Slovenski gledališki muzej in Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije , 11. 5. 2010

Posvet o Slovenskem stalnem gledališču

Slovenski gledališki muzej je skupaj z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije zasnoval serijo strokovnih posvetov na temo Slovenskega stalnega gledališča v prepričanju, da bi taka razpravljanja lahko koristila pri razreševanju položaja, v katerem se je znašlo naše gledališče v Trstu.

Našo pobudo je finančno podprl tudi Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, saj načrtujemo, da bi naše razprave in zaključke tudi natisnili v posebni publikaciji.

Prvi posvet bo v četrtek, 13. maja 2010 ob 17. uri v prostorih SGM, Mestni trg 17, Ljubljana (dvorana v I. nadstropju).

Izhodišča za razpravo, ki jih je pripravila Bogomila Kravos:

Historiat

Slovensko gledališče v Trstu (SG-TS) je eno od treh slovenskih zgodovinskih gledališč (leta 1905 in 1945 nastane kot dramsko in operno gledališče). Ker se v večjezičnem prostoru nacionalna identiteta lahko uveljavi le z uravnoteženim razvojem sodobnega umetniškega izraza na vseh poljih (z govorno in pisno besedo, glasbo in likovno ustvarjalnostjo), je bilo ustanovljeno najprej kot gonilna sila za vse kulturne dejavnosti slovenskih meščanov, nato za revitalizacijo slovenske kulture. Zavezniška vojaška uprava (ZVU) je leta 1945 pristala na obnovitev SG-TS in leta 1964 je italijanska država priznala obstoj ustanove ter privolila v njeno uvrstitev med redno delujoča italijanska gledališča na osnovi razpoznavnih umetniških teženj in navedenih zgodovinskih dejstev.

Finančna kriza

Vprašanje rednega finančnega priliva je ostalo nerešeno in je postalo akutno po decembru 1968, ko  je Italija prevzela obvezo financiranja. Predstavniki političnih silnic, ki upravljajo SG (upravni odbor), so v sez. 1972/73 dosegli uvrstitev SG-TS med italijanska stalna gledališča, kar naj bi teatru zagotovilo trajen obstoj in reden finančni priliv, čeprav SSG ni moglo izpolnjevati obveznosti, ki so vpisane v zakonsko ureditev tovrstnih ustanov.  V statutu italijanskih stalnih gledališč je med drugimi tudi postavka, v kateri je navedeno število obveznih predstav v sezoni, kar je v večjih mestih (Milan, Turin, Genova, Neapelj itd.) izvedljivo, gledališča pa so to svojo obveznost  izpolnjevala še z gostovanji v sorodnih ustanovah po drugih mestih v državi. SSG je imelo omejen delokrog in je najnižje število obveznih predstav zapolnjevalo z visokim številom premier in vsaj desetimi ponovitvami vsake. Pri vključitvi med italijanska stalna gledališča so slovenski pogajalci dosegli, da v upravnem odboru sedijo politični predstavniki strank, v katerih so zastopani Slovenci.

Identiteta in vsebinska kriza

V letih 1948-1959 je Babičeva poetika izhajala iz osnovnih postulatov, ki so jih leta 1945 vpisali obnovitelji gledališke dejavnosti in je upoštevala specifiko prostora in časa. Babič je tržaški diskurz gradil z igralskim in tehničnim ansamblom, scenografi, glasbeniki, kritiki (J. Pahor, Vl. Bartol, J. Jež, J. Vidmar, F. Kalan) in dosegel času in prostoru primerno sintezo.

Prva vsebinska kriza se pojavi s politizacijo vodstva in postopnim zmanjševanjem vpliva  umetniškega sveta, ki  ga naknadno ukinejo.

V 70-ih letih se razkorak med pričakovanjem občinstva in ponudbo SSG poveča: življenje v italijanski stvarnosti ima svojo problematiko, repertoarna politika gledališča pa odraža tendence "manjšinskega" političnega vodstva, ki živi avtoreferenčno. Kot avtohtoni diskurz se uveljavlja "manjšinskost, samopomilovanje", kot cilj umetniškega snovanja pa se postavi emulacija osrednjeslovenskega gledališkega diskurza, ki je zaradi slabega poznavanja kulturno-političnega dogajanja v Sloveniji/Jugoslaviji tuj ciljni publiki. Nadaljnji poskus "svetovljanskosti" ali "odpiranja drugim" je nadgradnja teh dveh pristopov. 

Strukturna kriza

Finančna kriza je tesno vezana na strukturno zasnovo ustanove, kar je bilo očitno že ob zadnjem posodabljanju statuta (pred desetimi leti). Priprava novega pravilnika je zdaj nujna in bi jo kazalo poveriti strokovnjakom, ki poznajo italijansko in evropsko zakonodajo na gledališkem področju, ter tržaškim in osrednjeslovenskim gledališkim strokovnjakom (umetniški svet), ki bi na podlagi podrobne presoje stanja in možnosti razvoja nakazali nove smernice. Naslednjih nekaj sezon (3-4) naj bi potekalo ob natančnem preverjanju odzivnosti ciljne publike na ponujene predstave in na izbiro dobrega kulturnega menedžmenta za stavbo "Kulturni dom" v Trstu. 

Vsebinska kriza

Osip občinstva SSG kaže na neuravnoteženo ponudbo: starejši slovenski gledalci so gledališko ozaveščeni in zahajajo tudi v italijanska gledališča, mlajši se družijo v lastnih igralskih skupinah (največkrat brez ustreznega mentorstva), za italijanske gledalce so predstave SSG (kljub podnapisom) zanimive samo vljudnostno. Brez publike je obstoj ustanove neupravičljiv. Heterogenost občinstva je danost, ki so jo upravitelji večkrat navajali kot alibi za neuspešnost ali premajhno odzivnost v prostoru. Toda, ko je umetniško vodstvo sprejelo heterogenost občinstva kot izziv, so bile sezone uspešne. Ob umetniškem vodji (zamejcu ali nezamejcu) bi moral delovati še svet gledaliških strokovnjakov (zamejskih in nezamejskih), ki bi na podlagi lastne presoje in občasnih analiz stanja preverjal potek sezone. Nadzor nad izpeljavo načrtov bi omogočil eventuelne  posege nadzornega odbora. Rigoroznost v izvedbi poizkusnih sezon je v tem trenutku nujna, nujno pa je tudi ozaveščanje o pomenu prisotnosti SSG v tržaškem in primorskem prostoru. Naj navedem nekaj pomanljkljivosti iz zadnjih sezon:

- podcenjevalni odnos do publike (v večkratnih javnih izjavah in v repertoarnih izbirah);

- avtoreferenčna promocija (prim. oglaševanje za zadnjo sezono: "Kaj bo padlo z neba?");
- brisanje spomina oz. ugleda SSG in njegove tradicije (spregledane so bile obletnice 1905 - začetek rednega delovanja SG, 1907 - profesionalizacija redno delujočega ansambla SG, letošnji obletnici prve dokumentirane gledališke predstave leta 1850 in 130. obletnica prve gledališke predstave v mestnem središču leta 1880);  

- nerazčiščen odnos do gledališke šole Studio Art, ki deluje v sklopu društva SG, in do gojencev te šole, ki so gledališki navdušenci in reflektirajo na vpis na AGRFT;

- neobstojnost tržaških gledaliških kritik in neupoštevanje drugih kritiških pripomb.

Povezovanje tržaškega, novogoriškega in koprskega gledališča 

Izhajam iz postavke, da gledališče reflektira prostor in čas, v katerem deluje. Tudi v globaliziranem svetu gledališče odraža/prikazuje stanje in vzpostavlja stike, vznemirja ter spodbuja k razmisleku nad pozicijo posameznika v družbi. Tri gledališča na slovenskem Zahodu predstavljajo tri aspekte tega slovenskega prostora. Vsako gledališče upoveduje svojo specifiko in jeziki upovedovanja so različni. Povezovanje je nujno, vendar ne brez predhodne podrobne analize pozicije vsakega gledališča posebej. Naloga vsakega umetniškega vodstva in strokovnega gledališkega sveta je poiskati pot, da se gledališka izraznost medsebojno dopolnjuje. Vsako brisanje specifike bi bilo zatrtje enega od diskurzov, siromašenje lastne kulture in posledično izguba kritičnega občinstva, kar bi bilo za obrobje posebej problematično. Primorska stvarnost je zaradi političnih, zgodovinskih in drugih okoliščin močno niansirana in na tej raznolikosti se utemeljuje obstoj treh ustanov. Samo po nekajletnem dobro izdelanem programu, z izvedbo skupnih projektov ter jasno zavestjo o lastni specifiki in izraznosti bi si lahko omislili trdnejšo povezavo ali celo združitev v Zahodnoslovenski gledališki konzorcij. 

Bogomila Kravos

Povezave:

- SSG Trst na Sigledal
- Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije na SigLedal