Od 1. junija 2015 do 31. maja 2016 sem si ogledala 98 uprizoritev. Do 6. maja letos je 22 producentov nominiralo 68 uprizoritev. Nekateri prijavitelji niso upoštevali pravilnika in so vključili uprizoritve za otroke in mladino, lutkovne uprizoritve ali preprosto vso svojo produkcijo. Upoštevajoč pravilnik, nisem gledala uprizoritev za otroke in mladino in tudi ne izključno sodobno-plesnih uprizoritev. Verjetno je, da zato nisem »dosegla« številke 114, toliko jih je namreč v lanski sezoni naštela selektorica Amelia Kraigher. Menim, da produkcija ni bistveno manjša. Vendar pa sem zaznala v primerjavi s preteklo sezono manjše število uprizoritev v produkciji nevladnega sektorja. Razmerje med slednjim in mrežo javnih zavodov na področju uprizoritvenih umetnosti po moji presoji ni bilo 40:60, kot je veljalo v preteklem obdobju, temveč bolj 30:70. Pri večini uprizoritev je evidentno, da nastaja v slabih produkcijskih pogojih, marsikdaj drži tudi, da so slabe razmere slab izgovor za premalo domišljene izdelke, vseeno pa ne zmanjka presežkov. Če so se znašli večinoma v spremljevalnem programu, so se bolj kot zaradi formata zaradi zvrstne razlike, neprimerljivosti s prevladujočimi uprizoritvenimi praksami.
Kvantitativni manko produkcij nevladnega sektorja je zapolnil nov produkcijski fenomen, ki se je sicer v manjši meri nakazoval že v lanski sezoni - koprodukcije z Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). 11 sem jih naštela, večinoma z gledališkimi javnimi zavodi, nekaj pa tudi z producenti iz nevladnega sektorja. Nominirani sta bili dve uprizoritvi. Akademija po tradiciji sodeluje na FBS s produkcijami, ki jih sama izbere, in tako bo tudi letos, koprodukcijska forma postavlja selektorju pa tudi festivalu vprašanja, na katera bo treba odgovoriti. Letošnji odgovor je ena od teh uprizoritev v spremljevalnem programu.
***
Naslov neke druge akademijske produkcije je Tik pred revolucijo. Da smo ali bi vsaj morali biti tik pred revolucijo, je bilo v tem gledališkem letu očitno. Že naslovi uprizoritev na začetku sezone so nas zelo trdno postavili v naš družbeni tukaj in zdaj: Glad, Kapital, Evropa, Demokracija, Kdo se boji črnega moža … Tudi nadaljevanje sezone je ponudilo raznovrsten program ugledališčenja socialno in politično aktualnega. Ne preseneča, da je prav v tem tematskem polju največ ad hoc avtorskih projektov, ki jih podpisujejo (anonimni) kolektivi. Kolektiv je staro dramsko predlogo celostno dopolnjeval, potujeval in sprevračal tako, da je sporočil, kdo in kako kraljuje danes. Kolektiv nam je pripravil gledališko-dokumentarno prezentacijo tega, kaj jubilantka, Republika Slovenija, pravzaprav praznuje in koga slavi.
Vseeno pa naša republika ni največja junakinja oziroma antijunakinja te sezone. To mesto je zasedla ženska. Grenke solze so tekle v dramah princes v mnogih zimah. Bile so kuharice in sofije in prodajalke v nakupovalnih središčih. Bile so stare in nove učene ženske. Ne pomnim, da bi kdaj v toliko uprizoritvah gledali na odru (skoraj) samo igralke. Ne spomnim se, da bi bil položaj ženske kdaj tako v fokusu in da bi bilo fokusiranje uprizoritveno in pomensko tako raznoliko. Lahko bi naredila izbor samo iz uprizoritev s to tematiko, vendar to pač ni tematski festival slovenskega gledališča.
Protagonistke sezone niso samo dramatis perosonae, temveč tudi dramatičarke in režiserke. Mlade ali vsaj še mlade (ne samo) slovenske dramatičarke in mlade (ne samo) slovenske režiserke. Po zelo dolgem času je bila sodobna slovenska dramatika, ki jo večinoma podpisujejo avtorice, na skoraj vseh velikih in malih odrih, in verjetno so letos prvič več kot četrtino uprizoritev režirale režiserke. Skoraj izključno nova generacija režiserk.
Razlog, da izbor ne zrcali vseh teh dejstev, je ne vedno optimalna kombinacija tekstovnih in uprizoritvenih izbir, razlog je hipoteza, da mora tekmovalni program pokazati, kje – v najvišjih legah - smo, četudi selektor/ica sluti, kam gremo. In upa, da bomo kmalu tam.
***
Povsem konsenzualne definicije »najvišjih leg« seveda ni. Kdor prisega na klasično »vrhunskost vseh elementov uprizoritve«, bi bil v tej sezoni najbrž dokaj razočaran. Celovitih, kompleksnih uprizoritev (seveda z vrhunskimi elementi), ki spodmikajo naša že osvojena vedenja in videnja, ki na vznemirljive gledališke načine preverjajo naša stališča, pa je bilo dovolj.
Program pokaže, da mislim, da se je v tej sezoni to dogajalo razkropljeno po gledališki mreži in da si primata nad presežnim ne more lastiti nacionalna gledališka infrastruktura. Selekcija ni vedno pravična do celostne repertoarne podobe gledališč. Nekatere hiše evidentno funkcionirajo po varni shemi »za vsak okus nekaj« in so ob prevladi večinoma nekakovostnih uprizoritev stavile na prav tako varne, najbolj nagrajevane režijske poetike. Druga gledališča, brez strmih kakovostnih padcev in z bolj stabilnimi izbirami, so imela manj presežkov. Tretjim se je sveža, namerno tvegana repertoarna politika tokrat obrestovala. Vendar selektor/ica v nobenem primeru ne izbira repertoarjev, temveč iz posameznih uprizoritev naredi svojega.
Petra Vidali, selektorica tekmovalnega in spremljevalnega programa 51. FBS