Alja Predan, 29. 11. 2019

Položaj dramatike je negotov, kot je negotov položaj umetnosti

Gledališče Celje, Iza Strehar VSAK GLAS ŠTEJE, režija Ajda Valcl, premiera 29. november 2019.
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik
Foto: Jaka Babnik

Iza Strehar, rojena leta 1992, je na AGRFT diplomirala iz dramaturgije in magistrirala iz scenaristike. Med študijem je za svoje scenarije prejela štiri Grossmannove nagrade, za dramsko besedilo Vsak glas šteje pa je na 27. festivalu Dnevi komedije v Celju (2018) prejela žlahtno komedijsko pero.

Predstavljaš najmlajšo generacijo slovenskih dramatičark, ki se uspešno uveljavlja na odrih profesionalnih gledališč. Doslej si napisala pet dramskih tekstov. Spomladi so v MGL uprizorili tvojo igro Izkoristi in zavrzi me, zdaj smo pred krstom komedije Vsak glas šteje, za katero si leta 2018 dobila nagrado žlahtno komedijsko pero. Kako se počutiš ob tem?

Manj samozavestno, kot sem mislila, da se bom. Vesela sem, je pa pri pisanju tako, da se ne glede na to, koliko ustvariš in koliko ti dajo veljave, vsakič znova počutiš, kot da si na začetku, ko se lotiš novega dela.

 

Danes izvirna dramatika izgublja svoj položaj znotraj literature. Vse bolj jo nadomeščajo dramatizacije, adaptacije ali snovalno gledališče. Se ti zdi prihodnost dramatike negotova ali so prej omenjene tendence prehodni pojav?

Zdi se mi, da se bo želja po gledanju in uprizarjanju dramskih tekstov vrnila oziroma se že vrača, z gotovostjo pa rečem, da dramatika ne bo kar tako izginila. Je pa položaj negotov, kot je negotov položaj umetnosti na splošno.

 

Dramatika je najprej obrt in šele potem kaj več. Kje si se naučila pisati drame? In kdo je tvoj(a) vzor(nica)?

V dramatiki sem se sprva preizkusila že v srednji šoli, nato pa sem se pisanja učila na študiju dramaturgije pri profesorici Žanini Mirčevski. Prve drame, v katere sem se zaljubila, so bile drame Tennesseeja Williamsa in Edwarda Albeeja. Moje vzornice so Sarah Kane, Ivana Sajko, Milena Marković, Simona Semenič

 

Pišeš klasično. To pomeni, da so didaskalije didaskalije, dialog dialog. Postdramske perturbacije te ne zanimajo. Kako to?

Vedno se mi je zdelo, da se kot dramatik pričneš ukvarjati s postdramskim pisanjem po tem, ko obvladaš »klasično« pisanje in strukturo ter znotraj te narediš vse, kar lahko. Jaz še nisem. Verjetno pa se bom na neki točki pričela tudi bolj poigravati s formo in se obrnila v bolj »postdramsko smer«.

 

Za generacije pred tabo je bilo področje dramatike rezervirano za moške. Zdaj se tudi to, kot še vrsta drugih poklicev v umetnosti, vse bolj feminizira. Čemu pripisuješ pojav feminizacije v umetnosti? Emancipaciji žensk, neugledu umetnosti in kulture, slabim honorarjem?

Uf, ne vem. Najbrž do določene mere, ker se sedaj ženski spol spodbuja, da lahko doseže toliko kot nasprotni. Ker je bilo manj ženskih ustvarjalk v preteklosti, imamo zdaj me na voljo več nenapisanih zgodb kot moški oziroma lahko že povedane zgodbe povemo še z naše perspektive. Sama lahko predvidevam samo, zakaj je čedalje več žensk, zakaj pa se moški spol umika s teh področij, mi je uganka.

 

Pišeš tudi filmske scenarije. Nenazadnje si magistrirala iz scenaristike. Po tvojem scenariju pravkar snemajo celovečerni film. Kje se počutiš bolj suvereno, v teatru ali na filmu?

Kot je bilo omenjeno, dramatika izgublja svoj položaj znotraj literature, medtem ko ga v našem prostoru scenaristika pridobiva. Čedalje bolj se poudarja, kako nepokrito in nerazvito je to polje pri nas. Mogoče se zato počutim bolj suverena poimenovana kot scenaristka, medtem ko se pri samem pisanju počutim bolj suvereno kot dramatičarka, saj ti manj ljudi »gleda pod prste« med pisanjem. Pri scenarijih je več pogojev in ljudi, ki jim moraš ugoditi.

 

V večini svojih iger se ukvarjaš s svojo generacijo, njenimi težavami in izzivi. Kaj se ti zdi, da je za milenijce največji problem? Izgubljene iluzije? Premeščanje realnega v virtualno? Posledična osamljenost? Zatekanje v droge?

Osebno se mi zdi eden od večjih problemov želja po samoaktualizaciji, ki niti ni več toliko želja kot pritisk, ki nas dela zagrenjene. Moraš biti poseben in moraš narediti nekaj izrednega, predvsem pa moraš najti tisto, v čemer naj bi bil izreden. Drugo so ekonomske razmere – službe za določen čas, stanovanjska stiska …, zaradi katerih se ne počutimo varne in nas misel na prihodnost navdaja s tesnobo. Socialna omrežja in dostopnost interneta, s pomočjo katerih se neprestano primerjamo ne samo z znanci, temveč tudi s celim svetom, ne pomagajo, kot ne pomaga konstantna kritika in zgražanje ljudi starejše generacije, ki priročno pozabljajo, da smo do določene mere samo posledica napak, ki so jih naredili sami. 

 

Na natečaj za izvirno slovensko komedijo si poslala politično satiro Vsak glas šteje.  Kako to, da si se odločila, prvič, napisati komedijo, in drugič, napisati komedijo, v kateri smešiš politiko in politike, skorumpiranost, lobije in vso drugo navlako tako imenovane demokracije?

Komedijo sem se odločila napisati, ker sem našla razpis za žlahtno komedijsko pero in me je zanimalo, če sploh znam napisati komedijo. Tema je prišla sama od sebe, nekako se mi je zdelo, da je politika tema, ki lahko najbolj zabava.

 

Kljub temu, da je slovenska dramatika utemeljena na Cankarjevih političnih komedijah, jih imamo pri nas vse manj in manj. Si ena redkih, v svoji generaciji nemara edina, ki se ji zdi vredno s satiričnega zornega kota pogledati na našo družbo. Čemu to pripisuješ? Apolitičnosti ljudi, predvsem mladih? Ali temu, da se politika ne zdi več pojav, ki bi ga bilo vredno smešiti?

Po mojem mnenju gre bolj za to, da se v svojih prvih tekstih pisec ukvarja s težavami, s katerimi se sam sooča oziroma se poigrava in variira svoje osebne zgodbe. Teme, ki se ga ne tičejo povsem direktno, pridejo na vrsto kasneje, ko poračuna sam s sabo. To sem tudi sama počela v svojih prvih tekstih, Vsak glas šteje ni med prvimi. Tako da se mogoče čez čas še kak drug mlad dramatik poloti satire oziroma političnih tem.

 

Vsak glas šteje razgalja politična ozadja, nevidne niti, ki jih vlečejo strici iz ozadja, lobiranje, prirejanje pravil, podkupovanje, vplivanje na medije in volilne izide in kar je še teh nečednih skrivnih opravil, ki so očem javnosti zakrita. Kje si črpala snov za te mehanizme? Na družbenih omrežjih, v tabloidnih medijih ...?

Sam povod za pisanje teksta mi je bila knjiga Zdenka Roterja Padle maske, v katerih opisuje nekatere mehanizme, ki so se dogajali znotraj naše politike. Ostalo sem črpala iz novic, družabnih omrežij, Youtube videov, spletnih komentarjev itd. Med pisanjem sem si ogledala film Wag the dog in se že ustrašila, da pišem nekaj neizvirnega oziroma podobnega scenariju tega filma, nato pa sem se odločila, da mi ni treba vsega vreči v koš, ampak da se od omenjenega filma lahko česa naučim.

 

Ironična si tudi do sodobne umetnosti različnih področij, vizualnega, literarnega, performativnega itd. Danes je v različnih umetnostnih zvrsteh res veliko blefa, ki ga marsikdo ne prepozna, zato je nenavadno, da si kot mlad človek kritična tudi do tega. Kako gledaš na to?

Ko sem se vpisala na AGRFT in spremljala sodobno umetnost, velikokrat nisem razumela, kaj naj bi bila poanta dela, ki sem ga videla ali brala. Ampak sem razlog iskala v tem, da sama nisem dovolj pametna in razgledana, da bi razumela. Sploh ker so nekateri kolegi okoli mene tako suvereno razglabljali o globini umetniškega dela in umetnosti nasploh. Jaz pa sem samo nemo stala zraven, se počutila neumno in si govorila, da moram več brati in gledati, da bom še sama razumela. Šele ko sem diplomirala, sem dobila malo samozavesti, da sem upala nekatera dela razglasiti za blef. Ampak še vedno nisem povsem suverena, da bi si upala prav vse stvari, ki se meni zdijo pretenciozni blef, tako označiti tudi na glas.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Iza Strehar, Gledališče Celje, Vsak glas šteje

Povezani dogodki

Alja Predan, 13. 7. 2009
Holland festival
Alja Predan, umetniška direktorica FBS, 13. 10. 2010
Gremo!