Zakaj se v svojih besedilih, dramskih in proznih, mnogokrat naslanjate oziroma izhajate iz drugih besedil?

Zame je literatura velikokrat sama po sebi inspiracija. Mnogokrat me je navdušil Ivan Cankar. Mnogokrat sem se v svojih komedijah naslonil nanj. Na primer v komedijah Vaja zbora, Limonada Slovenica … pa še v kakšni. V nagrajeni komediji Nežka se moži (žlahtno komedijsko pero 2010) pa sem se naslonil na Antona Tomaža Linharta. To se mi zdi zanimiva, nekakšna gledališka korespondenca z dramsko preteklostjo. Seveda pa ta nikakor ne sme biti takšna, da bi obremenila gledalca. Predznanje v gledališču ni potrebno. Narobe bi bilo, da bi se gledalci lahko smejali šele takrat, če bi poznali Linhartove komedije.

Vaša Nežka pravzaprav nima mnogo skupnega z Linhartovim Matičkom, razen imen in začetne situacije.

Na nek način je moja komedija Nežka se moži nekakšno nadaljevanje Matička se ženi. Ampak ne v zgodbi. Gre bolj za nekakšno komedijsko predvidevanje: v kaj se je spremenil Matiček (v slavista), v kaj Tonček (v prodajalca avtomobilov in avtomehanika), v kaj Nežka (v nesrečno priležnico, ki ji biološko ura nesramno odtiktava).  V komediji poskušam polemizirati z mitom o slovenskem jeziku, z mitom o slavistih, z mitom o čuvajih slovenskega leporečja in tako dalje. Zdi se mi, da je v tem pogledu moja komedija inovativna in se s to prijazno ugledališčeno polemiko mogoče odpira nova komedijska vsebina. Kaj vem.

Kako ste zadovoljni s samo uprizoritvijo svojega besedila v ljubljanski Drami?

Mislim, da je to zelo dobra uprizoritev, da je zasedba odlična, da so vsi trije igralci odlično zasedeni, kar se mi zdi za komedijo zelo pomembno. Prepričan sem tudi, da so dobro in pravilno skrajšali besedilo, na pravih mestih situacije sprostili in s tem so naredili več, kot je v tekstu napisano. Če se to v gledališču zgodi, je to res imenitno.

Če pomislim na besedilo, pa tudi na scenografijo predstave, se mi zdi, da v njej najdem dosti vas. Naj omenim naslonjač, ki je prav takšen kot tisti v vaši delovni sobi, in knjižne police pa na koncu otroka, ki se rodi, poimenujete Vinko (zakaj takšno ime?). V koliki meri ste v svojih besedilih osebni in ali obstaja meja, preko katere umetnik ne sme?

Avtor mora biti vedno zelo oseben. Naj bo to proza, poezija ali dramatika, v resnici avtor vedno pripoveduje svojo zgodbo. Ne verjamem v literaturo, ki želi biti splošna. Verjamem v literaturo, ki hoče biti osebna. In tako v komediji hočeš nočeš vedno pride do samoironije. Zdi se mi, da je drugače v drami, saj se drama z zgodbo spoprijema na drugačen način. Če bi pisal dramo, bi bilo v njej najbrž še več osebnega. V komediji pa se zaradi narave žanra osebno malce zakrije. Nastopa, kot sem že rekel, kot samoironija.
Ime Vinko za dojenčka so izbrali ustvarjalci predstave. Domislica se mi zdi duhovita. Sprejemam jo kot kompliment. Publika se pa tudi zabava. 
 
Bi lahko izpostavili vam najljubši, morda najbolj komičen del besedila ...

Mislim, da so to prizori (dialog), ko pride Tonček prosit Matička, naj vzame Nežko nazaj. O njej se pogovarjata kot o avtomobilu. Zdi se mi, da je ta del dobro napisan in tudi izvrstno odigran. Pravo mojstrstvo Emeršiča in Zrneca. Fantastično je odigran tudi končni »špetir« med Emeršičem in Nino Valič. Nina je za zjokat tragikomična. Bravo! Ustvarjalci predstave pa so priredili konec komedije. Igro so za hip zresnili. Napisana je do kraja komedijsko. Komedijsko situacijo so rahlo omilili, manj je komedijsko radikalna, ampak vseeno ima svojo funkcijo in zelo dobro služi predstavi.

Kako »preverjate« komičnost v svojih besedilih? Med pisanjem komedije obstaja nevarnost, da pisatelj zaide v banalnosti. Pri vas je zgodba popolnoma drugačna ... na trenutke gre za humor na visoki ravni razumevanja ...

Komedija mora zadostiti vsem zvrstem smeha. Da je temu tako, dokazujejo mnogi, Molière, Gogolj, Shakespeare in tako dalje, skratka vsi veliki komediografi, ki so s svojimi komedijami poskrbeli, da se lahko branjevka, profesor in teolog enako sproščeno zabavajo. Moram pa reči, da ko pišem komedijo, tega ne počnem namenoma. Ne mislim na publiko. Ne poskušam jim vnaprej ugoditi. Izhajam iz značajev in njihovih komičnih potez. Pri Nežki pa seveda obstaja še dodaten humor. Ljudje, ki imajo poseben odnos do slovenskega jezika (slavisti na primer), se v naši Nežki še drugače zabavajo kot tisti, ki pridejo v gledališče občasno. Veliko humornih situacij, dialogov in zapletov sem v tej komediji zgradil na jeziku. Najbrž je presežek te komedije prav v jeziku. Ne gre za čisto običajen jezik. Govor je v tej komediji stiliziran, rahlo privzdignjen, kar ima še poseben komični efekt. Tudi ko Tonček govori svoje neumnosti okoli avtomobilov, govori na stiliziran način, reklamo za svoje avtomobile govori skoraj v verzih. To pri gledalcih doseže poseben komični učinek. Sicer pa nimam nič proti tako imenovanem banalnemu, ljudsko vulgarnemu in situacijskemu smehu, če je seveda dobro narejen in stoji v komediji na pravem mestu.

Kaj pa so po vašem največje vrline dobre komedije? V besedilu sva jih že omenila, kaj pa na odru?

Na odru je pomembna prepričljivost. Ljudje se zelo hitro nasmejejo, a vsak smeh ni kvaliteten. Kot režiser ne smeš podleči hitremu smehu. Tudi nekateri igralci želijo biti včasih smešni za vsako ceno in potem je lahko vse skupaj zelo neumno. Smeh je v gledališču lahko velika skušnjava. Tudi sam sem ji že nasedel. Ker delaš komedijo, hočeš iz parterja na vsak način izvleči še več smeha, pa postane vse skupaj neprepričljivo in posiljeno. Smeh mora organsko nastati iz zgodbe, iz režiserjeve ideje in iz igralčeve igre. Mislim, da je dober smeh tisti, ki je ustvarjen iskreno in zares.

Ogromno delate. Naj omenim samo zadnje leto, ko sta izšli že dve vaši pesniški zbirki, zrežirali ste dve predstavi, sedaj se pripravljate na snemanje filma Inferno. Življenje umetnika je torej nenehno garanje, ne spomnim se, da bi kdaj rekli, jaz sem/grem na počitnicah/-e ...

Ja, tega pa res nikoli ne rečem. Najbolje počivam, kadar razmišljam o novih stvareh. Biti svobodnjak pač pomeni, da si nenehno v pogonu, sicer ne preživiš. In to zna biti tudi zelo naporno. Ampak nič ne obžalujem.

Ogromno ste delali in bivali v tujini. Ste odkrili kak poseben prostor, kamor se radi vračate, kjer radi ustvarjate, kjer se vam zdi gledališče »vrhunsko« ...?

To bi lahko bilo nemško gledališče. V Berlinu je kar pet klasičnih gledališč, ki se mi zdijo izredno zanimiva, kjer delajo neverjetno gledališče. Navdušuje me tudi ameriško gledališče. V New Yorku lahko marsikaj vidiš. Američani so super! V Evropi pa nastajajo posamezni gledališki projekti, ki so res izvrstni ... Ampak take koncentracije dobrih gledališč, kot so v Berlinu, New Yorku, Londonu, ni nikjer drugje na svetu. V takih krajih je odlično delati, hoditi na predstave in pisati.

Prejeli ste številne nagrade na vseh področjih, s katerimi se ukvarjate, ste docent za gledališko režijo, bili ste umetniški vodja gledališča Glej, ste v Društvu slovenskih pesnikov in pisateljev. Kaj si na vašem mestu človek še lahko želi?

Želim si napisati še kakšno dobro besedilo, narediti še kakšno dobro predstavo. Ampak to si tako ali tako želim že vse življenje. Moje želje se ne glede na uspehe niso spremenile. Želim početi to, kar počnem, vendar še boljše.