Brina Klampfer, SiGledal, 2. 10. 2013

»Klovn mora biti odličen tragični igralec«

Natalija in Ravil Sultanov sta po končani cirkuški akademiji v Moskvi prišla v Slovenijo. Že dvajset let delujeta v slovenskem prostoru, navdušujeta s samostojnimi klovnovskimi predstavami in uspešno razvijata cirkuško gledališko umetnost pri nas. Letos sta selektorico Zlate paličice Zalo Dobovšek navdušila s predstavo Luna na cesti, v režiji Ivana Peternelja.
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj
foto Matej Peternelj

Ujamemo ju v hektičnih pripravah na Festival Klovnbuf, ki poteka istočasno kot Zlata paličica. Pogovora se lahko udeleži le Natalija Sultanov, saj je Ravil zaradi priprav zadržan. »Festival organiziramo že šesto leto zapored. Pripravljati smo ga začeli z namenom, da bi publiki pribrižali tip gledališča, za katerega smo videli, da ga ne poznajo. Po svetu in Evropi se je v zadnjem času cirkus zelo razvil in doživel vzpon, Slovenijo pa je ta umetnost nekoliko obšla. V Sloveniji se vsako leto ustavi nek italijanski cirkus, ki je zastarel. Ko smo videli, kakšna vrzel je v Sloveniji na tem področju, smo si dejali, da jo moramo zapolniti.« Na koncu še doda, da »se kljub vsako leto manjšim finančnim sredstvom za podporo tega festivala trudimo, da bi se obdržali.«

Komu je namenjen festival Klovnbuf in koga bomo lahko videli?

Festival je namenjen najširši publiki – od mladih do starejših. Klovnbuf poteka na različnih lokacijah, in sicer v Mladinskem gledališču, na Novem trgu in v starem mestnem jedru. Najpomembnejša stvar, ki jo želimo s festivalom doseči, je, da bi se ljudje tudi kaj naučili. Da se naučijo presoditi kakovost, saj sem ugotovila, da je publika v Sloveniji zelo nepripravljena. Lahko jim pokažeš nekoga, ki žonglira in bodo hitro zadovoljni. Najprej smo s festivalom želeli vzpostaviti nek nivo in kakovost, sedaj pa dejansko vidimo, da vplivamo – ne samo na razvoj tovrstne umetnosti pri nas – tudi na gledalce, ki so v zadnjih letih zelo aktivni. Veliko je tudi mladih igralcev in performerjev, ki se udeležujejo naših delavnic, ki jih organiziramo, ali pa pridejo na laboratorij, ki poteka že tretje leto. V zadnjih letih je pri nas mnogo večja produkcija klovnade in cirkusa. Na to smo zelo ponosni in mislim, da moramo pri svojem delu vztrajati, četudi smo postali finančno zelo omejeni. V Sloveniji imamo zelo dobro razvito gledališče, izvrstno plesno produkcijo, cirkusa oziroma klovnade pa ne, a verjamemo, da lahko to spremenimo in razvijemo.

Festival se torej začne 30. 9. Po starem mestnem jedru bomo hodili s karavano in nagovarjali ljudi, da nas obiščejo. Reklamo si delamo kar v živo, saj nimamo finančnih sredstev, da bi natisnili plakate. Nastopajo pa ljudje iz različnih držav, letos bomo gostili Hrvate, Estonce, Francoze in Italijane. Vabljena.  
  
Hvala, seveda bom z veseljem prišla. Sicer pa me zanima, kako so tvoji starši odreagirali, ko si doma naznanila, da si izbrala poklic klovna? Predstavljam si, da bi bila takšna odločitev otroka ali mladostnika v okolju, iz katerega prihajam, označena kot neresna in bi ji starši samo prikimali, češ "saj ga bo že minilo"?

Moji starši so vedeli, da želim postati igralka. Zelo zgodaj sem odšla od doma in živela v Moskvi, kjer sem se pripravljala na sprejemne izpite. Ko sem enkrat obiskala cirkuško akademijo, kjer sem se »spoznala« s klovni, so me takoj prevzeli. Staršem pa nikoli nisem razlagala razlike med igralko in klovneso, saj tudi zame ne obstaja. Igralka je igralka.

Po končani klovnovski akademiji sta še nekaj časa živela v Rusiji, potem sta se odločila za Slovenijo in tukaj (za zdaj) tudi ostala. Zakaj taka odločitev, kaj je pri nas "dovolj" dobro, da se človek ustavi, ustali in ali še kdaj razmišljata, da bi nadaljevala kot klovna popotnika? 

V Slovenijo sva prišla živet, ker nama je bilo tukaj blazno všeč. Prvič sva jo obiskala, ko sva prišla na obisk k prijatelju klovnu, ki je tukaj nastopal. Ko se je vrnil v Rusijo, je s seboj prinesel posnetke te prečudovite dežele. Odločila sva se, da bova Slovenijo še enkrat obiskala, saj sva prvič ostala le nekaj dni in praktično nisva videla ničesar. Takrat sva imela priložnost, da se zadrživa dlje časa, saj sva ravno potovala in nastopala drugod po Evropi. To je bilo za novo leto in v Slovenijo sva se preprosto zaljubila. Zavesa je že padla, lažje se je dalo potovati, sploh v našem poklicu, ki to zahteva. Tako sva se na lastne stroške potrudila, da sva prišla sem, se prepričala o lepoti države in ugotovila, da je v živo še lepša kot na posnetkih. Misliva, da je tukaj najin dom in ne razmišljava o tem, da bi se preselila.

Kakšna je bila Slovenija v začetku devetdesetih let, ko sta prišla, in kakšna je Slovenija v primerjavi s tistim časom danes?

Kar se tiče naravnih lepot, sva nad državo še zmeraj navdušena, nič se ni spremenilo. Kar pa se tiče klime in vzdušja v državi, pa se je precej spremenilo. Že naravna klima se je spremenila v zadnjih 20 letih, pa tudi vzdušje je drugačno. Vzhičenje in zanos, ki sva ju takrat videla v novo nastali državi, sta se do danes obrnila v negativno skrajnost – ljudje so potrti, depresivni in brez upanja. Tudi jaz moram s tem živeti vsak dan in odločila sem se, da bom poskušala delati ravno obratno – da razveselim sebe in svoje bližnje ter čim širšo množico ljudi. S svojim delom in početjem želim ljudi vsaj za kratek hip iztrgati iz nastale situacije in jim vliti upanje, da bodo lažje preživeli te čase.

Luna na cesti je predstava magije, čarovnije, smeha, zabave in klovnstva. Kako se je porodila ideja za to predstavo, kdo je bil pobudnik? Mladinsko gledališče, režiser Ivan Peternelj ali vidva?

V bistvu je vse potekalo zelo prozaično. Prišla sva v Mladinsko gledališče in rekla, da potrebujeva prostor, kjer bova vzdrževala kondicijo, saj ni bilo več toliko predstav, da bi to zadostovalo. Strinjali smo se, vendar je Uršula Cetinski takoj predlagala, da bi naredili novo predstavo. Torej sva na njeno pobudo povabila k sodelovanju režiserja in igralca Ivana Peternelja, saj sva bila z Ravilom enotnega mnenja, da sama sebe težko režirava. Sicer bi lahko, pa vendar je bolje, če imava še v dvorani nekoga, ki naju gleda. V preteklosti smo skupaj že naredili eno predstavo in bili smo zelo zadovoljni, saj smo se ujeli, se med seboj razumemo in tudi »čutimo«. Tako je nastala predstava Luna na cesti. Osnovno zgodbo si je zamislil Ravil, nekaj jaz, Ivan pa je zamisel postavil na oder, jo oblikoval po svoje oz. ji dodal svoj šarm in čut za gledališče.

In kako poteka sodelovanje med režiserjem, ki po izobrazbi ni klovn, in med profesionalnima klovnoma?

Ravno zaradi tega je to sodelovanje bilo tako zelo zanimivo. Midva z Ravilom imava ustaljen način dela, tudi če se želiva odtrgati od njega, to ne gre vedno. Zato sva k sodelovanju povabila Ivana, ki naju je »premaknil«. To sva v osnovi želela in to se je zgodilo, zato smo s sodelovanjem zelo zadovoljni, saj smo našli tisto, kar smo iskali.

Verjetno bi večina ljudi, ko bi jih povprašali, katere veščine in spretnosti mora obvladati klovn, odgovorila, da mora biti najprej dober atlet, komik, čarovnik ipd., saj vsi pričakujemo vožnjo z enim kolesom, žongliranje, norčavost, čarovnije itd. Kaj pa je tisto, kar prav tako spada med klovnovske veščine, čeprav nam takoj ne pride na misel?

Klovn mora biti odličen tragični igralec.

Zakaj?

To je sicer moje subjektivno mnenje, a ko sama pri sebi izgovorim besedo klovn, je to neka izpopolnjena forma. Klovnom se sicer lahko smejimo, pa vendar znotraj sebe moram začutiti, da gre za nekaj več, za plaz drugih čustev, npr. žalosti. Pravim, da »me zadane več kot smeh.« Ta občutek je mogoč na tanki meji med komiko in tragiko. Tudi midva rada raziskujeva to področje in tako se publiki še lažje približaš. Veščine so absolutno dobrodošle stvari klovna. Vendar mislim, da moraš biti najprej dober igralec – komični in tragični, da lahko postaneš dober klovn. Klovn brez tragike in globine ni pravi klovn.

Katerih spretnosti se je bilo najtežje naučiti vam?


Žongliranja. Lahko vadiš po cele dneve, pa se še zmeraj zgodi, da ti vse zleti iz rok.

Kako vzdržujeta kondicijo, kje potekajo vajini treningi in ali so treningi, npr. za žongliranje, vsakodnevni? Ali to, ko enkrat znaš, ostane za vselej?

Večinoma sezonsko. Skušava vzdrževati kondicijo, vendar ne vadiva neprestano, saj imava še veliko drugih obveznosti. Pred kakšno predstavo pa absolutno potekajo vsakodnevni treningi, ampak če nekaj počneš že leta, se to deloma naseli vate, v tvoje telo, ostane v rokah.

Zdi se, da v predstavi govorita klovnovski jezik. Ali ta jezik sploh obstaja? Kakšen jezik je to?

Za vsako predstavo si jezik izmislimo, torej v vsaki predstavi govorimo drug jezik. Je pa res, da pri klovnu jezik ni tako pomemben, klovn govori na drugačen način. Jezik se lahko uporablja, a pri klovnu so pomembnejši gibi, veščine, najbolj pa (se) igra s čustvi in čustvenimi stanji.

Sta kdaj nastopali v "pravem" cirkusu in v čem se življenje cirkuškega klovna razlikuje od klovna z ulice oz. gledališkega klovna?

Da, v času, ko sva živela že v Rusiji, sva nastopala v pravem cirkusu. A nikoli nisva bila ulična klovna, temveč klovna na ulici. Tukaj je razlika, ki jo tudi izpostavljamo na našem festivalu. Ne prirejamo uličnega gledališča, temveč predstave, ki se zgolj zgodijo na ulici. Četudi smo na ulici, gledalcu ponujamo kakovost, ki jo lahko preveri. Razlika je le v prostoru. V cirkusu je klovn sicer pomemben, brez klovna cirkusa ni, vendar ima v cirkusu klovn zelo omejeno vlogo, saj nima dovolj svobode. V zadnjem času smo priča množičnemu odhodu klovnov iz cirkusa na oder, ker oder nudi več. Klovn v cirkusu je zato, da med osnovnimi točkami zapolni odmore. Ti nastopi so zelo kratki, trajajo pet minut, kar je definitivno premalo, da bi klovn lahko povedal in izpel svojo zgodbo. Performansi na ulici in v cirkusu se bolj nanašajo na trike in veščine. To, da midva nisva takšna klovna, nama je postalo jasno zelo zgodaj.

V enem izmed intervjujev ste dejali, da je publika v gledališču bolj zadržana od tiste v cirkusu, ki je neposredna in iskrena. Zakaj mislite, da je tako?

To je dejansko res in mislim, da obstaja velika razlika. Mislim, da delo klovna ne dopušča nikakršnega dvoma. V klasičnem gledališču igralec dopušča dvom – nekateri so dobri, nekateri slabi, nekateri »blefirajo«. Pri klovnu pa to ni mogoče, saj mora biti klovn v osnovi dober, obvladati mora svojo obrt in veščino tudi na fizičnem nivoju. Če publiki lažeš in »blefiraš«, se publika hitro počuti prevarano in izdano. Gledalec takoj prepozna laž. Se pa kdaj zgodi, da ima igralec slab dan in slabše odigra, a klovnijada tega ne dopušča. Brez resnice, brez dela za res, ne obstajamo.

Zakaj mislite, da je Slovenijo umetnost cirkusa in umetnost klovnarstva zaobšla?

Ne vem. Resnično ne vem. Sem se že sama spraševala. Sosednje države, na primer Italija, slovijo po zelo močnem fizičnem gledališču, tudi Avstrija ima zelo prepoznavno tradicijo cirkusa. Mislim, da se to ni zgodilo samo v Sloveniji, ampak na celotnem področju Balkana. Ne vem zakaj, morda zaradi hribovite pokrajine. Sicer pa se na Hrvaškem v zadnjih letih temeljito razvija cirkuško gledališče. Dejansko se pri njih tudi gradi tovrstno gledališče in obstajajo sanje, da bi se Balkan med seboj povezali pod imenom Cirkus Balkan, saj nam bo skupaj lažje.

Kje imamo v Sloveniji  možnost videti "dobre" klovne?

Dobre klovne lahko vidite na našem festivalu.

Kdo je "dober" klovn, po čem ga prepoznata vidva?

Rusi imajo zato poseben pregovor; "дурак дурака видит из далека*", ki bi naj pomenil nekaj takšnega kot – butec butca prepozna od daleč.* Videla sem že ogromno klovnov, tovrstnih produkcij, ogromno sem prebrala in tudi študirala. Tako, da vem, kakšen mora bit pravi klovn, kakšen mora izgledati kot lik. Če predstavo lahko gledaš in gledaš in se je ne moreš naveličati, potem zagotovo veš, da sta predstava in tudi klovn dobra.

Koliko časa pa se igrajo vaše predstave?

Naše predstave se igrajo nekaj časa. Predstavo lahko igraš, dokler si jo fizično zmožen odigrati. 500 ponovitev ni nič – to je za dobro predstavo nekakšna sredina. Predstava pa je seveda vsakokrat drugačna. Triki, ki so osnova, ostajajo, na njih pa potem lepiš vsebino. Najina prva predstava Mini cirkus je igrala do lani. Imela je preko 500 ponovitev.

Malo za šalo, malo zares; za klovne naj bi veljalo, da so v zasebnem življenju žalostni. Je to res?

Ja. Klovn je zelo občutljivo bitje. Eno samo srce. Človek brez kože. Na klovna vse zelo vpliva, je občutljiv in mora čutiti vse mnogokratno. Tako veselje kot tudi žalost.

*Durak duraka vidit iz daleka.

Povezani dogodki

Ana Gruša Golja, SiGledal, 4. 10. 2013
Dobro predstavo naredi izčiščena zgodba
Ana Gruša Golja, SiGledal, 4. 10. 2013
Otroci se morajo dotakniti smrti
Ana Gruša Golja, SiGledal, 1. 10. 2013
Predstave naj otrokom pomagajo razumeti svet
Brina Klampfer, SiGledal, 17. 3. 2012
Iztok Mlakar – od rime do rime ...
Brina Klampfer, SiGledal, 24. 3. 2012
Pogovor z Vinkom Möderndorferjem