Brina Klampfer, SiGledal, 23. 3. 2012

Pogovor z Matjažem Zupančičem

Matjaž Zupančič, dramatik, režiser, profesor gledališke režije na AGRFT, član Nacionalnega sveta za kulturo in pisatelj, se bo na Dnevih komedije 2012 že drugič predstavil z Mametovim besedilom, tokrat s politično satiro November v produkciji SNG Drame Ljubljana.
Na fotografiji Matjaž Tribušon, Uroš Fürst, Andrej Nahtigal in Alida Bavk
Na fotografiji Andrej Nahtigal, Jurij Zrnec in Matjaž Tribušon
Na fotografiji: Uroš Fürst, Matjaž Tribušon in Alida Bavk
Na fotografiji Matjaž Tribušon
Na fotografiji Alida Bavk, Matjaž Tribušon in Uroš Fürst
Na fotografiji Matjaž Tribušon in Uroš Fürst
Na fotografiji Matjaž Tribušon in Uroš Fürst
Na fotografiji Uroš Fürst in Jurij Zrnec
Na fotografiji Matjaž Tribušon in Uroš Fürst
Na fotografiji Alida Bevk, Jurij Zrnec, Uroš Fürst in Matjaž Tribušon
Na fotografiji Alida Bavk in Uroš Fürst
Na fotografiji Jurij Zrnec, Matjaž Tribušon, Alida Bavk in Uroš Fürst

Čemu ste se nazadnje najbolj nasmejali?

Igralcu, ki se mu je na ponovitvi Padca Evrope med monologom prilepil odvržen prtiček na podplat čevlja. Bilo je genialno smešno. Tudi to, kako je Bojan Emeršič speljal vse skupaj.

Smeh je nekaj sijajnega, se strinjate? Nekaj, čemur ni mogoče enostavno in generalno prilepiti etikete »pozitivno« ali »negativno«.

Se strinjam. Na to temo predlagam v branje knjigo Alenke Zupančič Poetika II. Ta hip daleč najboljša teorija, ki obstaja na temo smeha in komedije.

Če preideva od smeha k humorju – je humor danes še lahko v funkciji kritike družbe? Včasih se zdi, da je bil nekoč v tej funkciji učinkovitejši, podelitev nagrad Viktorji 2011 pa kaže, da so posledice satire tudi danes lahko še vedno zelo nepredvidljive … 

Humor in kritika družbe imata svojo zgodovino. Problem je v tem, da se iz zgodovine nihče nič ne nauči. Potem bi namreč hitro ugotovil, da je cenzura najbolj neumna in v bistvu precej neučinkovita zadeva. Sicer pa oddaje, ki jo omenjate, nisem gledal in težko komentiram.

Ali ima uprizoritvena umetnost – pa recimo kar komedija – danes moč, da angažira svojo publiko v neko spontano in konkretno družbeno politično akcijo? Je to sploh potrebno, si to sploh želi, o tem premišljuje? V kakšnem družbenem radiju želi učinkovati vaš November?

Dobra komedija je vedno učinkovita komedija. Kar pomeni, da učinkuje na gledalca. Sam vidim dva problema, povezana s sodobno komedijo. Prvi je v tem, da se je v bistvu ne pojmuje kot gledališko umetnost. Nobenega dvoma ni, da vrhunska komedija to je – in to prej kot karkoli drugega. Drugi problem pa prihaja od »znotraj«. Težava nastane, ko sodobna komedija v želji po všečnosti začne preveč podlegati »liniji najmanjšega odpora«, se reče ljudskim vižam, posteljnim težavam ali lokalnim političnim štosom. Treba je vedeti, da angažirana, inteligentna komedija, ki se ukvarja s sodobno družbo skozi tehtnejše, bolj delikatne teme – kot so recimo problemi korupcije, sodstva, družbenih elit in tako dalje – nikoli ne bo vsem všeč. To je jasno že od Molièra naprej. Pa tudi stilno je komedija včasih premalo ambiciozna: karkoli malce zadiši po absurdu, je že hitro »premalo smešno«. 

Katerega smeha v dvorani se sami najbolj razveselite?

Moj sin ima neverjeten občutek za humor, čeprav študira medicino. Njegovega.

Se na režijo komedije pripravljate kako drugače kot na režijo drame? Kje pa so možna večja presenečenja oziroma so stvari bolj nepredvidljive, ko v ustvarjalni proces vstopi tudi igralec?

Režije ne pojmujem »obrtniško«. Ljubša mi je beseda tehnika. Sicer pa bo dober režiser na vsaki uprizoritvi pustil svoj pečat – tudi tam, kjer se ga skoraj ne opazi. Nepredvidljivost je del ustvarjalnega procesa, tudi v komediji. Pomembno je, da v gledališko vajo ne vstopaš na pamet, ampak vedno z neko idejo, tezo … in vaja ti to potrdi ali zavrže. Posebnost komedije je predvsem v tem, da zahteva izredno natančnost. V dialogu in mizansceni. Lahko je sicer kdo zabaven tudi brez tega – ampak zame vrhunska komedija na tem stoji ali pade.

Ni malo režiserjev, ki se pri uprizoritvi podpisujejo tudi kot scenografi. Vi se tega ne poslužujete, čeprav dobimo ob branju vaših tekstov občutek, da imate zelo jasno vizijo odrskega prostora. Kako poteka vaše sodelovanje s scenografom?

V teatru ni zgodbe brez prostora. Obstajajo tri temeljne stvari, brez katerih gledališča ni: prostor, igra in čas. Vse ostalo je povezano s tem. Zame je dramatika mejna oblika literature: ne zapisuje zgolj besed. Zapisuje tudi tišino. Čas. Situacijo. Dogodek. Je vrh ledene gore – ampak tisto, kar se skriva spodaj, je za uprizoritev vsaj tako bistveno kot tisto, kar gleda ven. Drama ne sme povedati premalo, pa tudi nikoli preveč. Zato je branje dramatike zahtevno.

Bjanka Adžić Ursulov, s katero ne sodelujete prvič, je kostumografka z izrazito prepoznavnim rokopisom. Kaj je tisto, kar vas pri njenih kostumografijah najbolj pritegne?

Z Bjanko sva zadnja leta postala tandem. Zelo jo cenim. Je izredno razgledana na področju materialne kulture, mode in tako dalje. Hkrati je svetovljanka s prefinjenim okusom. Ampak ko pride na prvi sestanek, se ne želi pogovarjati o kostumih. Pride s tekstom v roki in se želi pogovarjati o dramaturgiji. O psihologiji. O režiji. To me pri njej vedno znova navduši.

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 18. 3. 2012
Intervju z ustvarjalci predstave Ne stavi na Angleže
Brina Klampfer, SiGledal, 15. 11. 2011
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca ...