Dramska igralka Anja Drnovšek, ki se na odru koprskega gledališča v pevskih vlogah mojstri že vse od »mjaumuzikla« Obuti maček, v tej sezoni Gledališča Koper igra in poje v kar dveh nosilnih, naslovnih vlogah; po lepi Vidi, ki je odrski krst doživela na začetku letošnjega februarja, bo nocoj premierno nastopila še v vlogi Sanje Valentin v komediji Willyja Russlla z enakim naslovom.

Ena sezona, dve nosilni, naslovni vlogi – Lepa Vida in Sanja Valentin. Gre odločitev, da vas zasedejo v teh dveh vlogah, pripisati vaši dobri igralski in pevski kondiciji ali igralski zrelosti?

Rada verjamem, da gre za igralsko zrelost, saj se po današnji vaji, na kateri sem bila že po prvi pevski točki povsem upehana, na igralsko kondicijo res ne morem izgovarjati. Smeh. Iskreno, hvaležna sem za obe igralski izkušnji. Vlogi sta velik igralski zalogaj, Sanja predvsem kondicijski, Vida pa je za mladega igralca obenem tudi zrelostni preizkusni kamen. Verjamem, da sem obema kos tudi zato, ker sem se po enoletni porodniški odsotnosti na gledališki oder vrnila lačna igranja.

Čeprav sta Vida in Sanja vpeti v različne žanre, prostor in čas, imata vendarle nekaj skupnega; obe sta poročeni materi, ki se odločita zapustiti družino, ko pa odideta, znova zahrepenita po otrocih, možu, domu ...

Drži! Četudi gre za ženski v različnih življenjskih obdobjih, sta si presenetljivo podobni, kot bi šlo za isti lik v dveh različnih žanrih. Ta podobnost me je begala in na vajah za Sanjo Valentin me je sprva na tihem skrbelo, ali mi bo brez časovne oddaljenosti – študij smo začeli le nekaj dni po premieri Lepe Vide – med tako podobnima likoma uspelo ustvariti razlike, narediti nekaj novega. Pozneje, ko sem se v vlogo lahko poglobila, sem sprevidela, da sta si lika kljub podobnosti zelo različna in da ju povezuje le hrepenenje po tem, da v svojih življenjih nekaj spremenita. Si mar tega ne želimo vsi? Za kaj takega sicer ni vedno treba zapustiti partnerja, včasih je dovolj, da zamenjamo službo, bivališče, morda samo hobi, in naše življenje lahko znova postane prijetno.

V enem od pogovorov pred premiero Lepe Vide ste dejali, da vam je lik Vide blizu zaradi svoje odločnosti. Vam je zaradi tega blizu tudi lik Sanje?

Lepo Vido občutim kot »svojo«. Sama sicer ne bi zapustila družine, lepa Vida pa je vedela, da bo nekega dne odšla, počakala je le, da otrok nekoliko zraste, da nastopita priložnost in pravi trenutek za beg. Sanja je od mene precej bolj oddaljena, saj nisem tako neodločna kot ona. Nikoli, res nikoli ne bi do zadnjega trenutka čakala, da me moški spravi do roba! Prihajam iz okolja, ki ga še vedno zaznamujeta moška prevlada, šovinizem, kjer še vedno velja, naj »baba molči«, in poznam vsaj petnajst žensk, sorodnic ali sosed, ki živijo povsem enako kot Sanja. Te ženske ne bodo nikoli zbrale dovolj poguma, da odidejo, ampak bodo ob svojih možeh ali sinovih, za katere sploh ne obstajajo, trpele do konca. Nisem feministka, vendar znam udariti po mizi, zato se z življenjem v takšnem okolju ne morem strinjati in prav tako ne morem razumeti, zakaj je Sanja v takšnem zakonu pripravljena trpeti leta in leta.

Pomeni to, da vam je tema bližja kot sam lik?

S Sanjo se lahko poistovetim, čeprav to nisem jaz. Tema mi je dovolj blizu, da je takšno poistovetenje možno, saj razumem, da v življenju obtičiš, cepetaš na mestu, ne znaš pa se premakniti, narediti prvega, odločilnega koraka. Življenje te takrat zaobide, in ko se morda prvič vprašaš: kje pa sploh je moje življenje?, se zaveš, da imaš dvainštirideset let in da je mladostno uporništvo v tebi že zdavnaj zamrlo. To je zgodba Sanje Valentin.

Lepa Vida odide »za vedno« in ne razmišlja, da se bo morda v nekem trenutku pokesala in jo bo premagalo hrepenenje po družini, Sanja prav tako odide, toda ve, da se bo morala prej ali slej vrniti!

Mislim, da je bilo prav nasprotno. Vida se je v naši uprizoritvi vrnila domov k sinu in možu, in krog se je sklenil, Sanja pa si v Grčiji najde službo in tam tudi ostane. Ali se bo vrnila ali ne, je odvisno od gledalca.

Sanja vendarle čaka na to, da bo za njo v Grčijo prišel nekoliko skesani soprog ...

Pa res pride? Počakajte na premiero, presenečeni boste. Ne pozabite, da smo ustvarjalke te uprizoritve ženske, zato sploh ni pomembno, ali bo prišel, ali se bo Sanja vrnila domov ali ne.

Ob prebiranju Sanje Valentin se zdi, da je njen avtor izvirnejši in duhovitejši, ko gre za posamezne monološke »prizore«, medtem ko zgodba ostaja precej stereoptipna. Kje se danes skriva poanta Sanjinega humornega, na trenutke tudi trpkega monologa?

Na idejni ravni v naši uprizoritvi najbrž nismo odkrili ničesar novega. Zgodba je, kakršna je, besedilo je tekoče, na prvi pogled nezahtevno in zabavno, na trenutke celo predvdljivo. Verjamem, da je bila komedija sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja bolj aktualna, toda ker se, kot pravimo, zgodovina ponavlja, lahko tudi v tem besedilu najdemo vzporednice s sodobno, današnjo družbo. Kljub njeni opevani liberalizaciji, se morajo ženske – podobno kot Sanja v svojem mikrosvetu kuhinje – še vedno boriti za svoje pravice. In za svoje ekonomske, politične in socialne pravice se borijo že vse od konca 19. stoletja do danes. Na nas, gledaliških ustvarjalcih, je, da v tem sklenjenem krogu nenehnega prizadevanja za enakopravnost poiščemo pravi trenutek in znova opozorimo na to problematiko. Mislim, da smo pravi trenutek tokrat ujeli!

Lik jezne, zagrenjene, v zakonskem odnosu spregledane gospodinje je sredi osemdesetih let 20. stoletja predstavljal novum na komedijskem odru. Lahko danes že govorimo o komedijskem tipu razočarane gospodinje?

Mislim, da ne. Lik Sanje ali njej podoben lik lahko igralec oblikuje na različne načine, medtem ko je tip vedno precej enostranski lik, brez prave globine. Sanja to globino ima, saj prevprašuje svoje življenje in se sprašuje, zakaj nam je dano toliko življenja, če ga ne moremo živeti. Sanja je polnokrvn, polnovreden lik, ki ga je treba do potankosti preučiti in naštudirati, kajti sicer lahko od njega ostane le plehko pripovedovanje.

Zakaj odločitev, da dogajanje komedije v prvem delu iz Liverpoola prestavite na slovenska tla?

Besedilo smo poslovenili zaradi pesmi Marjane Deržaj, ki smo jih vpletli v uprizoritev, čas dogajanja pa je ostal nespremenjen. Odločitev za popevke iz osemdesetih let ni naključna, besedila pesmi so bila takrat drugačna, bolj poetična, in kanček nostalgije ni nikoli odveč. Osemdeseta so hkrati tudi ogledalo današnje družbe.

Je res, da ste sprva nameravali govor obarvati nekoliko zasavsko?

S prevajalko Tino Mahkota sva razmišljali tudi o tem, da bi njen prevod besedila priredili v zasavsko narečje, saj je izvirno besedilo napisano v liverpoolščini, ki je po grobosti in »štimungi« res podobna moji zasavščini. Toda čas je »pojedel« obe in zamisli nikoli nisva uresničili. Zaradi liverpoolščine je Tina besedilo prevedla v nižji pogovorni jezik, ki pa se je že na prvi bralni vaji izkazal za nekoliko preveč robatega in smo ga pozneje skupaj z lektorjem spremenili do te mere, da se je izenačil z besedili pesmi, ki jih prepevam. Seveda ne gre za zborno izreko, še vedno gre za splošno pogovorni odrski jezik, za lepo slovenščino, ki pa je tu in tam »zabeljena« s kakšno pogovorno besedo, za katero je bil lektor prepričan, da zveni bolje kot njena zborna različica.

Je to še vedno jezik primestne gospodinje s srednjošolsko izobrazbo?

Rada imam predstave v narečjih, toda ko gre za komedijo, se ne morem znebiti občutka, da narečje odrski lik tipizira ali pa ga naredi vsaj malo slaboumnega. Še tako resen dramski dialog v narečju v sebi nosi pridih malega harlekina! In obratno. Iz nekakšnega igralskega vzgiba se trudim, da kljub nekoliko privzdignjenemu jeziku iz Sanje ustvarim človeka, informacijo o tem, da gre za primestno gospodinjo, morda celo nekdanjo delavko, pa bodo gledalcu sporočali moj kostum, scenografija, zgodba ... Naj ponovim: vesela sem, da gre za nekoliko privzdignjen jezik, kajti z odra dandanes vse prevečkrat slišimo sleng in močno znižan jezik, vse premalo pa lepe slovenščine. Vejamem, da ta v naši uprizoritvi odslikava tudi prostor in čas, v katerega smo umestili Sanjo Valentin.

Willy Russell je Sanjo Valentin, v izvirniku Shirley Valentine, napisal kot dramski monolog, vaša uprizoritev pa to monološko formo prekinja s pevskimi in plesnimi vložki. Predstava je s tem zagotovo bolj razgibana, barvita, toda – ste kdaj pomislili, da besedilo na račun dodanega »okrasja« lahko tudi kaj izgubi?

Ne, sploh ne! Na začetku študija sem bila celo prepričana, da bi v predstavo lahko vključili več pevskih in koreografskih točk, kajti sama sebi sem se zdela na moč dolgočasna, pozneje pa sem ugotovila, da mi je Katja (Pegan, režiserka predstave, op. avt.) zelo premišljeno dala prostor tam, kjer zazvenijo tisti deli monologa, ki jih gledalec mora slišati, na mestih, na katerih gledalci lahko »počivajo«, pa je umestila pevske ali plesne vložke. Pred nekaj dnevi sta si vajo ogledala tudi moja igralska kolega in potrdila, da je besedilo dobro ščrtano, tekoče in da v predstavi ni ničesar, kar bi bilo treba vzeti ali dodati. Seveda se bo vedno našel kdo, ki bo takšnemu režijskemu konceptu oporekal, toda naš namen je bil ustvariti všečno predstavo, ki bo sprostila in zabavala gledalce. Sama podpiram lahkotnejše žanre in v tem ne vidim prav nič slabega.

Nenehno govoriva o glasbi v predstavi. Namen songov najbrž ni le »počitek« gledalcev?

Songi v uprizoritvi so vedno podaljšek nekega čustva. Prvi song zapojem, ko je Sanja najbolj čustveno razrvana in Hrepenenje majhnega zaliva – v njem pojem o zalivu, ki Neptunu pripoveduje, da si želi postati ocean, po katerem bi plule ladje, ta pa mu odgovarja, da bo za kaj takega vedno premajhen – je le pika na i temu občutju. Songi so premišljeno izbrani, vedno poudarjajo emocije, nikoli jih ne podvajajo, vedno jih odslikavajo na drug žanrski način.

Nekoč ste rekli, da vam glasba nasploh zelo pomaga pri vlogah. Kako?

Glasba ustvarja razpoloženja, vsi dobro vemo, da nam v trenutkih, ko nismo najboljše volje, lahko dvigne razpoloženje. Meni, na primer, prava glasbena podlaga lahko pomaga pri učenju vloge oz. besedila.

Muzikalični ljudje največkrat nimate težav s koordinacijo gibov. Kako ste se znašli v plesnih prizorih?

Zdaj ste me našli! Sem v »fazi«, ko si nisem sposobna zapomniti niti koraka. Ko mi koreograf Miha Krušič pokaže niz novih korakov, je vse videti zelo preprosto, ko pa moram korake ponoviti, nenadoma ne vem več, kje je leva in kje desna, s katero nogo naprej, s katero nazaj ... V življenju sem veliko preplesala, zato se v takih trenutkih počutim neprijetno in takrat vedno pomislim tudi na to, da bi mi bilo morda lažje odigrati klasično, monodramsko Sanjo Valentin, takšno, kot je bila napisana v izvirniku. 

Integralno besedilo šteje več kot štirideset strani. Kako si igralec lahko zapomni toliko besedila?

Monodrama ne pozna klasične mizanscene, torej premikov in akcij na odru, ki bi igralcu pomagali pri pomnjenju besedila; če se moram na odru premakniti k stolu, vem, da se premaknem z določenim namenom, tudi za to, da povem to ali ono repliko. Besedila se zato nikoli ne učim doma, vedno le na odru, vedno skupaj s soigralci in akcijo. Pri Sanji Valentin sem na odru sama in lagala bi, če bi rekla, da mi tolikšna količina besedila ni vzbujala skrbi. Skrbelo me je, ali bom imela dovolj vaj, ali bodo potrebne tudi večerne vaje, bila sem v zadregi, ko sem med vajami prihajala domov in ugotovila, da si besedila ne morem zapomniti. Takrat sem se morala začeti učiti besedilo tudi doma. Učila sem se zelo strukturirano – zakaj ta ali oni stavek, zakaj mu sledi prav ta in ne oni – pri takšnem učenju pa si po četrtem ali petem branju lahko zapomnim že več kot tri četrtine besedila.

Vrniva se še za trenutek h glasbi. Kako kot predstavnica mlajše generacije doživljate popevke velike dame slovenske zabavne glasbe, Marjane Deržaj?

Presenečeni boste, če vam priznam, da imam rada slovensko popevko, večno zelene skladbe, za katere so besedila pisali naši najboljši pesniki, da sem že dolgo »fenica« Marjane Deržaj in da poznam skoraj vse njene pesmi, tudi besedila. Ker sem nostalgik in glasbo iz osemdesetih in devetdesetih let doživljam drugače kot sodobno, sem, ko sem izvedela, da bo uprizoritev opremljena z veliko glasbe in plesa, Katji in Tini predlagala, da v predstavo umestimo slovenske popevke. In ker je prevajalka Tina Mahkota hčerka legendarne Marjane Deržaj, je bila odločitev za njene pesmi skoraj samoumevna. Ko je Katja dokončno izbrala štiri popevke, ki jih pojem v uprizoritvi, sem poznala le eno, saj tri nikoli niso izšle na nosilcih zvoka in jih zato lahko najdemo le še v radijskem arhivu. Dve popevki sta v izvirniku tuji, a ju je v slovenščini prepevala Marjana Deržaj, drugi dve pa sta že omenjeni Hrepenenje majhnega zaliva in vsem dobro znana Ko gre tvoja pot od tod, za katero je Deržajeva leta 1976 na Slovenski popevki osvojila nagrado občinstva.

Širše občinstvo je v osemdesetih letih 20. stoletja Sanjo Valentin spoznalo tudi zaradi filmske uspešnice z enakim naslovom. Si pred študijem dramskih besedil, po katerih so bili posneti filmi, te ogledate?

Moja prva vloga ob prihodu v Gledališče Koper je bila vloga Eme v Jeklenih magnolijah in takrat smo si s soigralkami – bolj zaradi zabave in da česa ne bi posnemale – ogledale vse filmske različice te melodrame. Film Shirley Valentine sem videla že pred leti, zato ga imam v spominu zapisanega z velikimi luknjami. Že pred študijem sem se odločila, da si filma ne bom še enkrat ogledala, a me je pred tednom dni igralska radovednost vendarle premagala. Film sem si ogledala znova in si oddahnila – moja Sanja je povsem drugačna!

Povezava: PDF gledališkega lista