Miha Trefalt, 20. 4. 2018

Nenni Delmestre: Človekova dejanja narekuje strah

Gledališče Koper in SNG Nova Gorica, Francesco Randazzo ZA BLAGOR VSEH LJUDI, režija Nenni Delmestre, premiera 20. april 2018.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z režiserko Nenni Delmestre pred premiero drame Za blagor vseh ljudi

 

V Gledališču Koper ste do danes režirali štiri dramska besedila, vedno sodobna, vedno tista, ki ste jih predlagali vi. Vas je k odločitvi, da Za blagor vseh ljudi ponudite našemu gledališču, nagovorilo tudi dogajanje ob slovenski meji, ki smo jo pred letom in pol, v strahu pred novim navalom migrantov, zavarovali z žico?

K uprizarjanju tega besedila ne nagovarja le situacija v Sloveniji, ampak v vsej Evropi. Pretreslo me je, ko sem slišala ali videla, kako so se na val nezakonitih prebežnikov odzvale vlade in prebivalci držav, ki jih migranti prečkajo ali so tja namenjeni. V strahu pred begunci so se številne države in njihove vlade odzvale panično, med njihovimi prebivalci pa je zavladala histerija. Prav o strahu pred migranti in odzivih, ki izhajajo iz tega iracionalnega strahu, ki nas vodi k temu, da postavljamo žičnate pregrade – ne samo fizične, ampak tudi mentalne in čustvene v odnosu do drugih in drugačnih – pa govori tudi Randazzovo besedilo. Odločitev za njegovo uprizoritev je bila zato samoumevna.

Zakaj ste besedilo želeli uprizoriti prav v Kopru, ne na primer v Novi Gorici, Mariboru ali Trstu, kjer ste že režirali?

Koper je obmejno mesto in vsaj zame mesto strpnih ljudi. V njem se že od nekdaj mešajo različne narodnosti in z njimi različne kulture, zato lahko le od tam izhajajo tolerantnejše misli do drugih in drugačnih. Če bi to Randazzovo besedilo režirala v Ljubljani, kjer so hkrati potekali protesti proti migrantom in shodi za migrante, bi občinstvo predstavo doživljalo kot kazanje s prstom v nasprotnike pribežnikov, s čimer bi se uprizoritev nevarno približala »dnevno političnemu gledališču«, s tem pa podrejanju estetskih načel političnim namenom in širjenju politične ideje. Gledališče, ki ljudi obsoja zaradi njihovega drugačnega razmišljanja, me ne zanima, verjamem pa v gledališče, ki zna prodreti v globlje plasti človekovega duha. Prepričana sem, da bo uprizoritev pri občinstvu v Kopru naletela na drugačen odziv kot tam, kjer so bili ljudje priča dogodkom in zato razdeljeni na tiste »za« in tiste »proti«.

Četudi na te ali one v uprizoritvi ne kažete s prstom, se bo v njej najbrž prepoznal vsak, ki ...

Ne smemo se slepiti; to je predstava o nas, in nekateri se bodo v njej prepoznali, tudi tisti, ki se imajo za bolj odprte, strpnejše. Ti si bodo morda priznali (podobno kot študentka Luss, najbolj pozitiven lik v predstavi, ki na Zugino vprašanje – Niti ti jih nočeš? – zelo pošteno in pogumno odgovori – Ne.), da kljub njihovi tolerantnosti, migrantov le ne bi imeli pred svojimi hišnimi vrati. Prsta torej ne smemo licemersko usmeriti v drugega, še preden si sami ne odgovorimo na vprašanje o svojem odnosu do migrantov, o strahu. Prav s tem vprašanjem gledalce nagovarja tudi predstava: koliko je v navadnih, povsem običajnih ljudeh ta strah prisoten tako, da se ti lahko spremenijo in postanejo pošasti.

Strah človeku ni lasten. Zakaj torej strah pred migranti, tujci?

Zradi posploševanja dejstev o beguncih. Vsakršno posploševanje o njihovih navadah in običajih, veroizpovedi ali svetovnem nazoru je lahko škodljivo in vodi v fašizem, nacizem, totalitarizem, k ponavljanju najhujših trenutkov iz zgodovine 20. stoletja. V Zadru smo bili nedavno priče strašljivemu posploševanju mnenj o desetih sirijskih migrantskih družinah, ki naj bi se integrirale v lokalno okolje. Odzivi tamkajšnjih prebivalcev so bili zastrašujoči, slišati je bilo, da bodo migranti vdirali v njihova stanovanja, celo to, da bodo posiljevali njihove žene. Šele takrat, ko so mediji objavili fotografije družin in so Zadrčani spoznali, da so sirijske družine takšne kot naše, so se strasti umirile. Številni so spremenili dotedanje mnenje o beguncih in si priznali, da so tudi oni tako kot mi – ljudje. Mislim, da je čas, da znova poiščemo Človeka v ljudeh.

Ko govoriva o Randazzovem Za blagor vseh ljudi, govoriva tudi o rasizmu, homofobiji, norosti, ignoranci, lažni krščanski morali, predvsem pa o sovraštvu do tujcev, ki so, kakor je v uvodu zapisal Randazzo, »nevarni že po definiciji«. Kaj je tisto, kar jih dela nevarne?

Strah! Niso nevarni, za takšne so jih zaradi strahu, ki ga vzbujajo v njih, označili prebivalci »lepega, mirnega katoliškega naselja«, ki ga spremlja ta nesreča, da leži ob reki, ki jo vsakodnevno poskušajo preplavati prebežniki. Tako kot strah pred drugim in drugačnim vpliva na človekova dejanja v realnem svetu, vpliva tudi na reakcije Randazzovih protagonistov. Postal je najmočnejše orodje manipulacije in se že zapisal v našo DNK. Zaradi strahu, je naš tolerančni prag vsak dan nižji, mi pa ostajamo vedno bolj zaprti v svoje male svetove. Danes sem znova prebrala Randazzov uvod k besedilu, v katerem je zapisal, da nikoli ne bo kričal 'na pomoč!' zaradi nekoga samo zato, ker je drugačen kot on, in nato doda, da upa, da ni edini. Ob tem sem se spomnila na eno svojih najljubših pesmi Imagine. Tudi v njej John Lennon poje, da ni edini, zato pesem, ki je nastala leta 1969, simbolično predhodi vsem tem dogodkom. Ljudje se danes mrzlično zapiramo v naše male svetove udobja in luksuza, ki ju ponuja zahodna civilizacija, in zavračamo vse, kar bi nas lahko ogrozilo. Tako daleč smo že zabredli, da ne moremo več reči Vem, da nisem edini, temveč Upam, da je tu še kdo! Ta misel mi jemlje pogum in zato mislim, da moramo uprizarjati besedila, kot je Randazzovo.

Gre pri protagonistih Blagra za rasizem ali vsesplošno sovraštvo do tujcev in neznanega?

Njihov strah je strah pred drugimi in drugačnimi, zato je njihovo sovraštvo usmerjeno v vse in vsakogar – od Slovanov, Romov, Judov in Filipincev do narkomanov in istospolnih oseb. V že omenjenem uvodu Randazzo tudi zapiše, da za blagor vseh naših ljudi vendarle nismo vsi enaki, s čimer izrazi upanje, da so na svetu še vedno odprti in tolerantni ljudje, boljši kot njegovi protagonisti. Prav zaradi takšnih se tudi v resničnem življenju vedno bolj oži prostor tistih, ki so kakor koli drugačni. Žal jim sledimo tudi mi; na Hrvaškem smo preživeli vojno, toda takrat nisem občutila toliko rasnega, verskega ali drugega sovraštva, kot ga pri ljudeh občutim danes. Tudi zaradi tega je Randazzovo besedilo iz sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja vsaj zame – vizionarsko.

Prevzema strah pri Randazzu vlogo antagonista?

Da. Od pamtiveka se človek odziva iz strahu; strahu pred levom ali medvedom, še najbolj iz strahu pred drugim človekom, kar pomeni, da se nismo oddaljili od primarnega živalskega instinkta. Tudi na dejanja, akcije in reakcije Randazzovih likov – predvsem Schweia, Topfa, Anscha in Zuma – vpliva strah, zato se morajo ti nenehno spopadati z lastnimi predsodki. In avtor dobro ve, da dejanj, ki jih pri ljudeh povzroči strah, ni mogoče ustaviti vse do tragičnega konca. Podobno kot bi po pobočju zakotalili snežno kepo, ki bi postajala vse večja, dokler ne bi v dolini povzročila katastrofe. Tu pa že lahko govorimo o psihologiji množic.

Za blagor vseh ljudi se konča s smrtjo, torej tragično, vendar bi ga – tudi zaradi komičnih trenutkov – težko označili za tragedijo. Kako besedilo »berete« vi?

Če sprašujete po žanru, bi ga označila za dramo. Humorna in komična mesta v besedilu smo v predstavi izkoristili tako, da le-ta bolj kot komično učinkujejo grobo, včasih kruto. Takšen preobrat omogoča tudi scenski prostor (scenografka Lina Vengoechea na odru nikoli ne ustvarja »dobesednega« prostora, temveč vedno svet, ki je tokrat nadvse ljubek), zaradi katerega komični trenutki pri gledalcu ne vzbujajo več smeha. Humor se v naši uprizoritvi vzpostavlja kot nasprotje, ki brezhibno urejen in »normalen« svet prebivalcev obmejnega zaselka prikaže v zelo slabi luči. Nekatere situacije so same po sebi tudi groteskne, toda v načinu igre in v režiji smo se groteski – tudi zato, ker jo občinstvo prevečkrat vnaprej povezuje z lahkotnejšim žanrom – izognili.

Z izjemo dveh likov vsi drugi v dogajanje ne vstopajo s predzgodbami, nihče od njih se v toku dogajanja ne spremeni, ob koncu so prav takšni kot na začetku. Lahko pri Randazzu govorimo o tipih, manj o likih?

Zagotovo Randazzovi »junaki« predstavljajo nekakšne obrazce, modele razmišljanja in delovanja, toda ker v gledališču vedno stremimo k temu, da iz tipiziranih značajev ustvarimo kompleksne ljudi iz krvi in mesa z vsemi njihovimi napakami, je bila to tudi tokrat naša igralska naloga. Želela sem narediti predstavo, v kateri bodo gledalci spremljali sebi podobne ljudi, ne manifesta, v katerem bodo liki predstavljali politične ideje! Liki nam morajo biti podobni; vse, kar se namreč dogaja v drami, se dogaja pri nas, se dogaja danes in se bo zgodilo tudi jutri!

Posebnost Randazzovega pisanja je besedilo povsem brez ločil (prevajalec Marko Sosič jih je v soglasju z avtorjem v prevodu zapisal), replike, ki se »lomijo« in izolirajo posamezne besede, zaradi česar besedilo na prvi pogled spominja na zapis v verzih. Kako tako zapisano besedilo vpliva na govorno interpretacijo?

Pri govorni interpretaciji smo sledili logiki slovenskega stavka in jezika, grafična podoba teksta, ki res spominja na verzno, pa nam je bila v pomoč pri vsebinski členitvi, členitvi na teme, poante, včasih tudi na to, kje igralec naredi premor, kdaj vdihne ... Avtorjevi členitvi besedila nismo slepo sledili, saj je sam zapisal, da je to storil zaradi nekakšne večje igralske svobode, da vsak sam strukturira pomen, smisel stavka. Naš pristop je bil zato precej svoboden.

Vrniva se na začetek najinega pogovora. Ste, preden ste besedilo predložili Gledališču Koper, pomislili, da bi ga uprizorili v Splitu, kjer ustvarjate in živite?

Nisem. V nasprotju s Slovenijo se je Dalmacija izognila migrantskemu valu, zato bi bila uprizoritev v splitskem gledališču za tamkajšnje občinstvo manj privlačna, toda zaradi intrigantne tematike zagotovo odmevna. Split begunske problematike ne pozna, zato sem prepričana, da je to besedilo bolje igrati tam, kjer obstaja konkreten, begunski kontekst. Razočarana pa ugotavljam, da je del Splitčanov do drugačnih in drugače mislečih zelo nestrpen in v kontekstu najrazličnejših sovraštev podoben Randazzovim »junakom«. Žalostno!

Slovence bolje spoznavate od leta 1995, ko ste prvič režirali v Sloveniji. Kam bi nas na lestvici tolerantnosti uvrstili?

Visoko, čeprav lahko ocenjujem le posameznike in sodelavce, ki jih poznam iz gledališč in vem, da imamo podobni svetovni nazor in podobno razmišljamo. O vaši razmeroma visoki tolerantnosti lahko sklepam iz medijev, o njej, to sem že omenila, govori tudi zgodovina Istre.

Lanska anketa med Slovenci je pokazala, da Slovenec ne bi imel za soseda najprej narkomana, nato alkoholika in cigana. Koga po vašem mnenju ne bi imel za soseda povprečen Evropejec?

Zagotovo emigranta. V velikih evropskih mestih se dandanes številni pritožujejo, recimo Francozi v Marseillu, da živijo v okupiranih mestih, saj so se po ameriških »vzorih« tam razvile četrti, v katere si celo policija ne upa več. Gre za kompleksno problematiko in strinjam se s Slavojem Žižkom, ki je nekoč dejal, da bi beguncem – ne glede na njihove medsebojne spore, civilizacijske dosežke in kulturološko dediščino – morali podeliti (in omejiti) univerzalne človekove pravice: pravico do šolanja, dela, zdravstva, verskega in političnega izražanja, urediti pravice za ženske in tako naprej. Svet bi se moral o teh pravicah dogovoriti in jih spoštovati povsod. Šele takrat bi postali en svet.

Za konec: so vrtni palčki, ki jih vidimo na odru, nekakšna simbolika srednjeevropskega prostora ali metafora za mentalno pritlikavost prebivalcev zaselka?

Tako prvo kot drugo. Pa tudi simbol naših malih svetov, v katere se zapiramo, so, simbol našega kramarskega mikrokozmosa in naših skrbi zanj. Simboli na odru – od (božjega) jagnjeta do žice – so jasni in najbrž ne potrebujejo obširnejše razlage.

 

(Miha Trefalt)

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 21. 1. 2011
Srečni, če smo vsaj malo nesrečni
Miha Trefalt, 16. 10. 2015
Pokrpati življenje