Najprej je tu tekst Tene Štivičić. Realistično zastavljena zgodba ljudi, ki bi radi (od)potovali. Pa kamorkoli že, naj bo to delo za daljše časovno obdobje, zgolj premestitev, ki bo nekoga v ključnem trenutku odrešila, nove priložnosti ter začetek ali konec nekega obdobja. Nenazadnje tudi oboje.
Skratka zgodba o ljudeh, umeščenih v enotni čas in prostor, skorajda banalna z enim samim ključnim zapletom: naključje je pač hotelo nenaden snežni metež, zaradi katerega ljudje obtičijo na letališču, in vse kaže na to, da se bodo morali odreči svojim planom.
A v mojstrski postavitvi Nine Rajić Kranjac na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega je ključni zaplet le vstopna točka v razgaljanje najbolj boleče človeške intime. Postavljeni horizont je vnaslednjih dveh urah prostor minevanja, najrazličnejših interakcij in predvsem ogromen manevrski prostor, ki (ponekod ludistično) odpira nastavke Teninega besedila in jih nenasilno nadgrajuje s pomočjo preigravanja asociacij, hipnih razkrojev dogajanja ter izpeljavo ponujenih motivov teksta, s katerimi celotna ekipa uprizoritve znotraj Teninega okvirja piše svojo zgodbo. Uprizoritev si resnično vzame čas za aktualizacijo besedila, ki je sicer nastalo leta 2007, je pa hkrati zastrašujoče videti, da se od takrat kaj dosti (razen najdenega kita v Temzi) ni drastično izboljšalo (po drugi strani bi bilo to tudi težko pričakovati). Priča smo prizorom migracij, spolne politike, vprašanjem evtanazije, prostitucije ter nenazadnje rasizma, ki je problemsko zastavljen predvsem skozi lik odličnega Braneta Grubarja kot Oliverja, ki se pretirano, skorajda absurdno brani vsega drugačnega z argumenti, ki zabolijo predvsem, ko se zavemo, da v resnici izvirajo iz njegove osamljenosti in nemoči. In prav te skrite emocije so temelji, na katerih špila predstava. Z Oliverjevo skrito emocijo njegove besede šele postanejo mesene. Z emocijo se ustvari karakter izrečenega in stvari postanejo osebne.
"Kakšna metafora!", bi najbrž pripomnil Jernej Gašperin.
Vizualna plat uprizoritve je izredno estetska, s pomočjo vseh rekvizitov, nenehnih vizualnih in kostumskih intervencij ter mikrofonizacije deluje potujitveno, kar je glede na izbrane motive dobra odločitev, saj gledalcu nenehno nudi občutek, da ga uprizoritev ne bombardira in mu teži z diskurzom problemov, ki so v gledališkem prostoru že dokaj pogosti, temveč mu jih ponudi v razmislek in jih prikaže v kontekstu širšega fragmenta, ki je življenje samo. Na mestu je tudi nenehna uporaba mikrofonov, sicer že stalnica režijske poetike Nine Rajić Kranjac, s katerimi se zabrisujejo meje med odrsko distanco in intimo, hkrati pa dopuščajo možnost spremljanja zgodbe z distance, saj bi glede na izvirnik lahko hitro izpadla pretirano čustvena. V predstavi se nenehno pojavljajo tudi napisi, ki dogajanje komentirajo, včasih negirajo in služijo predvsem kot prostorski in časovni označevalci zgodbe.
Igra je izrazito kolektivna – igralci iz likov prehajajo v komentarje, razlage in iz individualnosti nenehno v kolektiv, kakršen je v danem trenutku potreben. Izpostaviti gre Primoža Pirnata in Jožico Avbelj v vlogah Clare in Martina, pisateljice in bivšega novinarja, ki se odpravlja na evtanazijo (glede na prikazano ponudi diskurz o birokraciji), ki sta se po mnogih letih srečala, motiv njunega srečanja je tudi sicer v prvem planu. Odlična je tudi Jana Zupančič, ki z urbanim imidžem in humorno neposrednostjo oživi sodobno kolerično žensko, popolnoma nezainteresirano za dogajanje okoli sebe. Lena Hribar v vlogah stevardese in Brende, ki ji ni uspelo v letalski karieri tako kot njeni sestri dvojčici (čeprav sta si podobni kot "jajce jajcu"), s pretirano primorščino poskrbi za največ humornih vložkov. Moderator življenja na letališču in povezovalec je Jernej Gašperin, ki komentira, sestavlja ekspozicije, didaskalije, ustvarja tišino tudi tam, kjer je ni, in na mestih, kjer bi jo liki morali preseči in si (za)upati. Usmerjevalka letal na letališču je Ana Dolinar Horvat, ki jo tekom predstave gledamo v številnih epizodnih vlogah, na koncu pa ob postopnem razkrivanju človeških razpok, ki jih liki skrivajo, pridobiva tudi metaforične pomene.
Kresnice so me popolnoma prevzele. Na oko preproste zgodbice malih ljudi, ki same po sebi ne ponujajo posebnih preobratov, se z izjemnim odrskim jezikom začnejo rekonstruirati in poglabljati v enega najbolj osebnih prikazov človeka, kar sem jih kadarkoli videl. Vsa skrivanja in površinskost se razkrijejo kot čisti slučaj. Ker ne morejo odpotovati, pač. Treba je izbrati plan B, interakcijo, za katero znotraj izčiščenega egocentrizma ne more biti prostora v prvem planu.
***
Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.