Osnovno pobudo za okroglo mizo Robovi slovenske dramatike predstavlja sprememba 7. člena Pravilnika Tedna slovenske drame, po katerem »[d]ramatizacije in priredbe, nastale na osnovi dramskih besedil tujih avtorjev, na festivalu ne morejo [več] sodelovati.« Ob tem dodatnem kriteriju postane ponovno aktualno vprašanje, kaj točno slovenska dramatika je, zlasti če upoštevamo nekatere robne primere.

Debata o dramatizacijah in priredbah v povezavi z izvirnostjo se pri nas plete že vsaj od očitnega porasta števila uprizoritev, nastalih po besedilih tega tipa, ki se je v našem prostoru zgodil pred nekaj leti. Patrice Pavis v Gledališkem slovarju dramatizacijo definira kot »[p]riredb[o] (epskega ali pesniškega) besedila v dramsko besedilo ali določenega gradiva za oder«, medtem ko je priredba »prenos ali preobrazba umetniškega dela iz ene zvrsti v drugo (iz romana v igro)«, pri čemer do preobrazbe pride »zlasti zaradi prehoda v dispozitiv izjavljanja, ki je povsem drugačen«. O izvirnem vložku avtorja dramatizacije ali priredbe tovrstne definicije povedo malo. Ravno to pa bo zanimalo prihodnje selektorje TSD, saj bodo morali včasih stopiti na precej spolzek teren, ki ločuje priredbo od izvirnika. Umestiti dramatizacijo ali priredbo na skali izvirnosti, pri kateri je ena skrajnost rutinska teatralizacija, druga pa avtentično avtorstvo, je bržkone mogoče zgolj ob vsaki posamični analizi primera. Z gosti okrogle mize bomo razpravljali o nekaterih takšnih robovih izvirne dramatike.

Vprašanje o izvirnosti se namreč precej razpre, ko upoštevamo sodobno dramatiko in postdramske prijeme gledaliških postavitev, ki pogosto posegajo po tehnikah ready-made, kolaža, kolektivnega pisanja, medbesedilnosti, intermedialnosti, pastiša itd. (Sodobni) dramatik je pogosto krpar, rokodelec, ki vprašanje avtorstva načrtno, celo konceptualno, pušča za seboj. Kljub temu pa izbrati, urediti, tudi prirediti, ne pomeni prepisati ali prevesti, ampak praktično v celoti na novo napisati delo, pri čemer izvirnik postane zgolj gradivo. Avtorja pa moramo v njegovi grobnici zmotiti že zato, ker je avtorstvo vendarle tudi danes nagrajevano in izplačevano.

Rok Vevar v nekem svojem članku izpostavi, da praksa dramatizacij v dramski pisavi ni nič novega in je tam praktično od njenega izvira; skoraj vedno je osnova dramskih besedil epska. Že Ajshil, Sofoklej in Evripid so zgolj »dramatizirali« tebanski ciklus, srednjeveške duhovne drame pa so dramatizacije Biblije. Je Hamlet izvirna drama? So drame, napisane po biografijah, stripih, filozofskih besedilih, navodilih za uporabo, popevkarskih tekstih tudi dramatizacije? Zakaj umeščamo k priredbam samo predelave in premestitve zgodb v drug medij, ne pa tudi sposojanja postopkov pisave in obdelave? Kdaj postane dramatizacija samozadostna in ni le enkraten režijski načrt? Mora za to doživeti tiskano objavo in jo šele takrat, ko je repertoarno reproduktibilna, lahko štejemo za izvirno delo? Je to zadosten kriterij?

Takoj ko dramatizacija ni več avtorsko besedilo per se, pa moramo prevprašati tudi izvore slovenske nacionalne dramatike, saj je v vsakem srednješolskem učbeniku ta utemeljena ravno na Linhartovih dramatizacijah oziroma priredbah tujih avtorjev. Precej predstav, režiranih po Linhartovih dramatizacijah, pa tudi drugih predstav po dramatiziranih besedilih, je na TSD v preteklosti namreč že sodelovalo in bilo tudi nagrajenih. Kako naj vrednotimo ta besedila za nazaj? Kako pa je z besedili, ki nastanejo v soavtorstvu s tujimi ustvarjalci ali pa so avtorsko delo pri nas delujočih avtorjev, ki po rodu niso Slovenci? Kaj natančno utemeljuje »slovenskost« nekega dramskega besedila? Lahko med slovensko dramatiko štejemo drame, nastale po »nadnacionalnih« virih, kakršen je antični mit ali pa Biblija? In ne nazadnje – kakšno vlogo ima nacionalna dramatika danes?

Pri pogovoru na okrogli mizi bodo sodelovali: Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja Prešernovega gledališča Kranj, Miha Nemec, igralec ter režiser in soavtor predstave Life®anti, Barbara Orel, teoretičarka, Simona Semenič, dramatičarka in dramaturginja ter vodja KD Integrali, Nebojša Pop-Tasić, dramatik in dramaturg, ter Matjaž Zupančič, dramatik in režiser.

Okroglo mizo bosta povezovali Pia Brezavšček in Katja Čičigoj, članici DGKTS.