Tomaž Toporišič , 12. 9. 2009

Odmrzniti dialog (ne več) dramske pisave in gledališkega odra

Slovensko mladinsko gledališče: Sarah Kane SLA, premiera 12. september 2009 , režiser Vito Taufer.

Janja Majzelj v Sli Sarah Kane, SMG, 2009, foto Primož Lukežič in Arhiv SMG.

V slovenskem gledališkem prostoru se je v zadnjih letih vzporedno govorilo predvsem o dveh stvareh. O krizi slovenske dramatike in o novih dramskih praksah, ki jih praviloma utelešajo anglosaški pisci. Tudi če se na prvi pogled zdi, da je za prvo govorjenje o krizi »zaslužno« pomanjkanje samozavesti, pod povrhnjico videza stvari hitro uzremo nekaj, kar je veliko več kot zgolj pregovorna nagnjenost k samopomilovanju lastne in čaščenju dramatike, ki zrašča v senci West Enda in Broadwaya. 

Položaj, v katerem sta se v zadnjih dveh desetletjih znašla slovensko gledališče in »njegova« dramatika, na prvi pogled sicer ne razkriva bistveno drugačnih simptomov kot obe praksi drugih evropskih prostorov. Kriza drame je bila v zadnjem desetletju tudi v Sloveniji brez dvoma povezana z vznikom gledaliških praks, ki so pomenile izskok iz klasične sheme dramskega v postdramsko ali ne več dramsko.

Toda pri tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da je prav v zadnjem desetletju v Veliki Britaniji, na Irskem, v Španiji, Nemčiji, v Srbiji, celo na Hrvaškem prišlo do vznika novih (ne več) dramskih pisav, ki jih lahko povezujemo ali navezujemo na fenomen »nove britanske dramatike«, gibanja, ki je po mnenju dramatika Davida Eldridgeja nastalo kot neposredni odgovor otrok thatcherizma, generacije, ki je odraščala v času nemoči britanske levice, razpadanja vzhodnega bloka ter brutalnega preoblikovanja družbe in kulture v času globalistične ekonomije. Tako kot ne smemo pozabiti na dejstvo, da se to »izkustveno gledališče devetdesetih«, »cool gledališče«, »nova jakobinska drama«, »nova brutalnost«, ki se je po interpretaciji Aleksa Sierza, avtorja odmevne knjige o tej dramatiki Gledališče »u fris«, usmerilo v »prakso pisanja brutalnih besedil za komorne odre« ter načenjanje »vprašanj, kaj je tabu in kaj gledališka provokacija«, hkrati pa tudi »iskanje ustreznega gledališkega izraza«.

V Sloveniji se zdi, da je naveza beseda-oder, ki je pomembno razburkala kulturno sceno šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja, tokrat zatajila. Ni prišlo do močnih dialogov med pisci, osvobojenimi primata vizualnega in hkrati peze dramskega gledališča na eni, in za njihovo pisavo dovzetnih ustvarjalcev na odru na drugi strani.

Mejnost, gledališče na robu in čez rob tega, kar sodobne družbene norme označujejo kot dopustno, se je praviloma dogajalo brez vidnejše vloge (dramskega) avtorja. Ni prišlo do »ponovnega vstajenje« dramskega pisca, ki v drugem času in prostoru kot npr. dramatika absurda (Beckett, Ionesco ...) ali »postdramska« dramatika (Heiner Müller, Peter Handke, Elfride Jelinek …) postavlja smernice za novo gledališče.

Zato se zdi danes, ko nas od vznikov novih dramskih piscev gledališča »u fris« ločuje že skoraj dvojno desetletje, in ko so se njihove drzne pisave že dodobra ozemljile na slovenskih odrih, nujno novo preverjanje tega, kako danes deluje zmes »dramatike krvi in sperme« na živosti gledališke predstave tukaj in zdaj. Kaj prinese soprisotnost in vzajemno delovanje odra in gledalcev. Treba je preveriti, ali nove dramske in gledališke pisave, ki tudi v slovenskem prostoru zadnje časa ukinjajo binarne opozicije oziroma razločevanja »človeško / živalsko, čisto / umazano, zdravo / bolno, dobro / zlo« ..., danes še vedno lahko delujejo kot zavezujoče preizpraševanje o temeljnih postulatih sodobne družbe in civilizacije. So še sposobne preseči obrobni položaj, ki ga gledališču in umetnosti nasploh dodeljujeta bodisi thacherjevski ali postsocialistični konservativni bodisi transhistorični sodobni globalizem multinacionalk.

Skupaj s Kanovo si je torej treba tudi v slovenskem prostoru in s slovenskimi (dramskimi, ne več dramskimi in gledališkimi in ne več gledališkimi) avtorji zastaviti živo vprašanje odra: Ali gledališče kot nekakšna tovarna podob še vedno lahko producira načine gledanja, ki vplivajo na širšo kulturo. Ali lahko pomaga prevetriti tudi pojme o tem, kaj pomeni biti Slovenec? Provokativno vprašanje, na katero bo treba odgovoriti. In pri tem nam je lahko gledališče »v fris« v veliko inspiracijo. Tudi pri tveganem obujanju zamrznjenega dialoga (ne več) dramske pisave in gledališkega odra. To je v vsej plastičnosti dokazala tudi nedavna prva slovenska uprizoritev Crave ali Sle Sarah Kane v domiselni in minimalistično dodelani režiji Vita Tauferja ter vrhunskih interpretacijah Nede R. Bric, Mateja Recerja, Borisa Kosa in Janje Majzelj v SMG.

Povezave: 

 

Vito Taufer, Sarah Kane, SMG

Tomaž Toporišič, 19. 4. 2009
Diego de Brea in Dostojevski
Tomaž Toporišič, 8. 5. 2008
Pred premiero: Malfijska politika spola
Blažka Müller Pograjc, 11. 12. 2010
Moje ime je Twist, Oliver Twist!
Tomaž Toporišič , 12. 3. 2010
Čehov naš sodobnik