Brina Klampfer, 2. 9. 2012

Novi totalitarizmi na obzorju

Vito Taufer je diplomiral iz režije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Od 1989 je zaposlen v Slovenskem mladinskem gledališču, s katerim je sodeloval že prej. Njegove predstave so postale stalnica slovenskih in mednarodnih festivalov.
foto Nejc Saje
foto Nejc Saje
foto Nejc Saje

Drugega septembra bomo festival Mladi levi zaključili z lutkovno predstavo Živalska farma, v režiji Vita Tauferja. Besedilo je priredil Andrej Rozman Roza.

Kakšen je bil vaš prvi stik z gledališčem?

Ko sem bil star štiri ali pet let, je moja mama začela študirat dramsko igro. Spomnim se, da je doma ponavljala govorne vaje in Prešernove Sonete nesreče. Potem me je peljala gledat predstavo Matiček se ženi, v zasedbi z našim velikim igralcem, Stanetom Severjem. Zagotovo je name ta predstava naredila velik vtis, saj sem se kasneje tolikokrat lotil režije tega besedila. S staro mamo sva pogosto obiskovala lutkovno gledališče, predvsem marionetno, ki je name delovalo s svojo skrivnostjo in magičnostjo.

Zakaj režija?

V gimnaziji smo imeli gverilsko gledališko skupino, s katero smo nastopali po študentu, na gimnaziji, in se šli hepeninge, razne gverilske kulturnopolitične akcije. Tako se spomnim, da smo npr. vdrli na oder med proslavo za 29. november, zaradi česar smo imeli tudi probleme s šolskimi oblastmi. V tej skupini sem jaz igral nekakšno vlogo režiserja, saj ni bilo nikogar drugega, ki bi zadevo dovolj resno vzel. Začel sem brati stvari o gledališču. Hkrati pa me je režija strastno prevzela in sem šel tovarišem strašno na živce, ker sem hotel ves čas nekaj vadit.

Kako ste se po končanem študiju znašli v gledališkem prostoru in kako ste takrat doživljali svet?

V glavnem me je gledališče, ki sem ga takrat spoznaval in videl, pustilo nepotešenega in lačnega. Jaz sem hotel delati na drugačen način. Predvsem se mi je zdelo pomembno med režiserjem in igralci postaviti drugačne odnose in nove temelje. Bolj enakovredne in bolj kreativne. To je tudi ključna stvar mojega dela. Z generacijo starejših igralcev sem imel probleme, ker so bili navajeni zgolj poslušati in ubogati režiserja. Niso delovali kot sokreatorji predstave. Vsi starejši režiserji so delovali iz stališča avtoritete. Mene pa je zanimal drug pol. Koliko je režiser sploh res potreben.

Danes imate za sabo že več kot 80 gledaliških režij, 6 oper, 1 celovečerni film. Lahko bi rekli, da ste postali stalnica v gledališkem prostoru. Česa ste se v tem času naučili?

Ne vem, če sem se česa naučil. Smo dva tedna pred premiero in sem v isti zagati, kot sem bil, ko sem prvič režiral. Pravzaprav je celo tako: bolj kot sem v zagati, bolj kot so stvari razprte in v nevarnosti, bolj kot hodimo po robu, dlje ko to počnemo, večja ko je verjetnost, da bomo sramotno propadli, večja je hkrati tudi možnost, da bomo naredili kaj zanimivega. Najhuje je, če produciraš vedno isto metodo in estetiko. Tega se, če se le da, izogibam. Tudi če sem se česa naučil, se tega ne zavedam, oziroma bi raje pozabil.

V naslednjih dneh si bomo na Mladih levih ogledali predstavo Živalska farma, v vaši režiji, ki jo je Andrej Rozman Roza priredil za LGL, po Orwelovem romanu. Se morda spomnite, kdaj ste prvič prebrali Orwelov roman in kakšen je bil vaš vtis?

Ne spomnim se, kdaj sem roman prvič prebral, vem pa, da se mi ni v tistem času zdel nič posebnega. Ko smo se dogovorili, da bomo delali Orwelovo Živalsko farmo, nisem imel pred sabo zgodbe romana, temveč misel. Bolj me je veselila provokacija z Orwelovo mislijo v kontekstu družbene situacije danes. Kako misel romana prestaviti iz enega družbenega konteksta, torej socialističnega, v današnji, kapitalistični kontekst. 

Režirali ste že kar nekaj Rozmanovih besedil, oziroma priredb. Ali v svojih uprizoritvah dosledno sledite avtorju, ali kdaj kaj črtate ...

V principu najraje delam z živimi avtorji. Zdi se mi pomembno, da zlezem v kožo avtorja in da tekst vzamem za svoj. Piko Nogavičko npr. sva delala tako, da smo najprej z ekipo naredili priredbo zgodbe, potem pa je on na podlagi te priredbe napisal dialoge. Zelo se mi zdi pomembno, da med režiserjem in avtorjem obstaja neka kemija, neka sinergija. Zelo lepo in zabavno je, ko avtor besedila in režiser delujeta kot dober team.

Kakšen jezik pa govorijo živali na kmetiji?

Veliko smo o tem razmišljali in ugotovili, da je to jezik, ki ga govori Andrej Rozman.

Obstaja razlika med režijo lutkovne predstave in dramske predstave?

Pravzaprav ne. Ni je pri režiranju, je pa pri igralcih. Igralčev odnos do svojega ega, namreč. Dober igralec pri lutkah služi lutki in se ji popolnoma podredi. Njegov ego mora biti podrejen, da lutka lahko maksimalno zaživi. Na nek način je igralec režiser svoje lutke. Medtem ko v dramskem gledališču igralci nosijo sebe po odru, kar je popolnoma drugače. Mislim, da je to bistvena razlika. Iz režiserjeve perspektive pa je ni. Zabavam se tako tam, kot tukaj.

Prevladuje mnenje, da so lutke samo za otroke ...

Mene gledališče izključno zanima v svoji univerzalnosti. Nikoli ne delam samo za otroke, ali odrasle, vendo imam pred očmi univerzalno publiko. Najraje delam za mlade ljudi, ki so kritični in odreagirajo nagonsko, če jim kaj ni všeč. Ali če jim je. Ne bojim se divje srednješolske publike. Njihova energija me inspirira. Res je, da velikokrat nasedejo najcenejšim foram, ampak saj tudi odrasli. Samo odrasli počnejo to bolj svetohlinsko.

Kaj za vas pomeni politično angažirano gledališče?

V gledališče, ki je deklarativno politično, ne verjamem. Mislim, da mora vsak ustvarjalec najprej prisluhniti sebi. Kje je njegov osebni konflikt s svetom. In velik del tega konflikta je na polju političnega. Predvsem se mi zdi, da je treba govoriti in raziskovati iz samega sebe in ne iz nekih občih, splošnih premislekov. Konec koncev to dela znanost. Jaz tukaj vidim razliko med politiko, znanostjo in umetnostjo. Mislim, da nam umetnost dopušča svobodo, da izhajamo iz tega, kar smo, ne da smo to, kar se nam zdi, da bi morali biti. Največji problem pri politični umetniški angažiranosti je, ko se ustvarjalci skušajo postaviti v vlogo pravičnika, popravljalca sveta. Nosilca Resnice, Ideje, Odrešitve. Nikakor pa ne zanikam političnega konteksta gledališča. Mislim, da je vsako gledališče, da je vsaka umetniška akcija politično dejanje. Ker zadeva v bistvo. V razklanost  sveta. V razklanost med posameznikom in družbo. V mojo nemoč pred svetom.

Od 15. septembra dalje si bomo v ljubljanski Drami lahko ogledali vašo najnovejšo predstavo ZUMB TUM TUUM, ki je nastala po predlogi futurističnih besedil ...

Ja, v tej predstavi se ukvarjamo z raznoraznimi futurističnimi besedili, tako imenovanimi gledališkimi sintezami, manifesti, proznimi in pesniškimi deli itd. Ne delamo predstave o futurizmu, niti ga ne uprizarjamo, ampak delamo predstavo na podlagi inspiracije, fascinacije nad futuristično umetnostjo in njeno paradoksnostjo. Futuristi so zelo ostro zarezali v umetniško produkcijo začetka 20. stoletja. V njihovih delih se razvijajo in dogajajo ključni momenti, s katerimi se je ukvarjala umetnost od tistega časa do danes. Najbolj zanimiva je poetika destrukcije in razpetost med politiko in poetiko in futuristi prehajajo iz enega območja v drugo. Dejstvo je, da se en del futuristične teorije in prakse zlije s politiko fašizma. Ampak če dobro premislimo, so vse umetniške prakse 20. stol, na tak ali drugačen način, plesale med poetiko in politiko. Marsikateri umetnik se je udinjal temu ali onemu totalitarizmu. Ker je res verjel, ali pa iz drugih razlogov. Tudi o tem bo govora v predstavi, ki jo delamo v času, ko se na obzorju kažejo novi totalitarizmi. Ne samo ti, ki nam grozijo zdaj, ampak tudi tisti, ki naj bi nas odrešili teh, ki so zdaj.

Tehnološki razvoj torej ni zagotovil razvoja družbe ...

Ja, futuristi so verjeli, da bo. Verjeli so, da bo človek s pomočjo tehnologije npr. postal nesmrten. Ta vera v znanost še vedno obstaja. Je pa res, da se kljub neverjetnim in vztrajnim znanstvenim in tehnološkim dosežkom zdi ta vera trenutno nekam utrujena ... Prvič sem pomislil, da bi delal predstavo o futurizmu leta 1989, ko sem bil v Parizu. Odprli so muzej prihodnosti, muzej najnovejših tehnologij. Bil sem tam dva tedna po otvoritvi in 90 % aparatur, ki naj bi prikazovale najsodobnejšo tehnologijo, je bilo že pokvarjenih. Mislil sem si, da je to krasna metafora našega sveta. Sprašujem se, kakšno bi bilo stališče futurista danes ...


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)

Mladi levi

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 2. 3. 2012
Stvari te morajo premikati ...
Brina Klampfer, SiGledal, 2. 10. 2013
»Klovn mora biti odličen tragični igralec«
Brina Klampfer, SiGledal, 15. 11. 2011
Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca ...