Brina Klampfer, 23. 8. 2012

Mladi lev sprašuje ...

Je možno, da Mladi levi praznujejo že svojo petnajsto obletnico? Jaz pa sem bila na festivalu le dvakrat, morda trikrat? Pa sem začela ... Kar direkt!

Alexis. Una tragedia greca / foto Pierre Borasci

Vsega je kriva Tamara Matevc, ki mi je v enem mailu mimogrede omenila prostovoljno delo za festivalski časopis Arena. In ko Tamara Matevc mimogrede omeni neko zadevo, veš, da je ta zadeva pomembna in ti bo spremenila življenje. In tako sem korenito začela spreminjati življenje. Meseca avgusta, med izpitnim obdobjem, sem začela načrtovati nov kup obveznosti. Rekli boste, da sem nora. Ampak čakajte malo, mednarodni festival sodobnih scenskih umetnosti odtehta vse. Le kje sem bila prej?

Za prvi članek sem dobila nalogo, naj napišem nekaj o 15. obletnici Mladih levov. Bila sem kar malo izgubljena. Kako orisati tako dolgo zgodovino festivala, ki sem se mu šele letos pridružila. Kje tiči razlog za petnajst let uspešnega dela? V ekipi, seveda. Vsako leto je festival produkt ekipe, ki obožuje svoje delo. Ekipe, ki izžareva neverjetno energijo. Ekipe, ki je pri svojem delu iskrena in utečena. Povem vam, ko pripovedujejo svoje festivalske zgodbe, so videti neverjetno srečni.

TAMARA BRAČIČ VIDMAR
Pri festivalu sem začela delati, ko sem bila stara osemnajst let. Začela sem tako, da me je slovenska plesalka Valentina Čabro vprašala, kaj bi v življenju rada počela, in vse kar sem takrat vedela je to, da želim sodelovati pri nekem festivalu. Čez nekaj mesecev me je poklicala direktorica festivala Nevenka Koprivšek in mi rekla, da je slišala, da iščem delo pri festivalu. Začeli smo delati skupaj in takoj smo si bili všeč. Dobro smo se ujeli in kar požirala sem znanje treh sodelavk. Ko se je po nekajmesečnem delu leta 2000 pričel zame prvi festival Mladi levi, so me umetniki tako prevzeli, da sem pozabila, da na festivalu delam. Nič ni bilo pomembnejšega, kot se z njimi pogovarjati in družiti. Vsi so bili tako zanimivi in fascinantni, da sem hotela od njih izvedeti prav vse. In ko se je moj prvi festival iztekel, sem ugotovila, da me je tovrstno delo zasvojilo. Naslednje poletje sem zopet sodelovala pri Mladih levih in kmalu so ta poletja prerasla v celoletno delo v Bunkerju.

Zdi se mi, da sem se vsega, kar znam delati, naučila pri Bunkerju: naučila sem se kako komunicirati z ljudmi, tudi v tujem jeziku, kako organizirati in pri tem biti potrpežljiv, kako pisati tekste, kako zares uporabljati računalnik ... Letos mineva trinajsto leto, odkar delam v Bunkerju in skozi vsa ta leta sem menjala ogromno pozicij. Delala sem kot pomoč pri organizaciji, producentka, izvršna producentka, zdaj vodim odnose z javnostmi in mislim, da je dobro, da si vsake toliko časa menjamo vloge, da je bolj zabavno.

Noro dobro se spomnim festivala leta 2006, ko smo delali produkcijo z režiserjem Stefanom Kaegijem, ki dela dokumentarne gledališke predstave. Tudi letos ga bo mogoče videti na festivalu. Naslov predstave je bil Cargo Sofia – Ljubljana in je govorila o življenju tvornjakarjev. Z dvema bolgarskima tovornjakarjema, ki sta nastopala v predstavi, smo naredili zanimivo premično predstavo – gledališče je bilo v tovornjaku z 80 sedeži, ena stranica je bila veliko okno in svet je bil oder. In potem smo se z občinstvom vozili po Ljubljani. Spoznali smo Ljubljano, kot je ne poznamo - tako brez znamenitosti, polno tovornjakarskih počivališč, skladišč kjer se tovornjaki ustavljajo in kamor dovažajo blago ... Predstava je bila izjemno uspešna, zato smo jo želeli še dvakrat ponoviti. Šoferja pa sta postala malo zvezdniška in komaj smo ju prepričali, da sta izvedla eno dodatno ponovitev. Ampak sta bila kljub temu super.

Tudi eno leto prej, 2005 je bil festival zelo zanimiv, ko smo angažirali preko 100 prostovoljcev, ki so sodelovali pri projektu Lovepangs. V Stari elektratni smo postavili kafič, ljubezenski radio, detektor laži, organizirali pogovore z ljubezenskimi eksperti ipd. In vse to so delali prostovoljci. Najbolj pa mi je ostalo v spominu to, da so nas nasledje leto prostovoljci kontaktirali kar sami in želeli z nami delati. Super!

Zelo smo zadovoljni, da z nami ostaja publika, ki nam je zvesta skozi vsa ta leta, hkrati pa opažamo, da na festival prihaja tudi vedno več mlajše publike, kar se mi zdi zelo pomembno. Na festival pa se vsako leto vračajo tudi študentje, bivši prostovoljci, Arenovci, umetniki, sodelavci, sosedje, skratka ljudje, ki so kadarkoli, kakorkoli pripomogli k nastajanju festivala. Njih smo še posebej veseli!

SAMO SELIMOVIĆ (producent)
Na Mladih levih sem začel delati leta 2004, takoj, ko sem prišel študirati v Ljubljano. Prvič sem festival obiskal kot gledalec, potem pa sem že začel pri festivalu pomagati. Na začetku sem pomagal kot tehnični delavec, potem kot prostovoljec, eno leto sem vozil kombi in počasi sem pridobival od skoraj nič odgovornosti do vedno več. Leta 2008 sem se redno zaposlil na Bunkerju in postal član stalne ekipe. Ko sem začel študirati politologijo si nisem mislil, da bom kdaj zaposlen v kulturi. Ampak sčasoma, ko sem se z dogajanjem seznanjal, sem ugotovil, da mi je to delo zelo všeč.

Smo dva dni pred otvoritvijo in res komaj čakam, da se prične tempo, ko rešuješ samo sprotne stvari, majhne krizice, probleme, ko naše delo postane razgibano, ko se družimo z ljudmi, saj čez leto naše delo poteka večinoma v pisarni.

Vsako leto znova se mi zdi pomembno, da spoznaš nove ljudi, sama vsebina mi je zelo všeč, saj je naš program ena redkih priložnosti, da vidiš kaj se dogaja na mednarodni sceni.
Najbolj mi je v spominu ostal lanskoletni festival, ker sem bil izvršni producent in to pomeni, da sem bil vpleten v celotno dogajanje festivala, vedel sem za vsako najmanjšo podrobnost, bil sem prisoten od samega začetka organizacije, do konca.
 
KATARINA SLUKAN (vodja izobraževanja)
Jaz sem se pri Mladih levih prvič znašla leta 2004 kot snažilka v obliki študentskega dela. Takrat sem neskončno uživala in še zdaj so to zame najlepši levi. Sicer pa vsak festival doživljam kot neke vrste gledališki maraton, kjer se skupinsko z vsemi rednimi obiskovalci potapljam v serijo različnih svetov. In je to tako rekoč vse, kar se mi potem zdi, da počnem teh 10 festivalskih dni.

Trenutno se ukvarjam z izvedbo Mobilne hiše Kyoheja Sakaguchija, drugače pa  sem pri festivalu sodelovala že pri skoraj vseh aspektih, od organizacijskih do administrativnih nalog, vodenja prostovoljcev in izmišljanja manjših socialnih akcij, ki smo jih uvajali skozi projekt Sostenuto.

JANJA BUZEČAN (vodja prostovoljcev)
Na festivalu sem začela delati lani kot vodja prostovoljcev, pomagala pa sem pri organizaciji, prevodih in raznih sprotnih delih. V Bunker sem prišla leta 2010 kot prostovoljka, vendar ne za Mlade leve. Kasneje so me poklicali, da bi z mano radi delali tudi v prihodnje. Potem sem se začela ukvarjati z raznimi manjšimi deli, parkrat na teden, po par ur, in začeli so se Mladi levi, moje delo pa je postajalo vse bolj intenzivno.

Na Bunkerju zelo uživam, saj je delo tematsko široko zasnovano. Bunker se ne ukvarja samo s kulturo, širi se na vsa področja našega življenja; vključuje ekologijo, politiko, recikliranje itd.
Kot vodja prostovoljcev skrbim za prodajo kart, pomoč tehnikom, otroški vrtec in ob koncu tega priznavam, da uživam v dinamičnem delu, ki ga Bunker ponuja.

NATALIJA PIHLER (zvesta obiskovalka)
Avgust je zadnji mesec počitnic pred novim šolskim letom in ni je boljše terapije kot obisk festivala Mladi levi. Že 15 let so predstave in dogajanja v času festivala moj terapevt in moram priznati, da zelo pomaga!

Lepo je biti njihova soseda in ko večkrat z okna vidim, kako soustvarjalci kot pridne mravljice tekajo od Bunkerja do Stare elektrarne, vem, da bo spet zavel in me pretresel veter neutrudnih Mladih levov! Vesela sem, da rjovete prav v moji ulici, kjer je moj dom!


Besedilo objavljamo v sodelovanju s festivalom Mladi levi in je objavljeno v Areni, festivalskem časopisu Mladih levov.

***

Arena je časopis festivala Mladi levi že od leta 2002, vendar je vsako leto drugačen, svež, z močnim avtorskim pečatom vsakokratnih ustvarjalcev. Areno ustvarjajo mladi pisci, ki jih zanima reflektiranje sodobne umetnosti skozi kritiške oči in ki se želijo preizkusiti v urednikovanju, ustvarjalnem pisanju in oblikovanju. Pisci imajo na Mladih levih priložnost spremljati zgoščen prikaz sodobne uprizoritvene umetnosti z vsega sveta, znotraj Arene pa orisujejo in najavljajo festivalsko dogajanje ter tako festivalu nudijo zrcalo in beležijo mladolevovski odtis v času in prostoru.

Povezave:
Arena št. 1 (pdf)
Arena št. 2 (pdf)
Arena št. 3 (pdf)

Mladi levi

Povezani dogodki

Brina Klampfer, SiGledal, 23. 3. 2012
Pogovor z Matjažem Zupančičem
Brina Klampfer, Sandi Jesenik, 5. 1. 2015
Delavnica dramskega pisanja