Nika Arhar, SiGledal, 14. 9. 2012

Nežnost in otožnost poetične pokrajine: narava, kot jo vidi človek

Savana, možna pokrajina, je popotovanje v divjino, ki prepleta dve zgodbi; obe – človeško, s katero se Amit Drori vrača v otroštvo, in zgodbo slonov sredi mehanične, a poetične pokrajine – pa zaznamuje izkušnja smrti.

foto Arhiv LGL

Predstava se začne z avtobiografsko predzgodbo. Pripovedovalec (avtor Amit Drori) razgrne zgodbo o materi, ki je v posebni sobi pogosto igrala klavir, čeprav si je sam s sestro moral deliti drugo sobo. Klavir ni zavzel le prostora, ampak tudi materin čas in njeno pozornost, kar je v Droriju oblikovalo odnos do predmeta njegove matere. Klavir je zasledoval avtorja s spomini na materino obsesivno igranje in čez čas prerasel v nujo po transformaciji spomina. Po njeni smrti se štirinajstletni fant klavirja ni upal niti dotakniti, ko pa je bariero le premostil, se je pandorina skrinjica odprla in začel je raziskovati njegovo notranjost. Ta ga je pospremila na dolgo pot ustvarjanja nenavadne vizualne pokrajine Savane, ki jo je ustvaril tudi iz klavirjevih notranjih delov.

Njegove ročno izdelane robotske in mehanične živali bivajo v imaginarni pokrajini, ki sugerira podobo mitičnega vrta. Nežno poetičen svet združuje dve sili – podobo raja, v katerem se je življenje šele začelo, in podobo izgubljenega raja, strašljivo možnost umetne narave, ki lahko obstaja le v izolaciji od realnega sveta. Ni dvoma, da človek nadvladuje naravo, jo ustvarja in z njo manipulira, pokrajina in živali, ki jo naseljujejo, pa povratno odsevajo podobo človeške misli in občutij.

Pot ustvarjanja pa ni bila lahka. Vsaka kreacija je dozorevala le počasi, sproti pa je odkrival tudi mehaniko in robotiko, da bi ustvarjene živali lahko delovale avtonomno, in živalski svet, da bi bile videti življenjske. Spoznaval je njihovo anatomijo in jo prevajal z uporabo različnih materialov. Malega slončka je s sodelavcem ustvarjal kar leto in pol, saj ni bil zadovoljen, če je slonček tehnično deloval, vizualno pa ni izražal želene občutljivosti, tipičnega gibanja in slonjega vedenja. Robotske živali so ročno izdelane in tehnološko natančno konstruirane, vizualno pa izpopolnjene kot osebne skulpture. Ti poetični roboti imajo nalogo, da reflektirajo človeška čustva, misli in domišljijo: radovednost, osamljenost, empatijo, žalost in intimnost. »Ne verjamem, da je nevarno predstavljati človeštvo, lahko pa je nevarno, če pozabimo, da reprezentacija ostane reprezentacija,« je povedal Drori v časniku Le Monde.

S pokrajinami Savane je želel ustvariti metafore čustvenih in mentalnih stanj, izraz človeškega opisovanja narave in ne hladnega opisa pokrajine. Gledališki mehanizmi postanejo okolje tega sveta; vsi materiali in tehnični elementi, ki so običajno skriti za odrom, tu zavzemajo prostor na odru kot elementi pokrajine in dogajanja. Scenografija prinaša topografije, pokrajine in lokacije v minimalističnem slogu, kot na primer lesene škatle, ki se na odru transformirajo in zarišejo obris lokacije, hkrati pa nudijo ozadje projekcijam – fragmentom podob iz papirja, ki gledalce vabijo, da jih dopolnijo z lastno domišljijo. Z osebno noto obrtnih izdelkov animirane podobe kljub tehnološki realnosti puščajo vtis topline in čustvenosti. Zgodba se v tem gledališču podob in atmosfere ustvarja med podobo in njeno kreacijo.

Pokrajino ustvarja pet igralcev, ki perspektivo vodi skozi štiri poglavitne akcije: akt kreacije, opazovanja, manipulacije in interakcije. Tam srečamo tudi kače, želve, čričke, ptiče, polže in druge živali. V to imaginarno ekologijo, te redke in negotove interakcije med ljudmi in naravo, jasno zareže davna delitev med človekom in naravo. Vseskozi lahko sledimo zgolj človeški perspektivi, vse drugo bi bila laž, in tudi najlepši pogled na naravo ne more ostati neokrnjen, ko vanjo vdre človeška realnost. Sloni, ki zavzemajo osrednje mesto odrskega živalskega sveta, so ene najbolj inteligentnih živali na svetu, s kompleksnim jezikom, sofisticirano kulturo, spominom, ki se prenaša iz generacije v generacijo, in rituali, ki so bili razviti v matriarhalni družbi. Kot največji zemeljski sesalci pa simbolizirajo našo krutost in ignoranco, saj je vrsta sredi 19. stoletja skorajda izumrla zaradi človeškega pohlepa. Sloni še vedno nosijo sledove kolektivne travme in so danes glavni predmet raziskav posttravmatičnega vedenja skupnosti, ki so preživele genocid. To kulturo v zgodbi Savane predstavljata slonica in njen slonji otrok, smrt matere pa podobo raja preobrne v žalostno in osamljeno pokrajino, izgubljeni raj.

Festival Lutke

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 22. 4. 2011
Infrastruktura ustvarjalcem omogoča delo in razvoj
Nika Arhar, SiGledal, 8. 10. 2011
»To je stoodstotna resnica. Načeloma.«