Zagrebški kolektiv Bacači Sjenki ima rešitev za Vas! Prijazni igralci Vas bodo popeljali v sobo z udobnimi ležišči ter poskrbeli za Vaše udobje. Prijazen glas Vam bo povedal pravljico za lahko noč in na mehkih zvokih klavirja se boste zazibali v zdravilni spanec ali meditacijo v polsnu. Tudi vrnitev v zgodovino bo nadvse prijetna – polnočni zajtrk s kozarčkom penine. Pustite se brezskrbno zazibati v zasluženi počitek!
Pogoj: odprtost za nenavadne gledališke situacije.
Pozor! Ustvarjalci ne morejo (in ne bodo) zagotoviti prijetnih sanj (ravno nasprotno!)
***
Ravno v zadnjem opozorilu se skriva temeljna razlika od počitka, ki ga nudi lahkotnejša gledališka tradicija od meščanskega gledališča 19. stoletja do danes. Počitek od zgodovine zagrebškega kolektiva namreč ni stanje blažene pozabe, v katero rade zapeljejo komercialne gledališke produkcije. Vzdušje v napol zatemnjeni dvorani namreč bolj kot na počitniški dom spominja na sanatorij, bolnišnico, sirotišnico ali celo taborišče. Uslužni igralci pa bolj kot na ljubeče starše na sanitarne delavce ali paznike. Počitek od zgodovine je kafkovska izkušnja na blodni meji med budnostjo in nočnimi morami, ki jih evocirajo nejasne sence, hrup, šepet. Predstava je tudi sicer prvi del trilogije, ki inspiracijo črpa iz Kafkovega Procesa. Ravno Kafkov blodni svet institucij je prototip upora Veliki zgodovinski naraciji, ki je zgolj neupravičena dominanta, ideološki konstrukt in a priori diktirana hierarhija smisla. Kafkova majhna osebna izkušnja predstavlja afirmacijo zavestnega samoizbrisa iz te Velike zgodbe, ki prav osebni izkušnji podeli pomen.
Že sama forma realizacije trilogije, ki poteka od tretjega k prvemu delu, kaže na vsebinsko namero dehierarhizacije katerekoli naracije. In tudi Počitek od zgodovine nima nikakršne hierarhično urejene linearne naracije. Nasprotno, ta sestoji iz potencialno neskončnega mnoštva subjektivnih doživetij predstave, iz svobodnih asociacij, ki se posamezniku razkrivajo ob a priori omejenem registru senzoričnih dražljajev, ki jih je deležen v dogodku. Prav s svojo formo torej predstava udejanja odvrnitev od Velike zgodbe režiserja k malim zgodbam posameznih gledalcev, ki aktivno soustvarjajo pomen predstave.
Gre morda za nekakšno rancierovsko dividualno formo, ki aktivira gledalca s prebojem prevladujočega režima čutnega oz. konvencionalne gledališke forme? A prav Ranciere je opozarjal pred nasilno ukinitvijo pozicije gledalca, ki je aktiven tudi s konvencionalnim gledanjem predstave. Nasprotno je prav ta na videz svobodna ustvarjalnost lastne zgodbe prikrito manipulirana – kdo namreč diktira čutne dražljaje, ki jih bo prejel vsak izmed sodelujočih? Ali smo morda prav v navideznem emancipatornem stanju pozabe ideološke Velike naracije, medijskih diskurzov o svetovnem političnem dogajanju … zgolj marionete v rokah iluzionistov?
Morda pa je bil prav to namen ustvarjalcev? Svojevrstni paradoks, dvojno zakodirana metafora, ki prav s prikrivanjem manipulacije opozarja nanjo, prav z odtegnitvijo razvidnosti pogleda (kot bi rekel Lehmann) usmeri pozornost na sam akt gledanja?
*
Seveda je tudi zgornje izvajanje zgolj ena od subjektivnih malih zgodb, ki se je porodila ob Počitku od zgodovine. Ali še raje, po njem – po filtru lastnega poskusa racionalnega osmišljanja siceršnje zmede ob prebujenju iz nočne more, po filtru branja spremljajoče dokumentacije predstave. Gre morda zgolj za nadaljnjo manipulacijo z interpretacijo gledalcev? Zakaj promovirati osebno izkušnjo in podati intelektualno in referencialno zaledje predstave? Je to nekonsistentnost s strani ustvarjalcev? Ali namerno opozarjanje na paradoks apriorne zmanipuliranosti percepcije? Je namera prav to neskončno spraševanje? Ad infinitum …
Počitek od zgodovine
Koncept: Boris Bakal
Avtorja scenarija in režiserja: Boris Bakal, Katarina Pejović
Dramaturga: Katarina Pejović, Boris Bakal
Avtorji in izvajalci: Damir Klemenić, Jelena Lopatić, Bojan Navojec, Marija Škaričić, Stanko Juzbašić, Katarina Pejović, Boris Bakal
Soustvarjalci: (scena, kostum, dizajn, tehnika) Željko Zorica, Barbara Blasin, Stjepan Filipec, Martina Franić, Ognjen Bogojević, Milan Žerjav, Iva Aras
***
Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)