Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 10. 2010

Grozljiva teatralnost ameriškega sna

KRITIKA.- AL: »Saj je to, kar jih slišimo govoriti – saj me razumete – tole: 'Konec predstav o umetnosti, konec predstav o Ameriki, o svobodi, o človeku /…/ Konec z mislijo, da mora moški piti alkohol, igrati ragbi in žvižgati puncam.' /…/ Če naj bi svet postal tak, potem bom jaz trdno ohranil svoje predstave /…/.«

Ma & Al / foto Jasenko Rasol, borstnikovo.si
Al je »umetnik in ameriški vojak,« ki pred ameriško zastavo v vznesenem političnem govoru v južnjaškem narečju, izdatno podprtim z alkoholom, zagovarja vrnitev k tradicionalnim ameriškim vrednotam. Ma je njegovo občinstvo – njegova žena, ki ga voljno posluša in ki se sprva nekoliko uporno, kasneje pa vedno krotkeje prepušča njegovim pijanim izbruhom (spolnega) nasilja. Al je Vietnamski veteran. Ma je mati, ki je izgubila edinega sina. Al in Ma sta zakonca Glass iz literarnega opusa J. D. Salingerja, ki si ju je izposodil Bernard-Marie Koltès. Ma in Al sta lika v interpretaciji Senke Bulić in Marka Mandića iz istoimenskega performansa v režiji Ivice Buljana, katerega tekst sestoji iz kolaža monologov omenjenih piscev. Ma in Al sta lika, ki eksplicitino pred občinstvom, predvsem pa drug pred drugim, preigravata neskončno propadanje prototipa ameriškega para.

Že njuni imeni zgovorno pričata o dinamiki njunega odnosa – Ma je kljub svoji ognjeviti prezenci predvsem prototip južnjaške žene in (ma)tere, Al je moški z lastno identiteto, prototip južnjaškega očeta – glave družine. Ma je »prava ženska.« Al je »pravi moški.« Nemočno odvisnost od žene kompenzira z nebrzdanim animaličnim nasiljem nad njo, spodbujenim z nebrzdanim pitjem. Ustrezna je tudi dramaturgija celotnega dogodka, ki se začne z Mainim histeričnim korakanjem pred občinstvom, njeno absurdno kafkovsko parabolo o banditu »z naukom« brez nauka in njeno pesmijo ter nato, prek insceniranih spopadov/spolnih združitev z močno telesno investicijo obeh akterjev, preide na Alove monologe, politične govore, pesmi in interakcije z občinstvom, ki kmalu prevzamejo nadzor in dominirajo do konca. Dinamika njunih zbliževanj in spopadov razkriva širši družbeno-politični kontekst – počasna destrukcija para je paralelna dekonstrukciji mitov ameriške družbe in mentalitete.

Teatralni kontekst, ki preigrava tipično »ameriške« žanre kabareta, stendapa, političnega govora/pridige, je poudarjen z glasbo v živo, z minimalno, a funkcionalno (barsko?) scenografijo in teatralno kostumografijo, ki Ma in Al umeščajo na spolzka Lynchevska tla med teatralno fikcijo, nočnimi morami in realnostjo. Pravzaprav se zdita Ma in Al še izdatna groteskna karikatura že tako grotesknih karikiranih likov iz Lynchevega Modrega Žameta (Blue Velvet, 1989), v katerega je Ma v začetku tudi res odeta. In če sta pri Lynchu Frank in Dorothy svojevrstni spoj mačistično branega Lacana in de Sada, sta ti razsežnosti pri Buljanu z močno telesno investicijo, ki pripelje do nebrzdanega pitja, nasilja, vulgarnosti, celo gnusa (npr. ob Mandićevem nenamernem bruhanju na odru), prignani do skrajne meje vzdržljivosti.

Buljanov »performans« se začne z Maino zgodbo »z naukom« brez nauka in zaključi s ponovno poroko para (pijanega Ala in v črnino odeto, pretolčeno Ma) – ob notah pesmi House of the Rising Sun v izvedbi občinstva. Smisel te popolne potrošnje telesa in afektov na odru je tako – njena ne-smiselnost. Močna raba performativnih sredstev, ki potujujejo teatralnost igre in jo spreminjajo v groteskno farso, razkriva inherentno teatralnost pa tudi performativnost mita ameriškega sna, ki obstaja zgolj tako dolgo, dokler ga igramo. Sorodna je nebrzdana potrošnja nasilja in perverzne seksualnosti v filmski parodiji žanra slasherja z zgovornim naslovom Red, White and Blue (Simon Rumley 2010) ali v filmu Twentynine Palms (Bruno Dumont, 2003). Oba umeščena v ameriško južnjaško okolje z odsotnostjo smiselne žanrske naracije dekonstruirata mitološke vzorce ameriške mačistične družbe in imperialistične politike.

Pred poroko Al v francoščini prepeva: »Je t'aime New York …«

**
AL: Kaj pa nauk?
MA: Nauk? Kaj pa jaz vem? /…/

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Povezani dogodki

Katja Čičigoj, SiGledal, 20. 10. 2010
Bistvo gledališča: nenehna metamorfoza
Katja Čičigoj, SiGledal, 19. 10. 2010
Nemogoči Počitek od Zgodovine
Nika Arhar, SiGledal (kritika), Katja Čičigoj, SiGledal (replike), 24. 10. 2010
Svoboda gledališču vs. svoboda ljudstvu
Katja Čičigoj, SiGledal, 24. 10. 2010
Pogled od blizu, ki razkriva medsebojno oddaljenost
Katja Čičigoj, SiGledal, 25. 10. 2010
Radikalna nemoč kritike
Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 10. 2010
Interkritika – nuja ali izbira? Korupcija ali angažma?
Katja Čičigoj, SiGledal, 26. 10. 2010
Interkritika – nuja ali izbira? Korupcija ali angažma?
Katja Čičigoj, SiGledal, 28. 8. 2010
Predavanja še nikoli niso bila tako zabavna
Katja Čičigoj, SiGledal, 4. 4. 2011
(Dis)funkcionalnost Grumove nagrade