Jana Pavlič, 21. 6. 2017

Na velikem zelenem travniku

SNG Opera in balet Ljubljana, Sergej Sergejevič Prokofjev PETER IN VOLK, režija Ivan Peternelj, premiera 21. junij 2017.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Preprosto zgodbico o malem Petru, ki se izmuzne dedku iz hiše na velik zelen travnik in ujame strašnega sivega volka, ki je za malico mimogrede pospravil naivno račko, lahko razumemo tudi kot pripoved o boju med dobrim in zlom. Človek in tisti del narave, ki mu je podrejen, predstavlja dobro. Nevarni volk iz temnega strašljivega gozda pa je zlo, s katerim je človek v nenehnem boju. Seveda je moral leta 1936 v Sovjetski zvezi človek zmagati nad naravo in Prokofjev volka na koncu pospravi v živalski vrt. Peter in njegovi udomačeni živalski prijatelji z dedkom in lovci pa slavijo zmago.

Leta 2006 je angleška filmska ustvarjalka Suzie Templeton posnela kratki animirani film Peter and the Wolf, ki je prejel poleg drugih številnih nagrad tudi oskarja za najboljši kratki film leta 2008. Film je prava animacijska mojstrovina, ki ga je pripravljala številna ekipa več kot dvestotih izvrstnih animatorjev pet let. Suzie Templeton je uporabila glasbo Prokofjeva in izpustila pripovedovalčevo besedilo. Peter je osamljen deček, ki živi pri dedku na robu nekega sodobnega ruskega mesta v kruti realnosti urbane revščine. Račka je njegova edina prijateljica, ptiček je uboga pohabljena vrana, ki sploh ne more leteti. Ljudje okrog njega so okrutni, sam je žrtev njihovega nasilja. In ko pride volk, čeprav požre njegovo prijateljico račko, Peter v njem prepozna sebi enakega odpadnika, ki ga nihče ne mara. Dedku prepreči, da bi volka prodal lokalnemu prekupčevalcu z živalmi in ga spusti nazaj v divjino, saj mu je svet divje narave bližji in manj nevaren od okrutne človeške družbe.

Pred dvema letoma je na pobudo založbe Deutsche gramofon  in Universal music group nastala nova interaktivna, digitalna verzija Petra in volka Peter and the Wolf in Holywood, ki jo je mogoče kupiti tudi kot I-pad aplikacijo. Iz preteklosti so znani številni pripovedovalci Prokofjevega besedila, ki spremlja glasbo, med njimi zelo atraktiven David Bowie, a za to najnovejšo verzijo si je založba Deutsche gramofon izbrala zloglasnega ameriškega šok rockerja Alica Cooperja, ki ga spremlja Nemški narodni mladinski orkester (Bundesjugendorchester). Peter se je prelevil v rusko siroto, ki pripotuje z letalom v Hollywood k dedku, hipiju in nekdanjemu surferju, ki se na stara leta preživlja kot vrtnar v vili slavne filmske zvezde. Pred njegovo hiško se v bazenčku kopa cela jata rac, ki jih volk, ki je ušel iz holywoodskega živalskega vrta, pohrusta kar vse naenkrat. Peter na koncu spravi volka nazaj v živalski vrt in doživi svojih pet minut holywoodske slave v spremstvu lovcev - paparazzov. Zgodbici Prokofjeva je dodan prequel, podložen z odlomki številnih znanih melodij samega Prokofjeva in drugih znanih klasikov od Smetanove Vltave do Wagnerjevih Valkir prek Schumanna, Puccinija, Mahlerja, Griega, Musorgskega, Zemlinskega, Dukasa in Satieja.

Baletno plesne različice Petra in volka so dosti redkejše od izvirne simfonične različice Prokofjeva s pripovedovalcem ali njenih filmskih obdelav. Obstaja nekaj koreografij, predvsem za nižje baletne šole, kakršna je, na primer, koreografija Mathewa Harta za angleško Kraljevo baletno šolo iz 1995 za male plesalce od enajstega do šestnajstega leta v tradiciji Fredericka Ashtona, ki je za učence ustvaril Pripovedke Beatrix Potter in ljubko fantazijo o drsalcih Les Patineurs.

Še posebej zanimivo pa je, da je bila leta 1961 pod umetniškim vodenjem Balbine Battelino Baranovič v Slovenskem mladinskem gledališču uprizorjena izvirna koreografija Petra in volka dr. Henrika Neubauerja, ki je Petra tudi sam odplesal. Avtorica prevoda in scenografije pa je bila Marija Vogelnik.

Ta veliki zeleni travnik, na katerega nekega sončnega jutra stopi razigrani Peter, je morda naš planet zemlja, Peter pa je večni deček, človek in volk, tisto neznano, ki ga človek na srečo še vedno ni uspel ukrotiti, razložiti in premagati.
Tudi v naši različici Peter volka ne ujame zato, da bi mu odvzel svobodo, temveč ga s prijatelji pospremi nazaj v divjino. Naš Peter je radoživ fantič, ki jih ima precej za ušesi in tudi pod nosom. Dedka nikakor ne uboga in se sploh ne zmeni za nič in nikogar. Svojeglavo vihra po velikem zelenem travniku s ptičico, ki je navihana frajlica in se prepira z račko, zasanjano romantično punčaro, ki se v ribniku predaja raznovrstnim užitkom. V njihovem otroškem svetu jih zmoti že skoraj odrasel postavljač sivi volk, ki se je prišel na travnik malo pobahat s svojimi mišicami. Nečimrna račka je zanj idealna žrtev. Vse te vragolije nabritih junakov lahko dedek spremlja le od daleč. Razen mačke, ki ima svoje koristi in se mu prijazno dobrika, ga namreč nihče od mulcev ni pripravljen upoštevati. Lovci pa tako ne vedo, kaj bi, saj se Peter in njegovi brez njih izvrstno znajdejo. Svet je travnik, zelen in pisan, odprt za igro in vsemogoče vragolije, prostran travnik brezmejne svobode. Le bati se ne smemo!

Glasba Prokofjeva, v kateri uho ujame precej odmevov baletnih melodij od njegovega Romea in Julije do Pomladnega obredja Stravinskega, kar sama kliče k plesu. Tako temperamenten skladatelj, ki se je kot avtor baletne glasbe kalil tudi pri znamenitem ustanovitelju še bolj znamenitih Les Ballets Russes Sergeu Diaghilevu, ponuja izvrsten navdih za sodobno baletno predstavo, namenjeno mladi publiki vseh starosti.

Znameniti koerograf Les Ballets Russes Serge Lifar je po burnem odmevu na svojo predstavo Ikar leta 1935 objavil  Manifest koreografa. V njem je navedel deset točk, ki so zanj temelj vsakega baletnega koreografskega dela. Naj naštejemo samo nekatere: 1. Ne moremo in ne smemo plesati vsega. 2. Balet mora ostati tesno povezan s svojim naravnim temeljem – plesom. 7. V primeru, ko je balet vezan na glasbo, mora biti ritmična osnova delo koreografa in ne skladatelja. 10. Ustvariti moramo koreografsko gledališče, ki bo svobodno in neodvisno.

Danes, malo več kot osemdeset let po Lifarjevem Manifestu, po generacijah plesalcev in koreografov, ki so iskali in našli svojo ustvarjalno pot, je tudi plesna umetnost velik zelen travnik, na katerem je vse mogoče – svoboden in neodvisen. In mi smo navihani Petri, ki si na njem privoščimo marsikaj.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Povezani dogodki

Jana Pavlič, 12. 6. 2012
Balet s konji
Jana Pavlič, 17. 5. 2014
O Marku Tompkinsu
Jana Pavlič, 4. 4. 2012
Raz-obleke : Pre-obleke