Manica Špendal, 30. 1. 2015

My fair lady

Opera in Balet SNG Maribor, Frederick Loewe/Alan Jay Lerner MY FAIR LADY, režija Paul-Émile Fourny, premiera 30. januar 2015.

Foto: Tiberiu Marta

Muzikal (ang. musical) je kot prvenstveno zabavna glasbenogledališka zvrst tipični »izvozni produkt« Združenih držav Amerike in Anglije. Na prve stvaritve te zvrsti so močno vplivale takratne socialne, kulturne in politične razmere v ZDA in ne nazadnje tudi priseljenci ter njihova kulturna izročila v domeni glasbenega gledališča. Posamostaljeni pridevnik musical izhaja iz izrazov musical comedy in musical play, s katerima so nekako od nastanka glasbenogledališkega dela Gejša (Geisha, 1896) Sidneyja Jonesa poimenovali angleške operete. Obe oznaki pa sta se zlasti v ZDA uveljavili za (glasbeno-plesne) revije, v katere so že veliko prej vrivali bolj ali manj stilizirane skeče, songe, črnske plese ipd. Nekateri poznavalci muzikala vidijo njegove »glasbene korenine« v operi. Dobro »zapomnljive« Mozartove arije ali kasneje tudi Verdijeve melodije so bile v svojem času pravi »hiti«, ki so jih žvižgali po ulicah. Prav Mozartove opere pa vsebujejo paleto različnih možnosti, saj se s svojimi razgibanimi libreti raztezajo od ljudsko občutenih spevoiger (Čarobna piščal) do demonskosti (Don Giovanni). Mozart sam je Ugrabitev iz Seraja denimo označil kot opereto (malo opero).

Večina strokovnjakov zatrjuje, da prihaja zgodnji predhodnik muzikala iz Evrope, in sicer iz angleške zvrsti baladne opere (ang. ballad opera), ki so jo sredi 18. stoletja prenesli v Ameriko in jo tam predstavili z Beraško opero (The Beggar's Opera) Johna Gaya in Johanna Christopha Pepuscha. To glasbenogledališko delo naj bi s svojo vulgarnostjo in socialno kritiko bilo pravo nasprotje takratni uveljavljeni aristokratski italijanski operi. Nekateri ameriški glasbeniki vidijo začetek muzikala v dveh glasbenih komedijah (ang. extravaganzas): The Black Crook (1866) in Evangeline (1874). Skladatelj in dirigent Leonard Bernstein celo zatrjuje, da je The Black Crook prva glasbena komedija oziroma muzikal. Med drugim pravi takole: »Najprej je neki Barras napisal nemško melodramo z naslovom The Black Crook, ki sploh ni potrebovala glasbe ... The Black Crook so nato prilepili ples in petje, in glasbena komedija je šla na oder.« Zgodovina muzikala kot vrste zabavnega glasbenega gledališča, v kateri gre po večini za razkošno scensko delo z govorjenimi dialogi ter s petjem in plesom brez trdne dramaturške oblike, se začenja dejansko kmalu po letu 1900 na Broadwayu v New Yorku.

Prvi predstavnik ameriškega muzikala je bil George M. Cohan (Little Johnny Jones, 1904; The Royal Vagabond, 1919). Sledila sta Irving Berlin (Watch Your Step, 1914) in George Gershwin (Lady, Be Good, 1924). Prva avtorja, ki sta se na tem področju mednarodno uveljavila, pa sta bila Vincent Youmans z No, No Nanette (1925) in Jerome Kern z muzikalom Show Boat (1927). Zadnji je pravzaprav prvi »pravi« muzikal (populariziral se je še zlasti zaradi zelo uspelega »hita« Ol' Man River) in pomeni dokončen odmik od operete. Opereta namreč zlasti v glasbenooblikovnem pogledu temelji na t. i. številčni shemi, ki predstavlja nekakšno ogrodje starejših oper. Če je bil uspeh operete prej povsem odvisen od kvalitete glasbenega dela, pa pri muzikalu glasba ni najpomembnejša, ampak s svojimi vokalnimi in instrumentalnimi sredstvi, pesmimi, songi, plesom ipd. zgolj podčrtuje odrsko atmosfero. Muzikal praviloma tudi ne zahteva vrhunskih pevskih solistov, zadostujejo že dobri igralci in pevci. Pomembni so tudi izbor, baletni ansambel in orkester – po navadi gre za velik zabavni orkester. Uspeh muzikala tako ni bil toliko odvisen od komponista, libretista, pisca pesmi oziroma songov ali koreografa, temveč predvsem od producenta in režiserja.

Muzikal se je začel naglo razvijati po prvi svetovni vojni, kar so še dodatno pospešili evropski izseljenci, ki so vanj vnesli značilnosti evropske operetne tradicije in ga po svoje oblikovali v nov ameriški kontekst. Tako lahko govorimo o dveh razvojnih smereh muzikala, tj. »ameriški« in »evropski«. V drugo sodijo Victor Herbert (Babes in Toyland, The Wizard of the Nile, Sweethearts), Karl Hoschna (Madame Sherry), Rudolf Friml (The Three Musketeers, The Firefly). K skupini Američanov, ki so se v svojih delih te vrste še posebej radi opirali na eksotično in zgodovinsko snov s poudarkom na ljubezenski tematiki, v glasbenem delu pa kažejo nagnjenje k romantično sentimentalnim melodijam, spada poleg že navedenih avtorjev Youmansa in Kerna tudi Richard C. Rodgers (Jumbo, 1935); vrhunec evropske linije pa pomeni My Fair Lady Fredericka Loeweja.


Foto: Tiberiu Marta
Za predstavnike »ameriške« smeri je značilno, da radi obravnavajo velikomestno problematiko, predvsem z uporabo satiričnih in parodističnih elementov ter s sredstvi ameriške moderne zabavne glasbe in jazza. Poleg G. M. Cohana, I. Berlina in G. Gershwina so bili v tej skupini že omenjeni R. Rodgers s svojimi poznejšimi deli (Babes in Arms, Pal Joey, The Boys from Syracuse, Carmen Jones, Carousel, South Pacific, The King and I, Flower Drum Song, The Sound of Music). Sredi tridesetih let kažejo ustvarjalci muzikalov večjo dovzetnost za ples, ki postane najvažnejši sestavni del dogajanja. Značilni primeri so Rodgersovi stvaritvi On Your Toes ter Oklahoma!, Bernsteinova muzikala On the Town ter West Side Story ter dela Harolda Arlena (Bloomer Girl, St. Louis Woman, Jamaica, Saratoga), ki so tematsko razpirala problematiko ameriških črncev, od vseh avtorjev pa je prav Arlen najbolj vključeval elemente jazza. Med ustvarjalce, ki so do začetka sedemdesetih let s svojimi deli dosegli največji uspeh, lahko navedemo avtorje, kot so Cole Porter (Kiss Me, Kate), Meredith Willson (The Music Man), Frank H. Loesser (Guys and Dolls; How to Succeed in Business Without Really Trying), Marc Blitzstein (The Cradle Will Rock, No For An Answer), Leonard Bernstein (West Side Story), Harvey Schmidt (The Fantasticks), Jerry Herman (Hello, Dolly!), Jerry Bock/Jerome Robbins (Fiddler on the Roof oziroma Anatevka) in Galt MacDermot (Hair).

Po letu 1940 so avtorji muzikalov namenjali večjo pozornost dramski vsebini. Tako sta na primer Kurt Weill (Street Scene, Lady in the Dark) in Burton Lane (Finian's Rainbow) pisala glasbo h gledališkim delom, ki so obravnavala družbeno in socialno tematiko. Vendar pa so že od konca dvajsetih let nekateri avtorji muzikalov radi posegali po delih iz svetovne literature, romanih, dramah, komedijah ipd. kot na primer J. Kern: Show Boat (po romanu Edne Ferber), R. Rodgers: The Boys from Syracuse (po Shakespearjevi komediji Comedy of Errors, tj. Komediji zmešnjav) in Carousel (po komediji Liliom Ferenca Molnárja), C. Porter: Kiss Me, Kate (po Shakespearjevi veseloigri Ukročena trmoglavka), Bob Merrill: New Girl in Town (po drami Anna Christie Eugena O'Neilla), Mischa Spoliansky: Katharina Knie (po istoimenskem plesnem delu Carla Zuckmayerja), Frederick Loewe: My Fair Lady (po komediji Pygmalion Georgea Bernarda Shawa), Leonard Bernstein: West Side Story (po Shakespearjevi tragediji Romeo in Julija).

Od srede petdesetih let so muzikal sprejeli in ustvarjali tudi nekateri evropski skladatelji: v Franciji je bila zlasti uspešna na tem področju Marguerite Monnot z muzikalom Irma la Douce: v glasbenem pogledu so prevladovali francoski šansoni pred ameriškimi songi. Za angleške muzikale so bile značilne realistične poteze. Vrsta dobrih del te zvrsti začenja z lahkotnim revijalnim muzikalom Salad Days, katerega avtor je Julian Slade, sledijo Lionel Bart (Oliver!, Maggie May), David Heneker (Half a Sixpence), Anthony Newley (The Roar of the Greasepaint – The Smell of the Crowd). V Nemčiji in Avstriji so na tem področju prispevali najpomembnejša dela Peter Kreuder (Bel Ami), Lothar Olias (Prairie-Saloon, Heimweh nach St. Pauli), Nico Dostal (So macht man Karriere), Peter Thomas (Wodka für die Königin), Franz Josef Breuer (Mister Popcorn oder die Reise nach Rothenburg) in že omenjeni Spoliansky (Katarina Knie). Muzikal se je skozi čas nenehno razvijal in prilagajal različnim novostim, tržnim »zakonitostim« in avdiovizualnim tehničnim izboljšavam. Sredi petdesetih let 20. stoletja je postal po vsebini raznoliko, dramaturško emancipirano glasbenogledališko delo, ki se ni izmikalo niti različnim avantgardnim vplivom, večkrat se je približal tudi nadrealizmu, gledališču absurda, družbeni kritiki in slikanju subkulturnih »bivanjskih oaz«. Taka primera sta med drugimi kultna muzikala Hair (Lasje) Galta MacDermota ali Man of La Mancha (Človek iz Manče) Dala Wassermana in Mitcha Leigha. Okoli 1970 se je začela razvijati nova varianta muzikala, rockovska opera, katere najvidnejši predstavnik je Andrew Lloyd Webber (Jesus Christ Superstar).


Foto: Tiberiu Marta
Med avtorji, ki so se najbolj uveljavili na področju muzikala v zadnjih tridesetih letih, so že omenjeni A. L. Webber (Evira, Cats, Phantom of the Opera), Stephen Sondheim (A Little Night Music, Sweeney Todd), Marvin Hamlisch (A Chorus Line), Mort Garson (Marilyn!), Elton John (Billy Elliot, The Lion King), Benny Andersson in Björn Ulvaeus (Mamma Mia!), Claude-Michel Schonberg (Les Miserables, Miss Saigon). V nemško govorečih deželah je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja prav tako nastalo veliko del, ki pomembno prispevajo k razvoju muzikala, kot so Casanova Gerda Natschinskega, Tingel-Tangel Dietra Zimmermanna, Trio zu viert Charlyja Niessena, Das Wirtshaus im Spessart Franza Grotheja, Schinderhannes Paula Kuhna ali Die Gräfin vom Naschmarkt Erwina Halletza. Zabavno glasbenogledališkim oblikam, muzikalu ali rockovski operi so se posvečali tudi nekdanji jugoslovanski, predvsem hrvaški skladatelji: kot prvi Marjan Marjanović (Stvaramo reviju, 1954), Alfi Kabiljo (Jalta, Jalta, 1971), Đelo Jušić (Dundo Maroje, 1972) ter avtorski tandem Karlo Metikoš in Miljenko Prohaska, ki sta ustvarila prvi jugoslovanski rock operi Gubec Beg (1975) in Čarovnica z Griča (Grička vještica, 1980).

Muzikal My Fair Lady (Moja draga lady) v dveh dejanjih in osemnajstih slikah, katerega avtorja sta Alan Jay Lerner (1918–1986) in Frederick Loewe (nem. Friedrich Löwe) (1904–1988), spada med največje uspešnice te glasbenogledališke zvrsti in je še danes eden najpogosteje izvajanjih muzikalov, še zlasti na angleško in nemško govorečem ozemlju. Muzikal vsebuje velike baletne ansamble in zbor. Zahteva bogato scenografijo, v kateri se naglo izmenjujejo prizori med londonskimi ulicami blizu Kraljeve operne hiše Covent Garden, interierjem hiše profesorja Henryja Higginsa, hipodromom v Ascotu in prestižno londonsko ambasado. Med plesi izstopajo stilizirana gavota, valček, koreografsko zasnovane scene in nekoliko zmanjšani orkester. My Fair Lady se vsebinsko naslanja (kot že omenjeno) na znano komično dramo Pygmalion Georgea Bernarda Shawa iz leta 1912. Za adaptacijo Pygmaliona je pisca libreta Lernerja leta 1952 spodbudil filmski producent Gabriel Pascal. Že v tridesetih letih 20. stoletja si je izboril koncesijo za oblikovanje filmskih scenarijev Shawevih del in tako je bil leta 1938 producent filma Pygmalion Anthonyja Asquitha in Leslieja Howarda. Toda šele po Shawevi smrti je Pascalu uspelo dobiti dovoljenje pisateljevih dedičev za obdelavo Pygmaliona.

Najprej je ponudil projekt za muzikal Richardu Rodgersu in Oscarju Hammersteinu ml., pa Colu Porterju, Leonardu Bernsteinu, Gianu Carlu Menottiju, Betty Comden ter Adolphu Greenu. Šele potem ko se ti ponudbi niso odzvali, je angažiral A. J. Lernerja. Slednjemu se je snov zdela dovolj zanimiva, zato se je najprej posvetoval s skladateljem Loewejem o možnostih za oblikovanje libreta. Obema se je projekt sprva zdel teže izvedljiv, kajti v Shawevem Pygmalionu nastopa razmeroma malo oseb, pa tudi dramski prizori potekajo brez vmesnih epizod, kar onemogoča vključevanje večjega števila ansambelskih prizorov in manjših vlog. Loewe je imel pomisleke tudi glede sklepne poante, s katero ne bi mogel učinkovito zaključiti muzikala. Po dveh letih premora sta se Lerner in Loewe leta 1954 znova lotila Pygmaliona in tokrat presenečeno ugotovila, da Shawev Pygmalion ne zahteva nikakršne predelave. Vse, kar je bilo treba storiti, je bil prenos oziroma integracija zaodrskega dogajanja na oder, pri tem pa so se ponudile možnosti za večstransko glasbeno-dramaturško oblikovanje.

Enostavno in učinkovito je Lerner iz Pygmaliona izpeljal tudi za muzikal potrebno vzporedno dogajanje in tako dopolnil tekstualno podlago, ne da bi pri tem spremenil njeno substanco. Pet prizorov iz dramskega izvirnika tako ne tvori le ogrodja, ampak središče dogajanja. Pri stranskih epizodah (pri starem Alfredu P. Doolittlu, pri Freddyjevem dvorjenju ali Elizinem »zaključnem izpitu« na diplomatskem plesu) je Lerner opravil le manjše popravke. Prav od teh je bila odločilnejša »korektura« sklepa muzikala: medtem ko Shaw ne doreče dokončne Elizine usode (potem ko je zapustila Higginsa, ta ostaja sam v prepričanju, da se bo Eliza k njemu vrnila) in poskuša šele v sklepni besedi (epilogu) razložiti, zakaj se je morala Eliza odločiti, da se poroči s Freddyjem, je moral Lerner glede na glasbenodramaturško »primernost« muzikala poseči po srečnem zaključku: Eliza se, emancipirana in prepričana o svoji moči, vrne k svojemu učitelju.


Foto: Tiberiu Marta
Ne glede na problematično rešitev je Lernerju vendarle uspelo ohraniti dovtip in satirični podton prvotne predloge. Njegovi duhoviti teksti k songom, ki so pretežno povezani z dogajanjem in v nobenem primeru ne izstopajo, so dozdevno umetno vstavljeni vložki in se prepričljivo vključujejo v Shawevo osnovo. Celo song, kot je Freddyjev On the Street Where You Live, nima funkcije sentimentalnega revijskega »showstopperja«, temveč označuje v lastno melanholijo zagledanega sanjača, s tem pa ostaja dramaturško povsem motiviran in učinkuje prej groteskno kot čustveno. Da so Shawevi nakazani primeri ironije in satire v My Fair Lady izrecno poudarjeni v igri, kaže med drugim v ascotski gavoti (Ascot Gavotte). Njena stilizirana glasba in »nenaravno« besedilo karikirajo dolgočasje visoke družbe in se kažejo v sloviti koreografiji Hanye Holm z odrevenelimi, ledeno mrtvimi gibi. Eden izmed vrhuncev med pevskimi točkami (čeprav tudi ne glavni hit muzikala) je Higginsova »samska himna« I'm an Ordinary Man, ki s svojo virtuozno besedno igro »Oh, let a woman in your life ...« spominja na najboljše, kar so ustvarili Cole Porter, Lorenz Hart ali Ira Gershwin. Ta nekoliko cinična in šovinistična »himna« je obenem temelj in os, okrog katere se razteza emancipacija Elize od Higginsa. Iz neizkušene, občasno vulgarne in neprivilegirane ter od muhastega učitelja odvisne ulične prodajalke cvetja se razvije samozavestna in rafinirana ženska (Without You), cinični Higgins pa se nenadoma spremeni v odvisneža, ki se je zaljubil v svojo »stvaritev« (I've Grown Accustomed to Her Face).

K velikemu uspehu My Fair Lady sta v veliki meri prispevala enakovredno komično groteskno besedilo sijajne Shaweve komedije kakor tudi Loewejeva glasba, ki jo sestavljajo uvertura, domišljeni songi, ansambli, zbori in intermezzi (v slednjih se čutijo vplivi operetne tradicije, zlasti Arthurja S. Sullivana in Roberta Gilberta) v povezavi z dodatki broadwayskih revij in komercialnega jazza štiridesetih let. Ker poteka zgodba v Angliji pred prvo svetovno vojno, Loewe ni mogel napisati slogovno modernejše ameriške partiture in vključevati prvin sodobne zabavne glasbe. Konvencionalni, čeprav tudi ne sentimentalni hiti (Wouldn't It Be Loverly; I Could Have Danced All Night), prvine »Music Halla« v pevskih in plesnih točkah Doolittla ter evropski plesi, kot so Ascot Gavotte, Embassy Waltz in habanera The Rain in Spain, so zaznamovali My Fair Lady kot atipični muzikal, ki se je tako v slogovnem smislu pomenljivo razlikoval od takrat nastalih odrskih del istega žanra, denimo od Bernsteinove West Side Story (1957), ki je svojčas veljala za avantgardni broadwayski muzikal.

Kljub temu da se z Bernsteinovim muzikalom Wonderful Town (1953) ali denimo z deloma The Pajama Game (1954) in Damn Yankees (1955) Richarda Adlerja in Jerryja Rossa ter z drugimi začenja razvoj »modernega« sloga muzikala, navedena dela niso zavrnila sočasnega nastanka in uspeha konvencionalnejših stvaritev, kot so My Fair Lady ali The Music Man (1957) Mereditha Willsona, Rodgersov The Sound of Music (Moje pesmi, moje sanje, 1959) ali Loewe-Lernerjev Camelot (1960), ki so prav tako veljali za uspešnice. Napačno bi bilo, če bi My Fair Lady imenovali »prikrito« opereto, kajti nesentimentalno besedilo, njegova literarna vrednost kakor tudi zavestna integracija vseh glasbenih točk v dramaturški kontekst ločujejo My Fair Lady od večine, zlasti novejših del te zvrsti, h katerim lahko prištejemo tudi opereto Hrabri vojščak (Der tapfere Soldat) Oscarja Strausa (1908), napisano po Shawevem delu Arms and the Man. Strausova opereta se je zdela Shawu tako tuja, da je prepovedal kakršnokoli uporabo svojih del za uglasbitev. My Fair Lady je bilo tako prvo glasbenogledališko delo, ki je nastalo kljub njegovi prepovedi.


Foto: Tiberiu Marta
Muzikal My Fair Lady sta avtorja dokončno oblikovala po sodelovanju z režiserjem praizvedbe Mossom Hartom, izvajalskimi protagonisti in koreografinjo Hanyo Holm. Slednji so izdelali še posamezne detajle in točke. Šele takrat so ga tudi poimenovali My Fair Lady. Za skrbno pripravljeno in odmevno izvedbo so prejeli veliko število nagrad. Poleg režiserja Harta in koreografinje Holm so k uspehu prispevali še kostumografinja Cecil Beaton, scenograf Oliver Smith, dirigent Franz Allers in, seveda, pevski izvajalci: Rex Harrison (Henry Higgins), Julie Andrews (Eliza Doolittle), Stanley Holloway (Alfred P. Doolittle), Robert Coote (Polkovnik Pickering), John Michael King (Freddy) idr. K še večji prepoznavnosti in trajnemu mednarodnemu slovesu muzikala My Fair Lady je veliko prispevala tudi njegova istoimenska filmska adaptacija iz leta 1964 v režiji Georgea Cukorja. Poleg priljubljene igralske dive Audrey Hepburn v legendarni vlogi Elize Doolittle (pevske vložke za film je namesto igralke posnela ameriška sopranistka Marni Nixon) so v filmu nastopili nekateri uveljavljeni igralci broadwayske praizvedbe, med drugim Rex Harrison (Henry Higgins) in Stanley Holloway (Alfred P. Doolittle), v stranskih filmskih vlogah pa so zablesteli tudi Wilfrid Hyde-White (Polkovnik Pickering), Gladys Cooper (Gospa Higgins), Jeremy Brett (Freddy Eynsford-Hill) in drugi. Film je prejel kar osem oskarjev, med drugim za najboljši film, glavnega igralca in režijo.

Muzikal so samo na Broadwayu ponovili kar 2717-krat, torej več kot katerokoli delo pred njim. Komercialni uspeh je le v nekaj letih dosegel neverjetno razsežnost. Nova uprizoritev My Fair Lady v New Yorku leta 1958 z več kot šestletnimi ponovitvami (s skupno več kot 2281 predstav) je presegla vse rekorde. My Fair Lady so izvedli tako rekoč po vseh zahodnoevropskih gledališčih, prav tako v Mexico Cityju, Melbournu, Buenos Airesu, na Novi Zelandiji, Japonskem idr. V ruskem jeziku so muzikal prvič predstavili v Moskvi leta 1964, v nemškem pa najprej v zahodnem Berlinu leta 1961. Tu so ga izvajali po režijskem osnutku iz New Yorka in ga do leta 1964 ponovili kar 774-krat. Sto izvedb je bilo v Hamburgu, veliko pa tudi v Frankfurtu na Majni in Münchnu. Po skoraj šestdesetih letih velja še vedno za najpogosteje izvajani in najbolj priljubljeni muzikal nasploh.

V Slovenskem narodnem gledališču Maribor so muzikal My Fair Lady prvič uprizorili v sezoni 1990/1991 v slovenskem prevodu Bruna Hartmana. Premiera je bila 12. oktobra 1990, muzikal pa je doživel 34 ponovitev. Predstavo so pripravili režiser Vlado Štefančić, scenografka in kostumografka Vlasta Hegedušić, koreograf Iko Otrin, zborovodja Maksimiljan Feguš in dirigent Simon Robinson (Stane Jurgec). V pevsko-igralskih vlogah pa so nastopili Emil Baronik (Henry Higgins), Dunja Spruk, Zorica Fatur (Eliza Doolittle), Vinko Šimek (Alfred Doolittle), Jože Kores (Polkovnik Pickering), Vitomir Marof (Freddy), Anica Sivec (Gospa Pearce), Breda Pugelj (Gospa Higgins) idr.

Povezani dogodki