Nika Leskovšek, 16. 11. 2012

Moji lubi Slovenci!

Slovensko stalno gledališče Trst, Vinko Möderndorfer VAJE ZA TESNOBO, režija Jaka Andrej Vojevec, premiera 16. november 2012.
foto: Žiga Koritnik
foto: Žiga Koritnik
foto: Žiga Koritnik
foto: Žiga Koritnik
foto: Žiga Koritnik
foto: Žiga Koritnik

Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili v greznico nepočiščenih iztrebkov, in zakaj nam lasten drek leze v usta in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: Dvajset let smo poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce, ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti, pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti. […] Če njihove lumparije ne bodo kaznovane, boste morali, moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke1.


Takole je pisal Vinko Möderndorfer pred nekaj leti v pesniški zbirki Prostost sveta. Danes ne piše več angažirane poezije, skril jo je v varnost intimizma, namesto tega piše igre o današnjih dneh z naslovom Vaje za tesnobo. Se je angažiranost zrelo umaknila? Nič več teznih plakatov, ampak resnične, enostavne, krute skupke slik iz življenja, kjer secira psihološke odnose med ljudmi, ki so vrženi v brezobziren svet ekonomskih in človeških razmerij, kakršnega žal še predobro poznamo.

Knjižnična izposoja v slovenski prestolnici izdaja, da sta bili Vaje iz tesnobe (zbirka kratkih zgodb) Vinka Möderndorferja in O tesnobi Renate Salecl med največkrat izposojenimi knjigi tega poletja. Naključje ali simptom?

Tesnoba, anksioznost ali tudi bojazen je po definiciji strah pred celostno življenjsko situacijo. Gre za neko splošno občutje subjekta. Grožnje se zato ne da preprosto izslediti in odpraviti v nekemu konkretnemu predmetu. (Tesnoba. Povsod je. Zrak med nami je).

Tesnoba je obrambni mehanizem, ki se vzpostavi, kadar grozi, da se bo nek travmatični dogodek ponovno zgodil. Ponavadi gre torej za odziv na impulze, ki izhajajo od zunaj, iz nekega stanja sveta. Danes se zdi, kot da je naša obramba preventivno vklopljena kar ves čas, kot odziv na stanje neke permanentne in umetno ustvarjene grožnje v naši družbi, za katere se  vedno najde kak razlog (od terorizma, ekoloških katastrof, pomanjkanja hrane, rasti cen goriva in hrane, višanja davkov, nekontroliranih viroznih epidemij,…). Krize so trdovratne in se zlepa ne izčrpajo - od krize duha, vojne krize, gospodarske, ekonomske, zdravstvene krize – predvsem pa izzivajo mutacije psiholoških simptomov: psihološke odvisnosti, ženske z motnjami oblikovanja telesa, otroke s pomanjkanjem izkušenj zaradi prezaščitniških staršev in celo sindrom nenadnega bogastva.

Sredi te mizerije sumljivo navdušeno vzklika maksima naše družbe: Uživaj! Nihče noče imeti opravka z rizičnimi in nezadovoljnimi osebki (za njimi počisti Čistoča d. o. o.). Svet spektakla nas nagovarja s podobami uspeha, blišča, preobilja, ponuja nam različne oblike fantazem in tudi instant recepture, kako seči do njih, ki se jih hvaležno oklepamo (Uspešna bom, najboljša, se v vaji joge drila punca v trenerki); razne new age terapije so na udaru, farmacija pa bogati z antidepresivi, ki nam ponujajo lepo, politično korektno podobo stvarnosti.
 
Ta nenavadna mešanica ustvarja splošni občutek izgubljenosti, negotovosti, ki daje vtis, da pravzaprav ni več nikogar, ki bi s to družbo upravljal. Veliki Drugi - torej socialna in simbolna mreža, v katero smo vpeti - je že zdavnaj mrtev (moralne vrednote, cerkev, država, emocionalne vezi…). Norme in vrednote, ki so v naši kulturi zrasle predvsem s krščanskimi zapovedmi (Spoštuj očeta in mater!), so že zdavnaj prerasle v floskule. Izbranega velikega Drugega (glej Jacques Lacan), ki ima vse pod kontrolo, je nadomestil veliki Drugi, za katerega je rezerviran dostop do privatnih užitkov. Izbranec družbe, delegat, ki je pooblaščen, da uživa namesto nas (moje prepovedano privatno ni vstopa).

Čeprav živimo v času diktature bogatih, kot pravi, Moderndorfer pri smetani družbe ne ostane brez kanca ironije, saj je tisti veliki Drugi, (Mož s kravato, ki na mah izprazni konjak za 2000 evrov, večmesečni zaslužek, ki ga ni izplačal svojemu kadru), tisti, ki nekaznovano vodi celotno igro in medtem namesto vseh ostalih blazno uživa, impotenten. Tisti, ki bi lahko, ne more…(Ljudje umirajo in niso srečni, zajame ironijo še eden izmed velikih eksistencialistov, Camus).
 
Drugi se v drami pred užitkom kastrirajo kar sami: čeprav prepovedi in pravila »fair playa« ne obstajajo več (kar nam Veliki nenehno dokazujejo), si omejitve v obliki družbenih norm, spodobnosti nadejamo sami2. Ljudje v teh izgubljenih časih hlepijo po opori, jasni direktivi, kako naj živijo. Od tod izhaja tudi porast desničarskih fundamentalističnih režimov, ki zagotavlja lažen občutek varnosti, gotovosti. Raje se razdajamo, vsakodnevno trošimo (roke za trideset let dela) in priznavamo osebno krivdo (ti ki nisi kradel in te je sram kot da si), kot da bi prevalili krivdo na sistem, kot da bi v sebi zatrli možnost in nehali verovati: Povabil te bom na pijačo. Ko dobimo plačo. Baje bomo dobili za tri mesece. Tudi za nazaj, se tolažita mladi in stari delavec. Ko se sesujejo fantazme, ko se namesto nje pojavi objekt, ki ga nismo pričakovali ali ko me drugi noče več, se sesuje tudi subjekt (Polovico so jih odpustili. In dali v penzijo. Brez odpravnine.)

Simptomi tesnobe: mišična napetost, tresavica, potenje, pospešen srčni utrip, pospešeno in plitko dihanje, pordelost, prebavne motnje.

Kadar niso sposobni sprocesirati zahtev, ki jim jih hiperkapitalistične norme nalagajo od zunaj, jih sistem preprosto izpljune (Pa ljudje? Kolateralna škoda. Za njih naj poskrbi država.) V času propada socialne države ostaja le še t. i. delovna družba. Vsak je prepuščen samemu sebi: mediji spodbujajo simptom povzpetništva z lansiranjem zgodb o uspehu (čistilkin sin pravi, da bo pilot). Sodobna tesnoba je v nezmožnosti biti to, kar si, nepopolna, nezadostna realizacija svojih potencialov: kriv si, da nisi najboljši (da ni vse pravično, kot v pravljicah)

Še dobro stoletje nazaj, v času duhovne prevlade eksistencializma, je kazalo drugače. Prek obsesije s temo smrti in smrtnosti človeka3 so se filozofi zlasti obširno ukvarjali s tematiko tesnobe, krivde, odgovornosti t. i. eksistencialnimi občutji. Danes smo, nasprotno, priče premiku, ko v t. i. delovni družbi prehajamo v stanje, ko se izguba službe naenkrat zdi pomembnejša od izgube lastnega življenja. 

Tesnoba vznikne kot reakcija na nevarnost izgube objekta.

Iz eksistencialne tesnobe, tako Heidegger, ko nam gre zares - na življenje in smrt - izvira avtentično občutje, kakor tudi odgovor(nost): tesnoba nosi odgovor drugemu. Nasprotno pa osebe iz naše drame praktično ne dosežejo več komunikacijskega stika. A kljub temu niso zgolj dehumanizirani avtomati iz drame absurda. Živimo v »kulturi pritoževanja« in osebe današnje drame so zaprte v svoje lastne težave, ne navezujejo stikov s svetom (tudi urbanizem teži v izolacijo in atomizacijo delavstva, ki ima bolj ali manj identične težave, ugotavlja Guy Debord). Sistemska napaka je tudi ta, da ni več nikogar, ki bi poslušal, koga kam napotil ali prevzel odgovornost.

Situacija že pri eksistencialistih ni enostavna: problem ni v golem strahu pred smrtjo, pred tesnobo, ki izvira iz nekontrolirane izgube najdražjega objekta: lastnega življenja, bližnjika (ali falično kastracijo po psihoanalitični interpretaciji). Problem je drugje ali če povemo s sartrovsko prispodobo: ko človek stoji nad breznom, ga ni strah dejstva, da lahko pade, ampak svoje zmožnosti, da lahko skoči. Človek se boji tistega sublimnega, presežnega, kar je več od njega samega v njem, lastne sposobnosti, da lahko stori karkoli.

Analiza spektakelskega sistema nam govori drugače; navidezna svoboda izbire daje moč le korporacijam, oblikovalcem naših fantazem in želja, ne pa tudi potrošnikom. Dejansko politične (torej aktivne) možnosti sprememb ne obstajajo, izbiramo lahko le med različnimi oblikami produktov oziroma življenjskih stilov. Na predajo odgovornosti olajšano pristanemo (Ampak za kakšno ceno? […] Ko se je treba pofukat za milijon evrov, za biznis, za brezskrbno življenje?)

Ne gre le za tesnobo pod pezo vsakodnevnega »štancanja« delovnih norm, ampak prav za tesnobo najbolj človeškega v nas, tesnobo svobode. Gre za problem, kako vztrajati v raz-sporu s stanjem (hiperkapitalističnega) sveta in (se) pre-živeti. Tesnobnost izvira prav iz zavedanja in odgovornosti do sebe in drugega zaradi lastne zmožnosti proizvesti spremembo (Vstanite v suženjstvu zakleti, ki jarem vas teži gorja). Tesnoba suženjstva ali svobode? Zdi se, da nam tesnoba v vsakem primeru ne uide. (Tesnoba. Vedno več jo je. Zrak med nami je.)

Problem drame Vinka Möderndorferja se v uprizarjanju zastavlja drugje: ali nas te podobe tesnobe, s katerimi smo bombardirani vsak dan v neomejenih količinah, podobe zrežirane spektakelske stvarnosti, sploh še ganejo in kaj šele ko gre za zrežirane podobe na odru? Zgodovinska obdobja, ko se je gledališče izenačilo z življenjem, se socialni angažiranosti niso obrestovala, niti potujitvene kritike v spektakelski iluziji ne. Zakaj bi torej danes, v postinformacijski dobi, ko nam je vsa mašinerija eksploatiranja jasno prezentna, in v dobi apolitičnosti (v resnici nimamo nobene izbire, pravi celo najmlajši lik v drami), ko vsako politično akcijo merimo resignirano in s cinizmom, želeli gledati našo realnost na odru?

In ko smo na koncu ostali brez vsega
so rekli: z vami se nimamo kaj pogovarjati

saj tako ali tako nimate nič

Kaj ko pot v angažma znotraj sodobne umetnosti naenkrat ne poziva več k uporu in namesto tega prikazuje neko stanje tesnobe. Prav tesnoba je tista, ki po Heideggru ponuja umetnosti nekaj drugega4, to thaumazein: namreč čudenje temu, da nekaj sploh je, prav tako kot je. V slikah iz življenja, ki nam jih ponujajo Vaje za tesnobo, se skriva možnost drugačnega pogleda, razcepa v navidez nespremenljivi danosti, uvida v možnost spremembe v njej. Vaja za katero tesnobo torej?

***
1 Vsi citati so iz igre Vinka Moderndorferja Vaje za tesnobo in iz njegove pesniške zbirke Prostost sveta.
2  Zlasti moški se po psihoanalitični interpretaciji identificirajo s falično močjo, s simbolnim mestom, ki ga imajo v družbi – gre za lastno idealno predstavo sebe in sveta okrog sebe; kako mislim, da me vidi veliki Drugi - in ko izgubijo položaj, propadejo (v drami glej pod primer Emir). Medtem se ženske bolj obremenjujejo s tem, kar mislijo, da Drugi hoče (od nje): pridno delavko, dobro mati, lepo in seksapilno ženo.
3  Za Heideggra je v njegovi vrženosti v svet življenje človeka kot smrtnega bitja - torej »tubiti, ki je bit za smrt« in ki bi ji torej morala biti na skrbi predvsem lastna bit - s tem dejstvom smrtnosti bistveno zaznamovano.
4  Resnico ugledanja jasnine biti (aletheia).

Bibliografija:
Debord, Guy. Družba spektakla; Komentarji k družbi spektakla; Panegirik, prvi del. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba, 1999.
Hribar, Tine. Fenomenologija 1 (Brentano, Heidegger, Husserl), Ljubljana: Slovenska matica, 1993.
Moderndorfer, Vinko. Vaje za tesnobo. Igra o današnjih dneh. Grumova nagrajenka na TSD 2012.
Moderndorfer, Vinko. Vaje iz tesnobe: enajst zgodb. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012.
Moderndorfer, Vinko. Prostost sveta. Ljubljana: Knjižna zadruga, 2011.
Salecl, Renata. O tesnobi. Ljubljana: Sophia, 2007.

 

 

(Iz gledališkega lista uprizoritve)

Vinko Möderndorfer, SSG Trst, Jaka Andrej Vojevec

Povezani dogodki

Jaka Andrej Vojevec, 16. 11. 2012
Vaje za tesnobo
Nika Leskovšek, 6. 5. 2016
V imenu ljudstva
Nika Leskovšek, SiGledal, 17. 10. 2010
Študentske produkcije na Štuku, drugič
Nika Leskovšek, SiGledal, 11. 6. 2010
Mame in sodobne scenske umetnosti