Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 8. 2010

Blablabla bla blabla blablablabla bla …! ?

Nov tip japonskega teatra in slovenska publika

V "azijskem tematskem sklopu" Mladih levov so na ponedeljkov večer prikazali japonsko predstavo Hot Pepper, Air Conditioner and the Farewell Speech o novodobnih izpraznjenih in plehkih odnosih med ljudmi, ki se na delovnem mestu, v sterilni pisarni, pogovarjajo – pravzaprav o ničemer.

Obljubljena eksotika z drugačnim, novim tipom gledališča v zamisli režiserja Toshikija Okade in skupine chelfitsch, ki govor na specifičen način kombinira z gibalnimi elementi in glasbeno podlago, je pritegnila precej radovednežev. Nekateri od njih so se morda prenaglili, saj jih je nekaj predčasno zapustilo prizorišče. Neposredni odzivi občinstva na predstavo pa so bili večinoma rezervirani.

"Nisem sicer povsem razumel, kaj je želel režiser povedati, kar me načeloma ne moti, če me predstava pritegne kot celota, ampak me tokrat ni prepričala. Sicer sem videl vse tri ostale letošnje predstave na Mladih levih in sem bil nad vsemi navdušen."

Obiskovalka, ki je letos na Mladih levih prvič, pa o predstavi meni, da je precej nenavadna in drugačna od ostalih, ki jih je sicer vajena, tudi precej statična, kljub temu pa zanimiva.

Slišati je bilo še nekaj očitkov "neprepričanih", da gre za "slab absurd, da so izvajalci nekonsistentni v svoji formi in nedosledni v ponavljanju".

V izdatneje argumentiranih izjavah pa je bilo slišati naslednje:

Anja Bajda, dramaturginja: "Celota izzveni nekako kot japonski absurd. Kot prednost predstave bi izpostavila predvsem dobro glasbo. Zanimiva se mi zdi režiserjeva metoda razvijanja giba v kontrastu z jezikom, za kar se mi zdijo v predstavi dobri nastavki. Bi pa raje videla izvedbo še v bolj skrajni varianti, kjer bi te nastavke razvijali preko roba."

Ryuzu Fukuhara, plesalec in učitelj japonskega plesa butoh, ki trenutno živi v Sloveniji: "Z uprizoritvijo sem bil že predhodno seznanjen, ker sem spremljal odzive na Japonskem, kjer je predstava zelo popularna. Zato me je zelo zanimalo v živo videti režiserjev pristop, ki je odprl nov tip sodobnega gledališča na Japonskem, kot pravijo. Ker sem plesalec, je zame ta uprizoritev predvsem ples; govor, emocije in telesni odzivi so povsem prepleteni in prihajajo na površje kot kontinuiran izraz vsake od oseb. Zame je to doživetje neverjetno, ker v gledališču še nikoli prej nisem imel priložnosti videti tako integralne predstave."

Na drezanje, ali na recepcijo omenjene predstave odločilno vplivajo razlike med kulturama ali pa je zanjo morda prej priporočljiva osnovna seznanjenost s plesom, je še dodal: "Ne bi hotel trditi, da je ključno poznavanje kulturnega ozadja, vendar se temu morda ne morem povsem izogniti. Besedilo je namreč pisano kot poplava popolnih nesmislov [op. režiser Okada piše tekste namreč prav posebej za svojo skupino in tovrstne uprizoritve], ki pa obenem zajemajo različne atmosfere – kar se v zgoščenem prevodu nedvomno izgubi. Vendar kljub temu menim, da je prav integralnost predstave tista bistvena, ta pa je univerzalno dostopna za recepcijo." 

Čisto za konec smo za rokav pocukali še enega izmed ustvarjalcev predstave, ki pa je – očitno dobro razpoložen – zagotovil, da je bil z odzivom občinstva med predstavo zadovoljen.

 

 

Mladi levi

Lena Gregorčič, SiGledal, 30. 8. 2010
V Beogradu so jokali ...
Lena Gregorčič, SiGledal, 31. 8. 2010
V Plesnem teatru Ljubljana vlada lepa tišina!
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Nostalgični konec
Nika Leskovšek, SiGledal, 16. 10. 2010
Študentske sobe