Prešernovo gledališče Kranj, 16. 10. 2014

Moč jezika

Prešernovo gledališče Kranj in Škuc gledališče, Marie NDiaye HILDA, režija Alen Jelen, premiera 16. oktober 2014.

Foto: Mare Mutić

Ekskluzivni intervju z Marie NDiaye ob premieri Hilde v Prešernovem gledališču Kranj.

Ob obsežnem in vsestranskem proznem opusu ste tudi avtorica dramskih besedil. Zakaj in kako ste začeli z dramskim pisanjem in kakšna je po vašem mnenju vloga gledališča v današnjem svetu?

Drame sem začela pisati po naročilu francoskega radia. Odkrito rečeno, nimam izoblikovanega stališča o vlogi gledališča ali književnosti. Takih vprašanj si ne zastavljam.

Zakaj ste se odločili napisati radijsko igro Hilda? Danes so redki pisatelji, ki pišejo originalne radijske drame ... In kakšen je bil odziv pri radijskih poslušalcih?

Kot rečeno, je šlo za naročilo in radijska postaja France Culture, s katero sem delala, je v tistem času v program vključevala številne igre. V Nemčiji je, na primer, še vedno tako. Zdi se mi, da so poslušalci igro precej dobro sprejeli.

Hildo naj bi napisali iz jeze … glede na temo in na perverznost mimikrij novodobnega suženjstva, ki ga tako natančno analizirate skozi “vsakdanjo zgodbo” o razmerju med Gospodarjem in Hlapcem, je to seveda popolnoma razumljivo. A kljub temu … nam lahko razkrijete, kaj je botrovalo izbiri te teme? Morda kakšna konkretna situacija, dogodek, življenjska izkušnja? Ste morda ob pisanju Hilde imeli v mislih tudi vedno bolj razširjeno trgovino z belim blagom?

Ne, Hilde nisem napisala iz jeze. Tudi sicer nikoli ne pišem pod vplivom kakšnega čustva. Hotela sem pokazati, kako oseba, kakršna je gospa Lemarchand, uveljavlja svojo moč s pomočjo jezika, govora, in to veliko bolj kakor s pomočjo denarja. Ima besede, ki jih Franck nima, zna preslepiti z govorico, česar Franck ni sposoben. Nisem mislila na sodobne razmere, na to, kar se v svetu dogaja z modernim suženjstvom. Zanimalo me je gospodovanje z močjo besed.

Ob Hildi se nam poraja paralela z Genetovima Služkinjama, vendar seveda v obratnem smislu. Če pri Genetu služkinji želita vstopiti v vlogo Gospodarice, se v Hildi Gospodarica s perfidno krutostjo poigrava z “vlogo” (ali bolje rečeno z življenjem) svoje služkinje Hilde. Jo v to žene  brezobzirna perfidnost neoliberalistične perverzne logike, ki si nadeva najrazličnejše liberalne maske, ali gre bolj za norost in skrajni obup nad lastnim izvotljenim življenjem brez emocij in smisla, ki ju izsesava iz Hilde?

Mislim, da smo prej soočeni z brezmejno praznino v življenju te ženske, ujete v vlogo, ki ji ne ustreza: žena, družinska mati, brez poklica. Njeno življenje v njenih očeh nima smisla. Če bi gospa Lemarchand opravljala izpolnjujoč poklic, ne bi čutila potrebe, da bi se igrala s Hildo. Naveličanost in brezdelje sta vzrok njene norosti.


Foto: Mare Mutić
Franck, ki ima v besedilu bistveno manj govornega prostora kot gospa Lemarchand, je prav zato še toliko bolj intriganten. Kakšen človek je Franck? Kaj se prelomi v njem, da Hildo (pre)pusti Lemarchandovi? Ali ne botruje Hildinemu suženjstvu na neki način tudi on sam in je sokriv njene izgube ali pa je njegova nemoč ob socialni stiski preprosto tolikšna, da se ne zmore odzvati drugače?

Ne more reagirati, saj se veliko prepozno zave, za kaj gre. Besede drugega ga zmedejo in ker je človek, ki se ne zna odzvati z nasiljem, nima nobenega uporabnega orožja, saj govorice ne obvlada dovolj dobro.

Konec drame na neki način puščate odprt, vsaj kar se tiče Francka in Corinne. Ampak kljub temu nas zanima, ali jima vseeno morda dopuščate možnost (od)rešitve? Če se ni Hildi, se bo mogoče vsaj njima uspelo izviti iz smrtonosnega objema gospe Lemarchand in se ji končno upreti ali pa se bosta konec koncev primorana odzvati  njenemu perverznemu povabilu na kosilo ali večerjo?

Mislim, da se je Corinne še kako sposobna upreti gospe Lemarchand. Corinne ni zaslepljena, pragmatična je in po svoje gotovo tudi surova. Franck in Hilda sta blaga človeka, ki ju je zlahka mogoče ugonobiti.

V vaših delih se veliko ukvarjate z zlom … od kod po vašem mnenju izvira, kje se koti, kaj ga omogoča in kako ga premagati?

Ne vem, ali si res moramo želeti premagati zlo. Kajti kje bi bilo potem dobro in kako bi ga lahko prepoznali? Mislim, da je zlo del človeške narave.

Hildo (ne glede na to, da je bila napisana kot radijska igra) veliko uprizarjajo najrazličnejša gledališče po svetu. Ste videli kakšno izmed teh uprizoritev in za katero izmed njih bi lahko rekli, da je najbolj natančno utelesila duha vašega teksta?

Nisem videla veliko uprizoritev Hilde, zdi se mi, da dve ali tri. Vedno imam raje tiste, ki so brez predmetov, brez realistične scenografije. Ker je bila igra izvorno napisana za radio, se mi zdi, da na odru ne potrebuje skoraj ničesar.

Pred kratkim so po Hildi posneli tudi film. Ste z njim zadovoljni?

Nisem ga še videla. Zelo sem radovedna, kakšen je.

Iz Francije ste se preselili v Nemčijo, v Berlin. Nekje ste dejali, da so bili razlogi predvsem politične narave, omenjate Sarkozyja in njegovo ‘pošastno’ Francijo. Kako ste doživljali Francijo in kako doživljate Nemčijo zdaj, ko že nekaj let živite v Berlinu? Kako vidite današnjo Evropo in kakšno Evropo bi si želeli?

V Berlinu se zelo dobro počutim, tako kot tudi številni drugi Francozi (zelo veliko jih je tukaj!). Zares mi je prijetno, ko vidim, da so lahko mladi Nemci in mladi Francozi zdaj brez predsodkov prijatelji, in vesela sem tudi, ker vem, da na berlinskih ulicah dejansko ne moreš več srečati nikogar, ki je bil v času tretjega rajha odrasla oseba. Zadovoljna sem, ker sem Evropejka in ne samo Francozinja. Rada bi videla, da bi bila Evropa nekega dne ena sama prostrana dežela, ki bi jo sestavljale regije.

Vprašanja so sestavili: Anja Krušnik Cirnski, Alen Jelen in Marinka Poštrak.
Prevod: Suzana Koncut

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 13773 Kb)

PGK, Alen Jelen, Škuc

Povezani dogodki

Anja Krušnik Cirnski, 16. 10. 2014
(Z)možnost, da smo vsi lahko gospa Lemarchand
Prešernovo gledališče Kranj, 3. 2. 2010
40. Teden slovenske drame
Prešernovo gledališče Kranj, 2. 4. 2010
Nagrade 40. tedna slovenske drame