Prešernovo gledališče Kranj, 26. 11. 2009

Steklena menažerija v Kranju

Prešernovo gledališče Kranj nadaljuje letošnjo ambiciozno sezono z uprizoritvijo drame iz zakladnice svetovne dramatike, drame Steklena menažerija ameriškega avtorja Tennesseeja Williamsa v režiji Damirja Zlatarja Freya. Premiera danes, v četrtek, 26.11., in v petek, 27.11., ob 19.30 v Kulturnem domu Predoslje.

Foto Mare Mutić

Tennessee Williams (1911–1983) spada med najpomembnejše avtorje 20. stoletja, njegove drame, v katerih na realističen način prikazuje ameriško stvarnost in socialne probleme skozi prizmo družinske optike, pa sodijo med temelje svetovne dramatike. Prvi večji uspeh je doživel prav s Stekleno menažerijo (zanjo je prejel nagrado New York Drama Critics' Circle Award). Drame, ki so sledile (Tramvaj Poželenje, Tetovirana roža, Mačka na vroči pločevinasti strehi, Sladka ptica mladosti itd.), so njegovo ime ponesle v svet, za Tramvaj Poželenje in Mačko na vroči pločevinasti strehi je prejel tudi ugledni Pulitzerjevi nagradi. Njegove drame so kmalu našle pot tudi na filmska platna.

Navadno filmski scenariji nastanejo po dramskih predlogah, obrnjeno sosledje dogodkov pa je prava redkost – a s Stekleno menažerijo se je zgodilo prav to. Williams je bil leta 1943 šest mesecev angažiran kot scenarist za Metro-Goldwyn-Mayer v Hollywoodu; napisal je scenarij, a so ga zavrnili. Ta scenarij – imenoval se je Obiskovalec – je potem predelal v gledališko dramo z naslovom Steklena menažerija, ki je dosegla takojšen uspeh in tudi še danes, več kot pol stoletja pozneje, na različnih svetovnih odrih najde pot do občinstva ter tako dokazuje in kaže sodobnost in odprtost za različne interpretacije.

Večina dram Tennesseeja Wiliamsa sicer obravnava problematiko širše družbe, vendar izhaja iz njegove avtobiografske izkušnje. In nič drugače ni s Stekleno menažerijo. Problem odnosov med materjo, boemskim sinom, ki se ukvarja s pisanjem, in invalidno ter hipersenzibilno hčerko je avtor izkusil na svoji koži, v svoji družini – in prav o tem govori tudi v Stekleni menažeriji. To je zgodba o majhni delavski družini: oče, ki je zdavnaj odšel in je s tem navzoč; mati Amanda (igra jo Jožica Avbelj), ki se sama preživlja in živi v preteklosti ter obsesivno išče moža za svojo hčer Lauro (Darja Reichman); preobčutljiva Laura živi v svojem svetu, ima tudi telesno napako (je hroma); sin Tom (Primož Pirnat) si želi biti pesnik, pisatelj, dela pa v tovarni in vzdržuje družino. Tu je še Obiskovalec, Jim (Igor Štamulak), ki pride na večerjo. On je gost iz »realnega« sveta, podre vsa upanja matere in hčerke ter odide. Toda to je samo grobi okvir zgodbe, v kateri nam spregovori še o večnem razkoraku med iluzijami in resničnostjo, željami in hrepenenji in grobo ter kruto stvarnostjo neizprosnega in negotovega sveta.

Williams je avtor natančnih in globokih dramskih izrisov in zapletov med junaki psihološko zahtevnih dram. Njegova dela so vedno znova izziv režiserjem in igralcem, še posebej pa zaživijo v drznih in nekonvencionalnih postavitvah, ki se ne zatekajo v varne lagune klasike, ampak se odpravijo v neznano v konceptualnem, igralskem in estetskem smislu.

In prav Damir Zlatar Frey, ki je v slovenskem gledališkem prostoru v preteklosti ustvaril niz nepozabnih in odmevnih predstav (Grumov Dogodek v mestu Gogi, Strniševe Žabe, avtorski projekt Lepa Vida, avtorski projekt Kri in košute, Tramvaj Poželenje) in zanje dobil tudi več nagrad in priznanj (med drugimi nagrado Prešernovega sklada za Dogodek v mestu Gogi, za katero je prejel tudi Borštnikovo nagrado, le-to pa je prejel tudi za Žabe in Lepo Vido), sodi med tiste režiserje, ki svojo interpretativno ost zmeraj znova zadirajo globoko v dramsko tkivo in se ne zadovoljijo s konvencionalnimi pristopi ali rešitvami. Gre za režiserja, katerega poetika je izjemno avtorska in težko primerljiva s katerokoli drugo. Freyevi projekti slovijo po prepoznavni režijski pisavi in ekspresivni atmosferi, pogosto do skrajnih meja stopnjevani fizični energiji, kjer je v natančnih in emocionalno eruptivnih uprizoritvah vedno v ospredju igralec, njegova emocionalna stanja in energija. O Stekleni menažeriji je v letošnji programski knjižici Prešernovega gledališča Kranj dejal: »Steklena menažerija je impresiven dramski okvir paranoičnega življenja; v njegovem središču je družina, na katero pritiska sveta brez morale, poln površnega zvezdništva, nekritičnosti, manipulacij z množično zavestjo, vsiljene lažne morale … čustvenega kaosa, ki evocira PROSTOR OBUJANJA SPOMINOV (Williams), v katerem je dopuščena popolna odrska svoboda oziroma ekspanzija močnih čustev.«

Predstavo sooblikuje dramaturginja Željka Udovičić, Zagrebčanka, ki je kot dramaturginja sodelovala pri več kot 80 predstavah v Evropi in Južni Ameriki, na gledališkem prizorišču navzoča tudi kot prirejevalka dramskih besedil in prevajalka, organizirala je tudi več mednarodnih gledaliških seminarjev in delavnic v Italiji, Kolumbiji, Venezueli in Nemčiji ter postavila temelje gledališču Garage.

Damir Zlatar Frey se pri predstavi podpisuje tudi kot scenograf in kostumograf (ob asistenci Cirila Robleka in Bojane Fornazarič), izbral pa je tudi glasbo. Luč je oblikoval Rafaelo Cararro, igrajo pa Jožica Avbelj (kot gostja), Darja Reichman, Primož Pirnat in Igor Štamulak.

Zaradi specifične intimne atmosfere (predstava se bo odvijala pred gledalci v dvorani) bo Prešernovo gledališče Kranj predstavo uprizorilo in igralo v Kulturnem domu Predoslje.

Povezave:

Domača stran Prešernovega gledališča Kranj 

Prešernovo gledališče Kranj, 25. 3. 2010
Delavnica dramskega pisanja PSIHODRAMA
Prešernovo gledališče Kranj, 27. 3. 2012
Teden slovenske drame
Prešernovo gledališče Kranj, 1. 4. 2010
Grumovi nagrajenci od začetka do danes