Maja Čehovin Korsika / STA, 26. 4. 2019

Maša Kagao Knez: Ples mi omogoča raziskovanje in predstavlja večni izziv (intervju)

Od leta 1982 je 29. april dan, ko se po svetu s poslanicami in več dogodki slavi plesno umetnost. Ob mednarodnem dnevu plesa je o plesnemu ustvarjanju spregovorila ustvarjalka Maša Kagao Knez. Kot je dejala, je ples med drugim njeno delo in hkrati strast, daje ji moč in jo sprošča: "Omogoča mi raziskovanje in predstavlja večni izziv."

Plesalka, koreografinja, plesna pedagoginja in gledališka ustvarjalka Maša Kagao Knez se je z uprizoritvenimi umetnostmi srečala že kot otrok skozi delo matere, plesalke in koreografinje Jasne Knez. Iz izraznega plesa in različnih tehnik sodobnega plesa se je izobraževala pri številnih mentorjih doma in v tujini. Leta 2006 je diplomirala na šoli Georgesa Momboyeja za tradicionalne in sodobne afriške plese v Parizu, kasneje pa se je udeležila številnih dodatnih izobraževanj v Burkini Faso, kjer se je učila različnih plesov.

"Pomembno je vedeti, da so vsi plesi, ki sem se jih učila v Afriki, že performativna oblika tradicionalnih plesov, ki so se razvili, ko se je ples iz vasi in določenih religioznih ali verskih namenov premaknil v mesta in pred občinstvo. Gre torej za veščine, umetnost, vizualne učinke. Da sem se temu posvetila, me je prepričal predvsem drugačen pristop k plesu, ki se kaže v izraženi energiji, komunikaciji, tako med plesalci kot med plesalci in glasbeniki, pomen skupne energije pri plesanju ter izrazito pozitivna naravnanost," je v pisnem pogovoru pojasnila sogovornica.

Je pa dodala, da se je v svojem plesnem izobraževanju resda ukvarjala z afriškimi plesi, a ji ni po godu, da se jo z njimi ves čas povezuje: "Ti plesi so me zanimali, a na njih ni glavni fokus mojega ustvarjanja. Mene je vselej zanimal avtorski ples, ki nastane na podlagi vsega, kar sem se naučila. Bolj kot oblika sama me zanima vsebina."

Ples kot univerzalni jezik in pot do sprostitve

Ob bližnjem svetovnem dnevu je na mestu vprašanje, kaj je za Mašo Kagao Knez ples? "Ples je moje delo in obenem moja strast; nekaj najlepšega in najbolj napornega obenem; je kot gibljiva slika, ki jo lahko slišiš, glasba, ki jo lahko vidiš, in zgodba, ki jo lahko občutiš; omogoča mi vedno novo raziskovanje in predstavlja večni izziv; tudi kadar mi je težko, mi daje moč in me sprosti," je navedla ustvarjalka in dodala, da si s plesom lahko ustvari svoj svet, preko plesa pa se tudi lažje izraža kot z besedami: "Ples lahko pove toliko zgodb, občutkov, odnosov, stanj in pusti gledalčevi domišljiji prosto pot, da si po svoje razlaga in občuti videno." Ples pa je zanjo tudi "univerzalni jezik, s katerim se lahko sporazumevaš z vsemi".

"Menim, da bi lahko v plesu prav vsak našel veliko pozitivnih učinkov, pa tudi psihofizično sprostitev in moč. Zvrsti je veliko in kolikor je ljudi, toliko je možnosti izražanja skozi ples. Pri svojih učencih, ljubiteljskih plesalcih, opažam, kako plesni tečaj pozitivno vpliva nanje: ko se 'mehča' telo oziroma gib, se mehča tudi razpoloženje, izraz na obrazu. Bolj kot je telo natrenirano, večji nadzor pridobiš nad njim, kar se izraža tudi v drugih življenjskih situacijah. In ker pri plesu ne gre zgolj za fizično aktivnost, temveč tudi za kreativnost in izražanje, se z njim krepi tudi notranja moč in samozavest," je pojasnila.

Kot plesalka, igralka in koreografinja Maša Kagao Knez sodeluje z institucionalnimi gledališči ter z neodvisnimi producenti. Med njenimi odmevnejšimi projekti v zadnjih letih sta avtorski projekt Koncert za MAM, ki ga je bilo nazadnje mogoče ujeti v programu Gibanice, ter vloga Jacinte v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski v režiji Eduarda Milerja, v začetku aprila pa je premierno predstavila plesni solo Yaamaam, ker je bilo, kar je bilo.

Koncert za MAM kot premislek o dojemanju časa in usklajevanja raznoličnosti v smeri sobivanja

V Koncertu za MAM je ustvarjalka z ekipo skušala prikazati različno dojemanje in doživljanje časa v nas in zunaj nas. Maša Kagao Knez je na tem projektu začela delati kmalu po smrti babice, s katero je živela od rojstva in je bila nanjo zelo navezana. Klicali so jo Mam. V zadnjih pogovorih ji je dejala, da bo naslednjo predstavo ustvarila zanjo.

"Ker sem se predstave lotila zelo kmalu po njeni smrti in so bili žalost ter vsi ostali občutki ob izgubi še preveč sveži, sem se odločila, da ne drezam preveč po občutkih in ne ustvarim predstavo o njej, temveč predstavo zanjo. Takšno, kot si predstavljam, da bi bila njej všeč: z veliko glasbe, predvsem klavirja (ker je zelo rada poslušala glasbo), plesa (ker ga je imela rada in naju je z mamo vedno podpirala na najini plesni poti) in s poudarkom na sobivanju med nami (vselej je bila odprta za vse ljudi, raznolikosti in poudarjala: poslušajte se, spoštujte drug drugega)." Prav tako se je babici zdelo pomembno, kako se vnukinja počuti ob ljudeh, ki so ji blizu: "In z ekipo v predstavi se zelo dobro, domače počutim."

Predstavo Koncert za MAM spremlja citat: "Čas 'okoli mene' ni enak času 'v meni'." Ta navedba se po pojasnilu sogovornice nanaša predvsem na občutke, ki jih je imela pri opazovanju svojega in babičinega doživljanja časa: "Mam je imela ogromno časa, za katerega se ji je zdelo, da se nikamor ne premakne, jaz pa sem kot blesava vihrala od do... in mi je časa zmeraj primanjkovalo. Žal tudi za daljša druženja z njo. Obenem pogosto čutim, da za moj notranji tempo vse poteka prehitro."

Omenjenim vprašanjem so se veliko posvečali v začetku ustvarjalnega procesa, pa tudi temu, kako se lahko uskladijo kot neka skupnost ter koliko razumevanja in upoštevanja drugega je potrebnega, da lahko delujejo skupaj, ne pa drug mimo drugega. "Predstava se tako ne nanaša toliko na dojemanja plesa ali plesnega izraza, temveč bolj na sodelovanje oziroma sobivanje. Seveda pa se mi zdi tudi pri ustvarjanju pomembno, da pri sebi iščeš načine, ki ti najbolj ustrezajo, da iz sebe potegneš maksimum. In da znaš prepoznati svoj notranji tempo, ki ti narekuje, kako in na kakšen način se lahko nečesa lotiš."

Drzna in čutna Jacinta v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski

Mnogim se je Maša Kagao Knez vtisnila v spomin kot Jacinta v Cankarjevem Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, kje je tujost in drugačnost drzno in hkrati čutno poosebila. Prav tako pa je poosebila umetnost. Sogovornica zaupa, da je bila ob režiserjevem povabilu k sodelovanju zelo skeptična, ali naj vlogo sprejme: "Zame je bil to ogromen izziv in nisem vedela ali mu bom kos, saj nisem profesionalna igralka in v tem nisem niti malo samozavestna. Ples me ni skrbel, strah pa me je bilo velikega odra, izpostavljene vloge," je bila iskrena.

Ji je pa bila odločitev, da je Jancinta v predstavi temnopolta, glede na splošno klimo v današnji družbi, v kateri so v ospredju vprašanje migrantov in naše strpnosti oziroma nestrpnosti, zelo všeč: "Bila je drzna in primerna. Glede na to, da sem rojena v Sloveniji in se, če kaj, počutim Slovenko, sem tudi sama velikokrat deležna raznih komentarjev, v slogu 'ti že nisi Slovenka, če si črna' ali pa vzklikov, 'kje si čokoladka', po drugi strani pa pretiranega občudovanja: 'kako si eksotična'." Obenem se ji je zdel projekt pomemben tudi v opozorilo, da še po več kot sto letih od nastanka besedila situacija v kulturi in odnos do umetnikov nista prav nič drugačna kot v Cankarjevem času.

Izziv v koreografiranju same sebe

V Plesnem teatru Ljubljana je v začetku meseca premiero dočakal njen novi plesni solo z naslovom Yaamaam, ker je bilo, kar je bilo. Ta prinaša pogled nazaj, spomin na pretekle izkušnje in občutja. Yaamaam je po solu Rojena zunaj svoje vasi, 1978 iz leta 2010, pri katerem je sogovornica sodelovala z Rosano Hribar in Filibertom Tologom, prvi plesni solo, ki ga je koreografirala sama. Nastal je kot magistrska naloga ob zaključevanju študija Umetnost giba na AGRFT pri redni profesorici Tanji Zgonc.

"Mentorica me je ob zaključku študija spodbudila, naj se v svoji magistrski nalogi, glede na to, da večinoma delam z drugimi, posvetim sebi ter izzivu, kako je koreografirati samega sebe. Ob tem sem se odpovedala tudi sodelovanju z glasbenikom, ki v predstavi igra v živo, kar je sicer del mojih predstav. Res je namreč, da mi, če se ukvarjam z drugimi, na koncu zmanjka časa zase. Ideja za solo pa je nastala preko nalog, ki sem jih dobivala tekom študija, zadnja takšna je bila vezana na moje življenjske prelomnice."

Tako je Maša Kagao Knez izbrala sedem življenjskih prelomnic, po katerih je ustvarila scenarij za solo: "Med temi prelomnicami je bilo doživljanje babičine smrti, moja prva izkušnja v Afriki ter izkušnje ob spoznavanju afriških plesov, izkušnje s številnimi drugimi različnimi pristopi k plesu in zvrstmi, s katerimi sem se ukvarjala, pa tudi izkušnje z različnimi koreografi in mentorji." Pri ustvarjanju sola so sodelovali še oblikovalec svetlobe Danilo Pečar, kostumografinja Jelena Prokovič in Jose kot dramaturg, glasbo pa podpisuje Blaž Celarec v sodelovanju z zasedbo Zoc.