Maja Čehovin Korsika / STA, 13. 8. 2019

Eclipse: O ustvarjanju skozi brezsramno telo, vse bolj osvobojeno ugajanja (intervju)

Festivalski umetnici 22. Mladih levov bosta članici tandema Eclipse, ki se ob 20-letnici delovanja po nekajletnem ustvarjalnem premoru vračata na sceno s performansom Monstrum Nostrum. V preglednem dopisnem pogovoru sta zapisali, da njun umetniški razvoj v ospredje vseskozi postavlja telo, ki se ne sramuje in je vse bolj osvobojeno ugajanja.

Foto: Pixabay

Od vajinega Zajtrka na travi iz leta 1999 letos mineva 20 let. Ob ustanovitvi tandema Eclipse sta napisali manifest. Bi ga še danes podpisali in zakaj?

Za zapisanim manifestom še vedno trdno stojiva, lahko bi ga le še razširili. Ugotavljava, da sta koža in telo v 20. in 21. stoletju še vedno zelo problematična, regulira se ju vsepovsod. Zaradi napačne barve kože nekaterim "tujerodnim človeškim vrstam" ni dovoljen niti vstop na "varnejše in svobodnejše ozemlje".

 

Zanimiva je vajina zaveza, da sta se odločili podobe - uprizarjati. Bi pojasnili ta koncept?

Odločili sva se vizualizirati in uprizarjati prevladujočo govorico nasilja nad drugačnim s pomočjo lastnih teles. Vizualizirati v obliki razstav, uprizarjati pa skozi medij performansa. Najine podobe želijo zadržati gledalčev pogled, ga angažirati, da še sam zavzame stališče. Vsebine podob so vedno skrajno aktualne, čeprav se včasih zdi, da se dotikajo tudi intimnejših vprašanj.

 

Že v začetkih so vaju oklicali za pionirki slovenskega porn arta in svečenici soft porno kiča. Kako razumeta te nazive?

Drži, a ta definicija se bolj prilega najinim zgodnejšim delom, denimo inštalaciji Zajtrk na travi, performansom Venerin test, Spectrum Magenta, Misterij orgazma ... V teh stvaritvah sva izpostavili dele telesa, ki jih uporablja pornografija, zato se zdi, da so značilni (le) za ta žanr. V zgodnejših delih je telo služilo kot poligon za menjavo različnih pomenov in identitet, telesne odprtine pa za igro karikiranja z različnimi predmeti. Najin umetniški razvoj v ospredje vseskozi postavlja telo, ki se ne sramuje in je tudi vse bolj osvobojeno ugajanja. Uveljavlja se skozi samozavest, da tako kot je, tudi že ustreza.

 

Zakaj torej kič na eni in pornografija na drugi strani?

Estetika kiča nama je bila vedno blizu. Morda ravno zaradi svoje privlačnosti, prenasičenosti in ugodja, ki ga ob pogledu nudi. Kič je več od tega, kar nujno potrebujemo, obrnjen je navzven in želi ugajati. Ena izmed značilnosti pornografskih podob je ta, da zoži gledalčev pogled na close-up in je usmerjena k užitku, lastni zadovoljitvi ter pogledu drugega, ki v njem prav tako uživa. Obema pa je lastno ugodje in prenasičenost z užitki. Vztrajava pri tem, da je več več, če je le to več dovolj privlačno.

 

V performansu Pax Slovenica iz leta 2004 sta se lotili teme, ki se kot senca vleče skozi slovensko zgodovino - vprašanja sprave med partizani in domobranci. V tem performansu je spolnost neke vrste pot k spravi, podobno kot se to kdaj zgodi po prepiru med partnerjema. Zanimivo je, ob razmisleku o vajinemu delu na sploh, kako sta uspeli intimo spolnega akta razširiti na obče družbene problematike ...

Spolni akt v Pax Slovenici predstavlja spravni akt. Telesna združitev preseže zamero iz preteklosti in odpre prostor novim odnosom. A ta želja, ideja sprave, se izkaže za neizvedljivo, saj preživeli z mrtvimi ne morejo konsenzualno občevati in sprava postane privid. Vseskozi vztrajava, da se politično uveljavlja tudi v naših najbolj zasebnih odnosih, zato tudi prepletava obe razsežnosti našega bivanja v eno samo zgodbo. Opozarjava na absurd prenašanja odgovornosti in upravičenosti do patosa na naslednje generacije. Pravico se lahko poišče le v egalitarnem sistemu, ki stremi k odpravi vrzeli med tistimi, ki imajo, in tistimi, ki nimajo.

 

Naj omenimo epizodo, ki je odmevala v medijih. Leta 2007 sta v Kapelici izvedli performans 11 (In emotion we break - V čustvih se zlomimo), v katerem sta interpretirali motiv Matere božje s Ptujske gore. Zaradi tega performansa sta bili skupaj s časopisom Delo ovadeni s strani tedanjega direktorja urada za verske skupnosti z utemeljitvijo, da delo žali verska čustva. Zadeva se je razpletla vam v prid. Glede na to, da sta verske motive in ikonografijo uporabili tudi v kasnejših delih, pa me zanima, kakšen je vajin odnos do vere v razmerju z vajinim ustvarjanjem?

Podoba Matere božje s plaščem je tudi za neverujoče izjemen kulturni spomenik in tam, kjer bo vernik iskal potrditev v veri, bo umetnik vedno iskal izrazno moč ljubezni. Spomenik torej pripada tistemu, ki ga sprejema in se je pripravljen poglabljati v vse njegove razsežnosti, in ne le tistemu, ki je zanj plačal. Ljubezen ne pozna "naših, ki živimo v resnici, in njihovih, ki živijo v zmoti". Vsak kulturni spomenik bogati zakladnico človeštva, zato je ni institucije, ki bi si lahko lastila en in edini pravi odnos do tega spomenika. Izvirno razmišljanje in ustvarjalen pristop k spomeniku sta tista, ki vsakič znova spodneseta slepo oboževanje in vzpostavita nov kulturni spomenik.

 

V svojih projektih ves čas opozarjata na aktualne družbene probleme. Katere so teme, ki vaju resnično najbolj pogrejejo, in spodbudijo k temu, da jih uprizorita v vajini maniri?

Obstaja ena sama zahteva: premagati občutek nemoči, pasivnost, ki nas vse požira ob veliki količini informacij o krivičnosti sistema. V ustvarjanju se želiva izogniti gnevu, ohranjava prepričanje, da je naša lastna domišljija resničnejša od tega, kar nam predstavljajo kot neizogibno.

 

Vajin zadnji skupni projekt je bil EU si muove! iz leta 2012, ki sta ga uprizorili v Cankarjevem domu. To je bil v vajini karieri po svoje prelomen dogodek, saj sta ga izvedli v javni kulturni ustanovi. Kaj je bil razlog, da sta po tem dogodku projekt Eclipse dali v mirovanje in se posvetili vsaka svojim projektom?

Pri vizualnem performansu EU si muove! sva slabo predvideli pogoje dela v inštituciji, ki ima železna pravila in svojega izraza nisva znali prilagoditi tem nama tujim okoliščinam. Z izvedbo nisva bili zadovoljni, sledil je čas za razmislek, kje in kaj sva zgrešili in na kaj biti pozorni v prihodnje. Po daljšem premoru je postajala želja po skupnem ustvarjanju znova vse močnejša, saj obstajajo poetike, ki jih lahko uprizoriva le skupaj.

 

V novem performansu Monstrum Nostrum, ki ga bosta premierno predstavili na odprtju letošnjega festivala Mladi levi, se lotevata vprašanja migracij ter integracije pribežnikov v skupnost. Izhajali sta iz razstave, predstavljene v avli ministrstva za okolje in prostor, o tujerodnih vrstah, ki naj bi negativno vplivale na sicer vzpostavljen ekosistem. To formulacijo sta prenesli na splošno dikcijo države v razmerju do migrantskega vprašanja. A zanjo v performansu ponujata rešitev ...

Eclipse ne ponuja rešitve za migrantsko vprašanje, ker je tudi samo vprašanje ustvarjeno umetno, da bi se obdržala in utrdila obstoječa razmerja moči. Ustrahujejo nas z govorico o nevarnosti, ki jo predstavljajo prišleki, utrjujejo naš občutek nemoči in obljubljajo, da so oni sami tisti, ki bodo mislili in ravnali za zaščito nas, ki smo po nekem naključju že tu. Državna uprava misli za nas. Sama postavlja migrantsko vprašanje, ki je po sebi retorično, saj taista uprava ponuja tudi že odgovor, ki je preprost: zapreti vsa vrata.

Monstrum Nostrum je vizualizacija te govorice strahu, v kateri rišemo tujca takega, kot odgovarja našim predstavam in mu pogojujemo vstop s sprejemom naših šeg in vrednot, ki pa so ravno tako v nekem trenutku od nekod prišle in bile s taktiko palice in korenčka vsiljene večinskemu prebivalstvu. Vsekakor je najino zadnje delo iskalo navdih tudi v prvem slovenskem epu: Krstu pri Savici.

 

Na sploh se mi zdi, da veliko delujeta na logiki asociacij, ki so jasne, a nikakor ne na prvo žogo. Tudi na besedni ravni. V EU si muove! sta denimo parafrazirali Galileja in njegov E pur si muove!, tokrat imamo namig na Sredozemsko morje - mare nostrum in nato izpeljanki monstrum nostrum, mare monstrum. Te besedne igre razumem kot smernice za dodatno razumevanje vajinega dela, a dozdeva se mi, da je v ozadju še več, morda neka zgodovinska konotacija ...

Ideja, da se človek lahko prerodi v nekaj drugega, je stara toliko kot človeštvo samo. Skozi iniciacijo, skozi vodo, skozi obred krsta, naj bi se človek očistil nekdanjih zmot in prerojen spet stopil na zemljo. Človek preprosto mora verjeti, da je sprememba mogoča. To mu daje zagon. Naslovi najinih del so potrditev potrebe po spremembah.

 

Ker vaju bomo prvič ponovno videli performirati po skoraj osmih letih, je na mestu vprašanje, ali po gostovanju na Mladih levih že snujeta nove skupne projekte?

Vsekakor. A raje ostanimo pri tem, ki se dogaja tukaj in zdaj. Ni je čez sedanjost.