Nika Leskovšek, SiGledal, 11. 6. 2010

Mame in sodobne scenske umetnosti

KRITIKA (Marjeta in Gregor Kamnikar: M)- O plesnem prvencu Marjete Kamnikar - matere plesalca in koreografa Gregorja Kamnikarja - pri njenih sedemdesetih.

Marjeta Kamnikar / foto Tehvan Ratsanik

Marjeta in Gregor Kamnikar: M (različica 2.2)

•    Koreografija in MC (mojster ceremonije): Gregor Kamnikar
•    Izvajalka in soustvarjalka: Marjeta Kamnikar
•    Glasba: RDYO/DJ Pier (Petar Bajan)
•    Video: Gregor Kamnikar, Ana Pečar
•    Programer: Boštjan Čadež
•    Strokovni sodelavki: Barbara Novak, Petra Veber
•    Oblikovalka vonja: Ksenija Demič
•    Izvršna producenta: Gregor Kamnikar, Barbara Novak
•    Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana

Premiera: 9. 6. 2010

Uprizoritev Marjete in Gregorja Kamnikarja bi lahko potencialno (sorodnega projekta se je v svojem gledališkem prvencu nedavno lotila tudi Nataša Živković) umestili med projekte, ki si zastavljajo navidez nemogočo nalogo, namreč: kako akterji sodobne (slovenske) umetniške scene razložijo svojim materam, s čim se ukvarjajo. Rezultat in obenem sredstvo eksplikacije sta dve uprizoritvi, ki vsaka na svoj način vpeljeta materi v zakulisni svet umetnosti, načneta pa poleg generacijskega preloma in spopada osebnih preferenc predvsem predsodke o umetnikih.  

Medtem ko je Živkovićeva gradila na odnosu matere in hčere, njunih podobnostih in nasprotjih, postavi uprizoritev M, kjer se bolj malo govori in več pleše, v ospredje mater. Gospa, ki je za svoj plesni prvenec pri sedemdesetih - pravzaprav je bila prva različica uprizorjena že lani, medtem ko gre tokrat za drugo izvedbo druge različice - presenetljivo fizično osveščena, v prekinitvah naveže prijateljski stik s publiko, medtem ko sin prevzame vlogo gostitelja, hkrati pa kot izkušen plesalec koreografsko brusi in usmerja materino (nikoli povsem končano) izvedbo, sicer ves čas, a le z minimalnimi posegi. Gre torej za plesni solo, v katerem se zamenjata vlogi učitelja in učenca iz vsakdanjega življenja.  

Pričetek obeta kompletno senzorialno izkušnjo, ki jo izziva že šuštenje zmečkanih papirnatih plaht na poti v dvorano, fini, a nevpadljivi vonji in estetska belina kostuma, pa tudi vabljive zofe, ki ob vseh štirih stranicah dvorane povabijo gledalca v udobno vzdušje. Vendar od dejanskega vstopa v dogajanje specifiko izražanja diktira koreografija Gregorja Kamnikarja, kot aktivnega premišljevalca terminološkega in tudi praktičnega posodabljanja področja sodobnega plesa. Čeprav je zasedba neprofesionalnega plesalca obetala dovolj priljuden in nazoren način uprizoritve, pa paradoksalno proizvede, vsaj tako se zdi, precej hermetičen projekt. Ni kaj, Marjeta Kamnikar uprizori sodobno-plesno uprizoritev »v vseh ozirih«.

Uprizoritev je del Kamnikarjevega projekta »commoveo«, igranja skozi ples, ki si sproti ustvarja lastna pravila, umešča pa se v princip t. i. »hologramske dramaturgije«, ki skozi preplet posnetkov z resničnostjo omogoča posebno dojemanje (gledališke) časovnosti. S stropa kot stebri visijo papirnate zavese in ustvarjajo vrzeli v zaznavanju njenega plesnega drsenja skozi prostor. Ugibanje, kaj se dogaja za papirnato pregrado, dobiva namige iz senc in dokumentarnih video projekcij Kamnikarjeve, kar ustvarja občutek disperznosti njene identitete, predvsem pa njeno starostno neoprijemljivost. Še posebno je to poudarjeno v drugem delu, ko Kamnikarjeva kot razposajeno dekletce poskakujoč obkroži dvorano in poje izštevanko.

Fizična prisotnost se skriva v odsotnost in spet razkriva – v nekem trenutku celo eksplicitno, ko Kamnikarjeva (seveda diskretno in bolj nakazano) pokaže svoje življenjske brazgotine. Na neki način tako raz-stavlja telesnost, najprej kot performativni objekt, nato pa tudi na način razgradnje telesnosti na sestavne dele v (fragmentarnih) podobah, ki so zamrznile v gibanju. K vsesplošni diskontinuiteti pa pripomorejo tudi prekinitve zvočne kulise, ki jo ustvarja večidel elektronska glasba v zamisli Petarja Bajana. Kljub vsem razpoložljivim pomenskim odtenkom pa gledalcu pušča občutek, da bi se iz igrivosti skrivalnic med hologramskostjo in realnostjo dalo izmakniti vendarle še nekaj več.

Osnove plesne tehnike se razvijajo v preigravanje odnosa med skritim in neskritim, predvsem pa zbujajo primordialne konotacije (npr. z variiranjem položajev fetusa). Primerjava z istoimenskim naslovom psihološkega trilerja Fritza Langa bi bila ob njegovih prevladujočih psihoanalitičnih interpretacijah, zanimiva predvsem z vidika obravnave umetnosti kot take in realnega oziroma travme realnosti kot njenega izhodišča. Prav z neizrekljivim in travmatičnim izkustvom, o katerem Kamnikarjeva ne želi govoriti, se na samem koncu predstava pravzaprav vrača na začetno pozicijo: k njenim motivom za uprizarjanje, pa tudi naknadnim ugotavljanjem blagodejnih učinkov energij, ki se izmenjavajo med uprizoritvijo. Kdo ve, kaj zna še v prihodnosti prinesti »materinsko« navduševanje nad sodobno umetnost?

V zadnjem, tretjem delu, uprizoritev posvoji tudi bolj humoren in avtorefleksiven način. Potem ko celotno občinstvo preseli v isti (zorni) kot, začne počasi trgati papirnate pregrade: najprej lino za okno, nato vrata, slednjič pa si iz papirja ustvari soizvajalca in pokomentira situacijo. Zaključni, že povsem domačno kramljajoči ton pa so na premieri popestrili še glasbeni gostje (Uršula Ramoveš s skupino), ki so se vsebinsko vkomponirali v uprizoritev.

 

Povezave:

- Gregor Kamnikar na Geslu
- Gregor Kamnikar na Repu
- Več o predstavi

 

Marjeta Kamnikar, Gregor Kamnikar

Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 3. 2011
»Biti moramo predvsem zanimivi, univerzalni in drugačni«
Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 10. 2010
Kritika, ta izkušena devica
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov