Z velikim užitkom sem brskala po arhivu sodobne slovenske dramatike in hkrati v sebi zaznala sram, ker tega najbrž še kar nekaj časa ne bi storila, če me Juš k temu ne bi pozval. V noro hitrem tempu ustvarjanja in produciranja ter v nuji po zaganjanju projektov, da le ostanemo v obtoku, se premalokrat res posvetimo drugim ustvarjalcem. No, bom raje napisala v prvi osebi, da se izognem posploševanju in da sama sebi dam priložnost, da si to še globlje vtisnem v spomin. Premalokrat se posvetim drugim ustvarjalcem. Premalokrat se nahranim in izzovem z umetniškimi deli. Premalokrat pogledam čez nepotrebno ozke zamejitve področja, na katerem delujem. Padem na trik, da opazim tisto, kar je že izpostavljeno, podprto z infrastrukturo in s promocijo, s kapitalom. Nesrečno se posvetim tistemu, kar že ima prostor in vzpostavlja diskurz, da to je pa res treba videti, sicer nimam tu kaj iskati.
Tako mi je bilo pomembno, da najdem avtorico in da najdem besedilo, ki še ni bilo uprizorjeno in ki me hkrati navduši, mi da misliti, me gane. Pa sem ju našla! Dramsko besedilo Prideš, prosim, nazaj? in avtorico Katarino Černe. Drama je v prvi vrsti namenjena mladini in se posveča sorazmerno klasičnim najstniškim temam odraščanja, duševnega zdravja, prehranskih motenj, drog, samopodobe, seksualnosti in ljubezenskih odnosov. A k njim pristopa na svež in iskriv način, brez naivnosti, moraliziranja in odvečne patetike.
Glavni lik je Karolina, 18-letno dekle, ki obiskuje gimnazijo na Goriškem in je v psihiatrični obravnavi zaradi anoreksije in depresije. Najprej je v zvezi s Svitom, rednim uporabnikom vseh mogočih drog, potem pa se zaljubi v sestrino sošolko Vito, ki se prav tako zdravi zaradi anoreksije. Humorni vsakodnevni dialogi so hkrati pretresljivi. Brez pretencioznosti pri velikih temah se skozi vsakdanje pogovore vpletenih izluščijo težki poskusi odraščanja v čustveno sorazmerno stabilne osebnosti. Drama je napisana v močnem goriškem dialektu, kar ji daje prav poseben pečat. Ravno izrazita lokalna umeščenost prinaša besedilu sočen življenjski naboj.
Čudovito napisano in hkrati strašljivo resnično je to, da na koncu tudi ljubezenski odnos ne reši Karoline pred hudo psihično stisko in morebiti samomorom. V poslovilnem pismu Viti zanimivo napiše, da je v njej našla »naravni antidepresiv«. Nič olepšavanja in naivnosti ni v tej zgodbi. Težko je pričakovati, da bo prizadetemu otroku, spregledanemu s strani prezaposlenih staršev in institucij, kjer morajo zaposleni slediti pravni in ne življenjski logiki postopkov in predpisanih časovnih omejitev, uspelo vzpostaviti zaupanja polne odnose. Sočutne odnose, kjer ne gre zgolj za hipno površinsko potešitev sicer globokih čustvenih primanjkljajev. Tudi nobenega kičastega srečnega konca nima ta drama in »pravi« romantični ljubezni ne pripisuje vloge rešiteljice vseh težav.
Ampak! Vseeno se zdi, da stvar ni brezizhodna. Pristen stik zna biti ključ do spremembe vsaj kakšnega življenja, če že ne družbenih razmerij. Sočutna bližina in raziskovanje ter ustvarjanje različnih vrst odnosov lahko omilijo brezizhodnost ali celo odpirajo vrata v nove svetove, v katerih lahko živimo. Lezbični odnos je že en zanimiv odgovor na življenje v patriarhalnem heteronormativnem svetu.
Z največjim veseljem bi nabrala druščino najstnikov in jih peljala gledat uprizoritev tega besedila. Potem bi se še dolgo z njimi pogovarjala o doživetem.
Upam, da bo Katarina Černe še naprej pisala. Natančneje, upam, da bo imela dovolj dobre pogoje za delo, da bo lahko še naprej pisala. In jaz bom brala.
Bralno štafeto predajam Tomažu Lapajnetu Deklevi, vsestranskemu umetniku, ki s pretanjenim posluhom piše za otroke in mladino in je eden redkih, ki so prevzeli priimek od svoje žene, ter Gregorju Kamnikarju, tesnemu prijatelju, raziskovalcu igrivosti in bistrogibnosti ter radovednemu ustvarjalcu, ki dosledno gradi nove svetove.
Povezava: Katarina Černe: Prideš, prosim, nazaj?