Ana Svetel, 15. 6. 2018

Ana Svetel bere sodobno slovensko dramo

Ana Svetel je mlada raziskovalka na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ukvarja se s pisanjem poezije in kratke proze, pripovedovanjem in glasbo. Štafeto branja je prejela iz rok Anje Grmovšek. S pomočjo SiGledalovega iskalnika je prebrskala bazo sodobnih slovenskih dramskih besedil in se odločila, da obiskovalcem portala v branje priporoči tekst Lahko bi bilo, ampak ni Ize Strehar.

Ana Svetel / Foto: Maj Pavček

Naj že kar uvodoma priznam – spadam med tiste bralce, ki dramska besedila najraje gledajo uresničena na odrskih deskah. Kadar pa mi dramatika vendarle zaide v roke, se ne morem izogniti razmisleku o njenem uprizoritvenem potencialu. O dramatiki staromodno razmišljam kot o zvrsti, ki se popolnoma razpre šele uprizorjena. Obilico zanimivih izvedbenih orehov ponudi mlada dramatičarka Iza Strehar v kratki drami Lahko bi bilo, ampak ni. Ta v radoživi, igrivi maniri preizprašuje razmerja med resničnostjo in fikcijo, med bližino in distanco protagonistov, med literarno kakovostjo in klišejsko trivialnostjo. V drami spoznamo par, Antona Freliha in Leilo Blatnik, ki skupaj pišeta roman o paru, Danielu in Bini. Anton in Leila sprva svoja literarna izmisleka še ohranjata na 'varni' distanci, postopoma pa fiktivna lika postajata vse bolj emancipirana, dokler se naposled vloge povsem ne obrnejo, tako da Daniel in Bina prevzameta vajeti (torej tipkovnico) v svoje roke, Anton in Leila pa sestopita v literarna (anti)junaka. Avtorica to postopno razkrajanje ločnice med avtorjema in literarnima osebama spretno spleta v dramsko (ne)dogajanje, Daniel in Bina na primer neredko komentirata in kritizirata svoja stvaritelja in njuno pisanje. Daniel svojima avtorjema denimo poočita: Meni se zdi, da je čisto preveč dejavnosti v tem romanu in čisto premalo dejanj. Bina kasneje predlaga: Kaj pa če bi vpletli klasičen slovanski motiv »Daj mi nekaj, kar ne veš, da imaš doma?« Ali pa: Midva greva na pavzo, vidva pa malo razčistita pojme. In kmalu zatem: Vidva sta preveč neiskrena do samih sebe in drug do drugega, da bi lahko skupaj napisala roman. Bojan, stranski lik, ki se pojavi zgolj v nekem prizoru, pa takole protestira: Ne moreš me samo naključno vpeljati v zgodbo, ko me potrebuješ, nato pa me brez razloga vreči ven! Človek sem, ne pa rekvizit! Tovrstni komentarji učinkujejo sveže in humorno in jih avtorica tudi na drugih mestih nevsiljivo vključuje.

Anton in Leila v svoja literarna 'otroka' vpisujeta dobršno mero avtobiografskih potez, od njegove pasivnosti in težav z drogami do njenega popivanja in depresije. Hkrati se v fiktivnem ljubezenskem odnosu Daniela in Bine zrcali odnos Antona in Leile. Preigravanje tipičnih, že kar klišejskih obzorij ljubezenskega življenja avtorica rahlja z nekaterimi posrečenimi uvidi in s prepričljivo jezikovno lego. Med branjem sem nekajkrat zavila z očmi – kako popreproščeno, sploščeno 'nakladanje' protagonistov, sem pomislila. A ob vnovičnem branju me je spreletelo tisto ne ravno prijetno spoznanje, da podobne neumnosti izrekamo tudi sami. Bina na primer Danielu poočita: Ti bi se rad zaljubil vame in me ljubil samo zato, ker ti je dolgčas? Daniel pa kasneje ugotovi: Na živce mi gre, da si govorim, da imam srečo v življenju samo zato, ker nimam raka. To pač ni merilo za srečo. /…/ In sedaj me je strah, da bom dobil raka, ker sem to rekel. Kadit bom nehal. Daniel kasneje predlaga: Mogoče pa je kmetovanje rešitev. Odjebeš civilizacijo, mesto in vso nesnago ter greš na kmete živeti bolj preprosto življenje. Leila pa se v zadnjem delu drame, ko se v zmeraj bolj bizarnih zasukih pojavi še otrok, sprašuje: Zakaj bi kdorkoli sploh želel imeti s komerkoli otroka? Anton ji takole odgovarja: Ker nekoga tako zelo ljubiš, da si želiš, da bi ga poznal od malega. Pa ga ne moreš. Zato imaš z njim otroka. In v tega otroka projiciraš svojega partnerja. In imaš občutek, da poznaš svojega partnerja, odkar se je rodil.

Ko se nazadnje vloge dokončno obrnejo, Bina (ki se naveliča svojega imena in postane Kleo) skupaj z Danielom začne izpisovati zgodbo Antona in Leile. Na upiranje sedaj 'le še' literarnih protagonistov, Antona in Leile, Bina pomenljivo izreče: Midva samo skušava narediti vsaj nekaj funkcionalnega, zanimivega in smiselnega iz grmade sranja, ki sta ga vidva ustvarila. Na tem mestu se zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo nemara res bolje, da bi nas tu in tam izpisovali literarni junaki, ki smo jih ustvarili, in ne obratno. Drama Lahko bi bilo, ampak ni elegantno in nevsiljivo ponuja vprašanje, ki se ne izteče nujno zgolj v zabavni izmislek, komedijo zmešnjav ali absurdni nadrealizem. Vprašanje, kdo izpisuje koga – avtorji svoje literarne like ali literarni liki svoje avtorje – seveda nima enoznačnega odgovora. Se pa lahko, po vzoru Streharjeve, ob tovrstnem tuhtanju vsaj smehljamo.

Zahvaljujem se Anji Grmovšek za bralno štafetno palico, ki jo predajam v dva para rok – pripovedovalki in pronicljivi bralki Katarini Nahtigal ter pesnici in profesorici slovenščine Danici Križanič Müller.

 

Povezava: Iza Strehar: Lahko bi bilo, ampak ni

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana.