Sara Del Sal, 8. 2. 2019

Ko resnica postane muzikal

SSG Trst, SNG Nova Gorica, Glasbena matica Ljubljana, Jason Robert Brown ZADNJIH PET LET, režija Jasmin Kovic, premiera 8. februar 2019.
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia
Foto: Luca Quaia

Jamie in Cathie. Fant in dekla, stara nekaj čez 20, in njunih zadnjih pet let. V mesecu zaljubljencev postavlja Slovensko stalno gledališče na oder ljubezensko zgodbo, ki je najprej navdušila ameriško in nato še angleško občinstvo, nakar je postala svetovna uspešnica. Muzikal, ki ga je napisal Jason Robert Brown, je bil premierno uprizorjen v Chicagu leta 2002 in je že tedaj pritegnil pozornost umetnikov in producentov ter prevzel občinstvo. Leta 2018 so ga uprizorili še v Barceloni, Izraelu, Stockholmu, Dallasu, na festivalu Fringe v Edimburgu, v Nebraski in v Braziliji. Leta 2014 so po njem posneli film z Anno Kendrick in Jeremyjem Jordanom v režiji Richarda La Gravanneseja. Letos pozimi bo muzikal doživel tudi svojo slovensko praizvedbo, poleti pa ga bodo na oder postavili še v Švici.

Kdo ve, ali je sam Brown pričakoval, da mu bo vsa ta priznanja prinesla tako preprosta pripoved ljubezenske zgodbe, za katero je moral celo spremeniti eno od pesmi, saj mu je bivša žena zagrozila, da ga bo tožila, ker se ji je delo zdelo preveč realistično. Jamie je pisatelj, Cathy pa igralka. Spoznamo ju v dveh različnih trenutkih njunega življenja: tu se splete izjemna Brownova ustvarjalna igra, ki zgodbo prikazuje z dveh gledišč obeh protagonistov, s tem da spremeni kronološko zaporedje pripovedi. Cathy trpi zaradi ločitve, Jamie pa je mlad in zaljubljen v dekle, ki jo je komaj spoznal. Edini trenutek, ko se oba srečata, je ob poroki.

Kljub začetnim kritikam, ki si glede ocene tega dela niso bile enotne, je muzikal Zadnjih pet let že od prvih predstav dalje pritegnil pozornost in si prislužil dve nagradi Drama desk Awards – za glasbo in tekst. Med muzikali velja že za klasično delo, ki ne zahteva posebno impozantnih postavitev in za katero sta dovolj dva igralca. Glasba se opira na različne žanre, od popa do rocka, klasične glasbe, latino in folka. Glasbenikov je torej več kot igralcev. A rezultat je zagotovljen.

To je nedvomno Brownova zasluga: skladatelj, ki v svojih delih izkazuje izjemno senzibilnost, je prejel že številne nagrade, med temi tudi Tony Award, oskarja ameriškega gledališča, za delo Parade in za gledališko predelavo filma Najini mostovi (The Bridges of Madison County). Brown (r. 1970) je odraščal v newyorški periferiji, ki se je tedaj naglo spreminjala in ponujala številne priložnosti. Muzikala Sweeney Todd: The demon Barber of Fleet Street in Sunday in the park with George sta ga prepričala, da kariere ni nadaljeval kot glasbenik; odločil se je, da postane skladatelj in da se posveti gledališču. V delu Zadnjih pet let se neposredno sklicuje na opus Staphena Sondheima. Ena od značilnosti Sondheimovega dela, ki jih je Brown osvojil, je tudi prečiščenost glasbe, ki sicer ni banalna, čeprav včasih zavede gledalca, saj se zdi ob poslušanju preprostejša. Toda Brown se je spustil še dlje. Občutek neskončne intime med junakoma, zgodba, ki presega okvir scene in kostumov in seže neposredno do gledalca – zdi se, da vse ostalo postaja nejasno, da se umika čustvom in napetosti med junakoma. Moč, v kateri zažarita na odru, izhaja iz glasbe in se ji hkrati zoperstavlja. Da, zoperstavlja se ji: čustva se spreminjajo, ko se določena glasbena linija oddalji od vokalne. Spet gre za eno od značilnosti Sondheimovega dela, ki jo Brown prevzema in ki se z izrazito svežimi notami jasno kaže tudi v delu Zadnjih pet let.

Tu bi skoraj že mislili, da je glasba ključni element predstave. A ni tako. Oziroma: ni samo tako. V tem delu so prav tako pomembne tudi besede. Ko se je avtor odločil, da bo na oder postavil svojo ljubezensko zgodbo s prvo ženo, je vedel, o čem piše, a je to naredil presenetljivo ležerno in nepretenciozno. Jamie in Cathy govorita z vsakdanjimi besedami, preprosto upovedujeta lastna čustva in se ne trudita, da bi pridobila konsenz publike. Način, kako se njuna zgodba odvija na odru, ne preseneti in ne osupne gledalca; a prav zaradi tega postane ta zgodba univerzalna. Glavna junaka dela sta čisto običajna človeka s svojimi sanjami in šibkostmi – kako naj bi torej ne žalovali s Cathy, ko razmišlja o svojem bivšem možu, in kako naj bi verjeli, da je zgodbe res konec, ko slišimo Jamija, s kolikšnim navdušenjem govori o dekletu, ki ga je od vedno čakal in ki ga je naposled našel. Dekletu, ki je popolnoma različno od tistega, ki bi ga zanj izbrali njegovi starši: Jamie krši pravila judovske skupnosti, ko se poroči z dekletom, ki tej skupnosti ne pripada … ker jo ljubi. Že po nekaj trenutkih pademo v igro. Cathy je igralka, ki kljub dobri volji in želji, da se izkaže, nima pomembnih vlog, ki bi ji prinesle slavo, po kateri hrepeni. Jamie pa je pisatelj, ki svojo prvo knjigo objavi pri pomembni založbi. Na krilih uspeha še naprej živi svoje sanje in verjame v Cathy – verjame, da bo tudi Cathy uspelo. A usoda nameni Cathy le poletni angažma v Ohiu, daleč od Jamieja. Ko Jamie pride, da bi z ženo proslavljal vsaj rojstni dan, je za njiju že prepozno. Pa vendar sta bila tako zaljubljena, ko sta si prisegla večno ljubezen. Cathy se je počutila kot v raju, ko je med eno avdicijo in drugo hodila z Jamiejem na predstavitve njegovih knjig. Vesela je bila, čeprav ni bila del njegovega sveta, kajti vedela je, da je del njune zgodbe.

Jamie pa se je zavedal, da so v njegovo življenje z uspehom prišle tudi skušnjave. Upreti se skušnjavam je bil zanj izziv. Še naprej je verjel v Cathy, jo podpiral, a hkrati je bil vedno tudi pošten in luciden; nazadnje je sam sebi priznal, da ne bo izgubljal, ker ona ne zna zmagati. In vendar: ali ni ravno ona na začetku njune zgodbe kovala velikopotezne načrte in trdila, da lahko doseže kaj več kot njeni prijatelji iz otroških let? Ali ni prišla ravno ona v New York, da bi tu začela svoj vzpon? Pripoved se razvija skoraj povsem logično in zato navsezadnje paradoksalno – a hkrati povsem kredibilno – da se po teh sanjah Jamie v postelji z drugo žensko zave, da njegova poroka nima več smisla. In tik pred presenetljivim koncem predstave zasanjana Cathy pozdravi svojega Jamieja, ki ga je komaj spoznala, in že čaka na naslednji dan.

Zadnjih pet let je muzikal, ki počasi prodre v gledalca in ga prisili, da ne razmišlja o tem, kdo ima prav. Je muzikal o ljubezni, ki jo glavna junaka upovedujeta tako, kot sta jo doživljala. Jamie in Cathy se nikoli ne pogovarjata: vedno sta na dveh različnih lokacijah, kot to se pogosto dogaja v življenju. Na koncu zmaga univerzalno čustvo, ki ga lahko vsi občutimo in ki človeku napolni srce. Uspeh predstave je najbrž tudi v tem, da gredo gledalci domov z utripajočim srcem in z željo po ljubezni … kljub vsemu.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki