Rok Andres in Petra Pogorevc, 14. 2. 2013

Ko kapital kroti umetnost - pogovor z režiserko Anjo Suša

Mestno gledališče ljubljansko, William Shakespeare UKROČENA TRMOGLAVKA, režija Anja Suša, premiera 14. februar 2013.
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin

Kakšne so tvoje dosedanje izkušnje z uprizarjanjem del Williama Shakespeara?

To je tretje Shakespearovo dramsko besedilo, ki se ga lotevam kot režiserka. Pred desetimi leti sem na beograjskem poletnem festivalu Belef režirala Antonija in Kleopatro, dve leti nazaj pa sem v Otroškem kulturnem centru v Beogradu kot predstavo za mladino in otroke uprizorila Hamleta v priredbi švedske pisateljice Irene Kraus. Pri obeh uprizoritvah, kot tudi pri Ukročeni trmoglavki, ni šlo za moj predlog, ampak za predloge umetniških vodij, s katerimi sem v teh treh primerih sodelovala.

Zakaj si se odločila, da tokrat režiraš Ukročeno trmoglavko? S čim te je pritegnila?

Ko sem se dogovarjala za sodelovanje z Barbaro Hieng Samobor, mi je predlagala koncept, ki se mi je zdel zelo zanimiv, in sicer, da bi na Malo sceno MGL postavila eno od Shakespearovih del ter ponudila drugačno branje in razumevanje izbranega besedila. Po vrsti sodobnih besedil, s katerimi sem se v svoji karieri ukvarjala, tega izziva nisem hotela izpustiti. Nazadnje sem se odločila za Ukročeno trmoglavko. Prepričala me je tako zaradi svoje kontroverznosti na temo mizoginije kot tudi zaradi mnogih predsodkov o tem, kaj govori in komu je namenjena. Zanimivo se mi je zdelo, ker se skoraj v vseh analizah tega Shakespearovega dela predpostavlja, da se mu ni treba približati s kakršnimi koli intelektualnimi ambicijami, ampak samo z idejo, da se občinstvo ob njegovi uprizoritvi zabava. Mislim, da je bilo to zadnje odločilno, da sem se navdušila prav nad Trmoglavko.

Kako je to igro mogoče brati na intelektualno ambiciozen in angažiran način?

Čeprav ji običajno ne pripisujemo nikakršne subverzije niti možnosti eksplicitnega družbenega ali političnega aktivizma, menim da je v Trmoglavki mogoče najti prostor za vse to. Vsako gledališče, ki ne referira svojega širšega konteksta, je po mojem mnenju nezanimivo tako za gledalca kot za režiserja. V tem smislu sem tudi Trmoglavko takoj poskušala kontekstualizirati. Seveda je jasno, da gre za poznorenesančno komedijo z vrsto resnih dramaturških problemov, ki iz perspektive današnjega gledališča delujejo komično. Skoraj dejstvo je, da to besedilo brez Shakespearovega imena, ki je svojevrstna znamka, ne bi preživelo do današnjih dni. Mislim, da je za branje te drame potrebno veliko koncentracije. Predvsem za razumevanje številnih stranskih likov ter zapletov in razpletov. Iz tega razloga tudi mene že v začetku ni toliko zanimalo samo Shakespearovo delo kot njegovo simbolno mesto znotraj referenčnega okvira meščanskega gledališča.

Če želite problematizirati pozicijo sodobne ženske, je bolje, da vzamete v roke sodobna besedila, na primer drame Elfriede Jelinek ali Dorutine Baša. V kolikor želite to storiti skozi prizmo klasike, je bolje izbrati Ibsenovo Noro. Kontroverznost tega besedila zaradi položaja ženske v njem, ki jo je artikuliral razvoj feministične misli v drugi polovici 20. stoletja, je sodobnost po mojem v premajhni meri ovrgla oziroma presegla. Seveda je mogoče in tudi nujno kritizirati očitno sovraštvo do žensk, ki ga to besedilo vsebuje, toda istočasno bi morala biti predmet kritike tudi prevladujoča konvencionalnost njegovih uprizoritev v repertoarnih institucionalnih gledališčih tako v Evropi kot tudi širše.

Že od samega začetka si želela uprizoriti Trmoglavko z izključno moško zasedbo.

Ne smemo pozabiti, da je bila ena od konvencij elizabetinskega gledališča ta, da vse vloge igrajo moški. Pomislila sem, da bi bilo zanimivo, da reinkarniramo izhodiščno situacijo, iz katere in za katero je bilo to besedilo napisano, in preveriti, kaj nam lahko ponudi danes. Pomislimo na fizično enakopravnost moških teles, ne glede na to, ali igrajo moške ali ženske vloge. Težko je govoriti o neenakopravnosti spolov v takem smislu, kot to danes razumejo zastopniki spolne enakopravnosti (med katere vsekakor spadam tudi sama). Mislim, da je to zgolj eden od načinov tolmačenja te igre, toda danes, po mnogih različnih in pogumnih interpretacijah tega istega problema, ne sme ostati edini.

Kot rečeno, se uprizoritev ne bo lotila le odnosov med spoloma. Kaj bo njena tema?

Fokus uprizoritve bo dejansko širši od fokusa samega besedila, saj mi je bilo že kmalu jasno, da Katarina ne more predstavljati zgolj ženske, še posebej ne v situaciji, ko jo igra moški. Pomislila sem, da bi lahko zastopala katero od številnih marginaliziranih družbenih skupin. V času, ko smo pričeli z vajami, so se na ulicah vrstile demonstracije, napovedovale so dramatične spremembe in prinesle logično reakcijo proti neoliberalni politiki v družbi in kulturi. Zdelo se mi je bizarno, da sama v tem trenutku režiram Ukročeno trmoglavko, ki je eden od stebrov tradicionalnega repertoarnega gledališča in da zaradi tega implicitno podpira to isto neoliberalnost, v katero niti malo ne verjamem.

Moj fokus se je dodatno razširil v spremembah, razumevanju pojmov in namena kulture, ki se odvijajo v določenem številu evropskih držav, tudi v Sloveniji in še mnogo bolj v Srbiji, od koder prihajam. Kultura se pogosto brezsramno tlači na nekakšen imaginarni kulturni trg. Prav tako se od nje zahteva, da je profitna na način, ki je merljiv izključno z materialističnimi parametri. Kar ne prinaša materialnega zaslužka, je brez vrednosti. O umetnosti se sploh ne govori več, saj se utaplja v generičnem in zamegljenem pojmu kulture. Tako se na primer iz proračuna za kulturo v Beogradu črpa denar za Madonnin koncert, seveda na škodo gledališč in drugih kulturnih ustanov. Na drugi strani obstajajo umetniki, tudi gledališčniki, ki se resnosti situacije ne zavedajo dovolj, nanjo reagirajo infantilno in znotraj ozkega, skoraj incestuoznega kroga ljudi. Posledica tega je, da kultura postaja predmet kritike ne le politikov na oblasti, temveč tudi navadnih državljanov, ki so utrujeni od eksistenčnih težav in želijo imeti vse manj opravka s kulturo in tistimi, ki se z njo ukvarjajo. Umetniki se še ne zavedajo dovolj, da postajajo ena od marginaliziranih družbenih skupin, kar je gotovo tema, ki se me neposredno dotika in me zato navdihuje.

Kdo je torej v tvoji režijski interpretaciji Trmoglavke Katarina in kdo Petruccio?

Odgovor na to vprašanje je vedno ključ za tolmačenje tega besedila. V kolikor koncept uprizoritve zastavimo dovolj široko, lahko v Katarini uzremo predstavnico upora, ki je v sami naravi umetnosti. V tem primeru je Petruccio predstavnik kapitala in tako dobimo situacijo, ko kapital kroti upor. Moram poudariti, da nimam namena ustvarjati didaktičnega gledališča s tezo, temveč ironizirati temo uprizoritve, kot tudi položaj igralcev in obenem  gledalcev v kontekstu predstave. Moja ideja je bila ustvariti uprizoritev, ki postavlja pod vprašaj ideologijo meščanskega gledališča z njegovimi lastnimi sredstvi, ter načeti vrsto vprašanj, ki izvirajo prav iz te situacije. To je zelo težka naloga s popolnoma negotovim izidom. Ampak zagotovo predstavlja edini pristop h gledališču, ki me resnično zanima.




Iz gledališkega lista uprizoritve

Povezani dogodki

Maja Pelević, 14. 2. 2013
Katarinin monolog
Ivana Sajko, 14. 2. 2013
Katarinin monolog
Simona Semenič, 14. 2. 2013
Katarinin monolog