(Alegorija o psu)

Predstavljaj si, da si pes,
da si na povodcu,
in da te tišči okrog vratu.
V sebi ponavljaš: jaz sem pes, samo to,
ovratnica je moj nakit,
disciplina je moja usoda,
kolaček je moja nagrada.
Zveni tragično,
a tak si se pač rodil.
Mirno hodiš
ob nogi,
ne tečeš, a tudi ustavljaš se ne,
loviš ritem tujega koraka,
ker bi se sicer zadušil.
Ne moreš si predstavljati drugačne situacije.
Pes brez povodca je tako kot človek brez obleke
neprimeren prizor na ulici,
podoben je norcu ali volku
in zahteva nujen poseg oblasti.
Preveč svobode sproža nelagodje.
In zato sedeš, ko ti rečejo,
vstaneš, ko ti ukažejo,
ne daš glasu od sebe, čeprav bi zatulil,
lajal bi na ptice, na avtomobile, na veter,
na ljudi,
lajal bi tudi na to prekleto usodo,
a zakaj bi se zapletal z oblastmi?
Nisi nor,
samo duši te.
Pasje življenje je življenje avtomata,
deluješ po programu, ki premore vse podatke
za izvajanje določenih dejanj
v določenem časovnem obdobju.
Program je zadan kot niz natančnih ukazov
in na pripraven način predan tvojemu spominu.
Temu se reče dresura.
Ali preprosto strah.
Tvoje naloge so na videz preproste.
Ne delaš hrupa, ne skačeš na kavč,
ne lulaš v čevlje in ne renčiš na gospodarja.
Ko se obrne ključ v ključavnici,
ga čakaš pred vrati,
mahaš z repom in v zobeh držiš copate.
Kažeš mu ljubezen v zameno za kolaček,
smukaš se mu okrog nog in skačeš za žogico,
on pa je prepričan, da ga nihče nima rad tako kot ti.
Ni res.
Pa saj niti ni pomembno.
Ne zdaj, ker imaš poln mehur in moraš v park.
Potrpežljivo čakaš predpisani čas in ne kažeš živčnosti.
Pasja živčnost je zadnje, kar tvoj gospodar potrebuje.
Tudi tega si se naučil.
Tvoj gospodar ne zahteva ničesar razen miru v hiši
in občasnih izlivov ljubezni.
On dela zate, on misli zate,
svoj denar zapravlja za tvojo rit.
Ti si obveznost, tako ti pravi.
Moral bi biti hvaležen.
Saj si.
Krotko se izogibaš njegovim muham,
iz gest mu razbiraš razpoloženje in namere,
tako da v natanko ocenjenem trenutku prineseš povodec.
Že res, da te tišči in ovira,
toda kdo ne bi menjal svobode
za pravico, da se polula?
Saj si vendar pes.
Vživel si se v to vlogo.
Dobro razumeš pasjo hinavščino,
zvezo med ljubeznijo in lakoto
ali poslušnostjo in strahom.
Dvigneš levo taco in naposled izpustiš curek,
gospodar čaka na drugi strani povodca,
medtem ko ovohavaš vonje, ki jih otroci puščajo v parku.
Nikoli ne boš imel lastnega otroka.
Gospodar je pravočasno poskrbel za to neprijetnost,
ker nima živcev, da bi se ukvarjal s tvojimi potomci.
On ve, kako je imeti nekoga na skrbi.
Ti ne veš.
Zato tudi si na povodcu.
Zato te tudi duši.
Logično.
Na drugi strani parka vidiš otroka, ki ti maha,
stekel bi mu v objem,
pustil bi, da te cuka za dlako
in čehlja za ušesom,
noge pa ti grabijo v prazno.
Gospodar je potegnil za povodec
in nasilno te vleče v nasprotno smer.
Ozreš se in cviliš za otrokom,
rad bi se igral,
skušaš se iztrgati,
gospodar pa te udari po gobcu.
Enkrat.
Dvakrat.
Dokler se ne umiriš.
Lahko bi se zadušil, ti reče.
V njegovem glasu čutiš grajo
in poraženo spodviješ rep.
V sebi ponavljaš: jaz sem pes, samo to,
predstavljaš si, da trgaš povodec,
tečeš čez park,
preskakuješ klopi,
odideš ven na ulico
in se ne vrneš,
v sebi ponavljaš, da te ni,
natanko razumeš to metaforo,
slediš gospodarju,
z jezikom si oblizuješ modrice
in sovražiš svojo vlogo.


Prevedla Polona Glavan




Iz gledališkega lista uprizoritve