Katarina Koprivnikar, 25. 1. 2019

Katarina Koprivnikar bere sodobno slovensko dramo

Katarina Koprivnikar se je po končanem študiju primerjalne književnosti in literarne teorije ter sociologije kulture preizkušala na različnih področjih, danes je zaposlena v Mestnem gledališču ljubljanskem, na oddelku za odnose z javnostmi in trženje. V branje priporoča dramo Tih vdih Nejca Gazvode.

Foto: osebni arhiv

Tih vdih Nejca Gazvode je eno izmed redkih dramskih besedil v zadnjem času, ki so govorila o meni, skoraj dobesedno, neposredno, nemetaforično, točno. Priporočam ga brez premisleka, iz srca, iz empatije in simpatije do šestih likov te izvrstne enodejanke.
Jezik je živ, sodoben, zrcali značaj posameznega lika, navdušujejo duhoviti pogovori med osebami. Kratki in sočni, humorni, z neverjetnim ritmom in občutkom za vsakdanji govor, z veliko sodobnimi referencami, replikami, vzetimi iz naših ust – ust naše tranzicijske/milenijske generacije, včasih pikro sarkastični, in real AF, in prav zato še kako politični. Skozi notranjo resnico likov se pravzaprav oziramo v svet, če banaliziram, v težave z dizli, bananami, in če sem resna, v težave zaposlovanja mladih, osamosvajanja, v revščino …
Gazvodi uspeva v besedilu naravno in spontano prepletati komične momente in bolečino. Zato tisti, ki smo poleg prebranega besedila na odru MGL videli tudi uprizoritev, vemo, kako različno gledalci dojemajo dogajanje – gledamo isti prizor, pa vsak vidi nekaj svojega – nekateri se smejijo, ko drugi zadržujejo cmok v grlu. Še posebej v prizoru, ko Janez pomerja obleke pokojnega tasta. Replika ''Moj bog, kako je bil oči ogromen'' je umeščena v prizor tako lahkotno in inteligentno, da bi lahko hitro spregledal njeno večplastno pomenskost – izvablja smeh, če jo bereš dobesedno, in pušča grenko spoznanje o veličini človeka, ki ga več ni, o njegovi nenadomestljivosti. In takšno hkratno sobivanje smešnega in žalostnega je značilnost Tihega vdiha, značilnost pravzaprav dobrega teksta.
Nič pretencioznosti v formi, nič konceptualnih masturbacij – v ospredju so človeški odnosi, ki se razpirajo skozi dramo (osebno zgodbo) vseh posameznih likov oz. dramo družine kot celote. Neke družine, moje družine, družine vseh nas, nepopolne, predvsem pa ranjene zaradi smrti očeta in življenja samega. Vsak s svojo jezo, razočaranji, strahovi, kompromisi, optimizmom, z vsem pač, kar nas dela človeške.
Po svojem bistvu gre za jasno besedilo na formalni ravni, ki se sicer poigrava s časovnimi preskoki, preigrava tri časovna obdobja hkrati, dvajset let nazaj v samem dogodku, v spominu, ki je lahko kjer koli, in dvajset let kasneje v sedanjosti na odprtju razstave najmlajše hčerke, Tamale. Zgodbo uokvirja pripoved Tamale, ki mestoma prebija linearno dogajanje na odru in pripelje do estetsko in intimno pretresljivega konca. Prav konec in vmesni časovni preskoki (v čas dvajset let kasneje) zgodbi družine dodajajo nostalgičnost v žlahtnem pomenu te besede in prav tu nas (me) zgodba najbolj zagrabi. Kot zvezdo v vesolju tudi našo družino vidimo le v spominu. To, kar v trenutku gledanja zaznavamo, ne obstaja več. Družine več ni. So le še posamezni portreti, ki jih je narisala Tamala. Mi kot gledalci smo imeli še zadnjič priložnost uzreti delček iz življenja neke družine na nek septembrski dan, preden so se njeni člani dokončno razšli, Tamala na študij, Petra in Janez v konec zveze, Maja v Švico. Družini je pač nekje na poti spodletelo. Minljivi smo in včasih se stvari ne izidejo. Ostaja le družinski album, ki simbolno, vizualno spomni na, kot pravi Katarina (mama), ''vse, kar smo nekoč bili. Enkrat ne bo ničesar več.'' In prav na tem mestu Gazvoda spretno razkrije umetnino/umetnost kot nekaj, kar ponuja izhod iz brezizhodnega in minljivega – ostajajo portreti umetnice Tamale, ki bodo vedno znova pripovedovali zgodbo družine, ki si je samo želela biti srečna.

V rubriki »Izvolimo dramo« beremo sodobne slovenske drame in se nad njimi iskreno navdušujemo ter jih predvsem priporočamo v branje vsem obiskovalcem portala SiGledal. Ideja za to početje se je porodila Simoni Semenič na okrogli mizi Sodobna dramatika, ki je potekala v okviru festivala dramske pisave Vzkrik (24. 3.–26. 3 2017).  Ime rubrike je predlagala Grumova nagrajenka 2017, Simona Hamer, ki je tudi prva izvolila dramo in za naslednje branje nominirala bralca po svojem izboru in presoji, ta pa bo bralce slovenskih dram nominiral dalje. S to verižno igro ali z verižnim eksperimentom želimo predvsem promovirati branje sodobne slovenske drame, saj iskreno verjamemo, da si sodobna slovenska drama zasluži biti (vsaj) prebrana. 

Povezani dogodki

Matevž Treven, 15. 3. 2019
Matevž Treven bere sodobno slovensko dramo
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 27. 3. 2012
Neda Rusjan Bric: Domišljija, pogum in intuicija
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 18. 6. 2013
Vesna Jurca Tadel: »Kritika je nujna sopotnica umetnosti«
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 17. 6. 2013
Slavko Pezdir: Sopotnik gledališča