Maša Jazbec, 21. 2. 2014

Kaligula se vrača, Kaligula se vrača v Španske borce!

Disidentska skupina študentov AGRFT je januarja gostovala v Mini teatru in s svojo predstavo Kaligula: prvič in zadnjič (aka Kaligula et al. aka Kaligula – laboratorij) napolnila dvorano. Februarja se Kaligula vrača na enega izmed ljubljanskih gledaliških odrov. Predstavo, na novo postavljeno, tokrat spet malce drugačno in preobraženo, si lahko ogledate v soboto, 22. februarja 2014, ob 21. uri v Centru kulture Španski borci.
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec
Foto: Polona Ipavec

Najbrž je že kdo nekoč rekel, da je pot pomembnejša od cilja. In zagotovo tukaj igra pomembno vlogo še čas, ki se včasih v manjših, drugič v večjih curkih zliva v korito vsakdana. Tudi naš Kaligula si je vzel čas, uravnal curljanje zimskega časa v nekakšno kontemplativno melodijo rečice vtisov po uspešnem gostovanju v Mini teatru in razmišljal o svoji poti. In katera je njegova pot? Kaj ga bo utrjevalo na njegovi poti?

Drži: če želi doseči svoje občinstvo, svoje poslušalce, gledalce, priče, žrtve, krvnike, razsodnike, mora stopiti v korak z njihovim časom in z njihovim prostorom. Kaligula je svoj pohod pričel v Mini teatru, a nadaljeval ga bo drugje, na drugem koncu mesta. Tudi na drugem koncu mesta, izven zvena mestnega središča diha njegovo občinstvo. A ne pozabimo; pot je pomembnejša od cilja, kajne? Kaligulov cilj je torej doživljati gledališče skupaj z njegovim raznolikim občinstvom, a pri njegovem boju za dosego ciljev bo pomembnejša sama pot.

In tako pričenjamo pohod Kaligule, pravi sprehod po mestu, ki je postalo tudi mesto Kaligule. Kajti v tem mestu lahko prav tako kot na odru vsak dan videvamo raznovrstne patricije, Helikone, Kereje, Kesonije in Scipie. Z dvorišča Križevniške 1 jo ucvremo mimo Mestnega muzeja, ki se hrani s pričevanji in spomini preminulih prebivalcev nekdanje Emone, ostanka rimskega imperija. Nadaljujemo mimo Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer se glave polnijo z znanjem za prihodnost. Tam lahko srečamo med drugim mlade bodoče Kereje, ki si prizadevajo za varnost v svojem življenju, krojijo si poklicno pot, da se bodo, tako kot večina, lahko ob pridobljenem znanju in naposled zaposlitvi počutili varne, pomirjene. A tukaj se svet ne konča, temveč se širi po ulicah vzdolž mestne reke, kjer mladi Scipii ob skodelicah kave in čaja sklepajo in razklepajo prijateljske vezi, na klopeh posedajo mlade Kesonije in obljubljajo zvestobo svojim ljubljenim, do konca in še dlje, za vsako ceno. Kdaj pa kdaj se pogled ustavi na meglenih in bledih postavah, ki so jih drugi označili za postopaške norčke, posedajoče pod kipom pesniškega oznanjevalca slovenskega jezika. Komu služijo? Mar služijo norcu, morda noremu sistemu, ki jih je priklenil nase? Pozorno opazovanje in pomujanje ob pogledu na mimoidoče, ko nas pot vodi po ozki ulici starih in dotrajanih mestnih stavb, kjer z električnih drogov visijo ponošene superge, pozabljeni škornji in prevečkrat zavozlane vezalke, nas kaj kmalu lahko opomni na dvoumno helikonovsko držo. Kdo so vsi ti sprehajalci našega mesta, h komu hitijo, od koga se poslavljajo, h komu se vračajo, komu služijo? 

In potem naprej, hoja ob slikovitih zidovih misteriozne tovarne, ki jo je nekoč poganjala proizvodnja koles, danes pa jo poganja kolo ustvarjalnih idej in zavira zob neposlušnega časa. Še naprej se korak ustavi ob predirnem zvoku rešilnih avtomobilov, ki opominjajo na vse tiste bolehne, pomoči potrebne Kaligule tam znotraj, za belimi zidovi bolnišnice. Kaligula, si še živ? Zatem se pot umiri, hrup avtomobilov je še vedno prisoten, a drvenje mestnega središča tukaj zamenja svojevrsten zanos mestne četrti, kjer se mladi in stari zbirajo in skrivajo med vogali stanovanjskih blokov in hiš. Čas teče drugače, malo drugače, a še vedno pripada istemu mestu. In to mesto vse bolj in vedno znova postaja mesto našega Kaligule.

Ni razloga, da bi se ustavljali ob pomislekih in vprašanjih, kdo vse je lahko ali v kom se skriva delček Kaligule, Kereje, Helikona, Scipia, Kesonije ali patricijev. Pomembnejša je pot, na kateri lahko vse te osebe, like in vloge zaznamo. Šele s tem lahko razumemo, kako se predstava o Kaliguli postavlja venomer na novo, venomer začrtana z obogatenima časom in prostorom, oplemenitena ravno zaradi poti, ki jo venomer prehodimo in na kateri srečujemo prebivalce tega mesta.

Tem prebivalcem služi naš Kaligula, pripadnikom mlade, t. i. generacije Petrov Panov, pripadnikom starejše, med zidove dveh sistemov vklenjene generacije − skratka vsem prebivalcem, ki jim dajejo takšne ali drugačne etikete na čelo. Naš Kaligula se bo tokrat z novimi presenečenji pomudil na Zaloški 61, da bi na novo postavil svojo predstavo z vsemi svojimi sprehajalci. Vabljeni torej na februarski Kaligulov pohod v Center kulture Španski borci. Kaligula je še vedno živ!


Povezava: kaligula-et-al.tumblr.com/

AGRFT

Povezani dogodki

Maša Jazbec, 13. 1. 2014
Kaligula: »Še sem živ!«
Maša Jazbec, 14. 1. 2014
Kaligula: »Še sem živ!«
Maša Jazbec, Benjamin Krnetić, 15. 1. 2014
Kaligula: »Še sem živ!«
Maša Jazbec, 16. 1. 2014
Kaligula: »Še sem živ!«
Maša Jazbec, 16. 9. 2017
Nokavt klasični lutkovni obliki
Maša Jazbec, 30. 11. 2016
Fizika žalosti: In roman je dobil telo
Maša Jazbec, 19. 11. 2014
Hamletovanje: Hamlet gre na »party«