Kaligula: Prvič in zadnjič

Mesec sveti, vsako noč zasanjano, vsak letni čas čarobno, a vedno pod drugačnim kotom in z drugačnim sijem. Junija 2013 so po njem želeli seči v ljubljanskem Mini teatru v Kaliguli et al.,* takrat zaključni produkciji VIII. semestra dramske igre, gledališke režije in dramaturgije AGRFT. A po večmesečnem, če že ne kar mesečniškem delu, so avtorji predstave ugotovili, da v rokah ne držijo lune, Kaligula namreč ni mogel seči do mogočnega meseca.

Septembra 2013 se je skupina po povabilu na 48. Borštnikovo srečanje ponovno zbrala, a tokrat so se sanje o Kaligulovem vnovičnem seganju po luni strle v prah vsakdanjika. Ustvarjalci predstave so se uprli dotedanjemu razmišljanju, uprli drug proti drugemu in proti obstoječi samoumevnosti in okvirom gledališča. Šele s priznanjem nezadovoljstva, sprejemanjem nejevolje in željo po novem ustvarjanju so morda prvič po začetku ustvarjalnega procesa Kaligule začutili iskren dialog. Odločitev je tako pomenila povabilo k novemu pristopu in nadaljevanju iskanja uprizoritvenih možnosti Kaligule. Z laboratorijsko natančnostjo so se korak za korakom vračali k napisanemu v dramskem tekstu in se osredotočali na osmišljanje medosebnih odnosov. Tako je oktobrska postavitev nove Kaligule, laboratorija za raziskovanje gledališča na konkretnem primeru destrukcije, na Malem odru SNG Maribor v sklopu Borštnikovega srečanja postala potrditev njihovemu trudu in raziskovanju. Z njimi je zaživel novi, morebiti še vedno čakajoč lune, Kaligula; prvič in zadnjič in nikoli več. Ravno v tovrstni zanesenosti trenutka, slovesu trpkega preteklega, neubranosti sedanjega in presenetljivega prihodnjega se je vnela želja po nadaljevanju celotnega procesa.

Kaligula: prvič in zadnjič spodbuja k postavljanju vprašanj in zahtevanju odgovorov, vnovično uprizarjanje pa k volji do komuniciranja. Vsakič znova gre za zadnjo ponovitev, vsakič znova za novo predstavo. Kot, pod katerim sije mesec na Kaligulo, je vsakič znova drugačen, a drugačen je tudi Kaligula, ki še vedno znova sega po luni. Čeprav uprizoritveni temelj predstave sloni na načelih improvizacije, je Kaligula: prvič in zadnjič strukturirana predstava. Razpenja se med intimnim in političnim, med povsem zasebnim in artističnim, skratka, išče prostor med tradicionalno dramo in popolnim performansom, uprizoritev hoče gledalca v predstavi, a ga pušča na njegovem sedežu. Nenehno uprizarjanje in vnovično postavljanje Kaligule ostajata proces in raziskovanje, vabilo k radovednosti, kjer je mladi ustvarjalec, kot nastopajoči, kot lik ali posameznik, venomer pripravljen na izraz in premislek o svojih (z)možnostih. Kaligula: prvič in zadnjič je preizpraševanje družbene odgovornosti in našega mesta v tej družbi, je trk sodobnosti in gledališča samega.

Ne nazadnje tovrstni proces postavlja mladega posameznika pred vprašanje institucije, ki mu predstavlja možnosti, a tudi oviro v obliki psevdo-profesionalizma, birokratične prisile, nasilne hierarhije umetniškega sveta, patetične sprijaznjenosti s sedanjim, t.i. brezizhodnim stanjem, nepripravljenosti do komuniciranja. A ključ do ustvarjanja in nemara vodilni koncept gledališke tradicije se skriva ravno v pripravljenosti sami. Pripravljenost s poudarkom na »tukaj in zdaj«, dojemljivost za trenutno resnico in resničnost, ki se aktivno odvija na odru, ko mladi ustvarjalec verjame in zavzema, sprejema prostor. Pred težkimi vrati institucije mladi zastavlja vse, kar ima in v kar verjame, svojemu Kaliguli postavlja vprašanje: »Kdaj mi boš prinesel luno?« Prvič in zadnjič, tukaj in zdaj, vedno znova, proces se mora nadaljevati, saj je to edina pot, ki Kaligulo ohranja živega in vrednega življenja v tem svetu, ki ni po njegovi meri.

Kaligula: »Še sem živ!«

Povezava: predstava Kaligula et al., produkcija VIII. semestra