Martina Mrhar, 15. 5. 2019

Kako laž spremeni življenje

SNG Nova Gorica, Gledališče Koper, Mark Haddon, Simon Stephens SKRIVNOSTNI PRIMER ALI KDO JE UMORIL PSA, režija Renata Vidič, premiera 15. maj 2019.

Pogovor z Renato Vidič.

Renata Vidič, rojena leta 1980 v Ljubljani, se je z gledališčem začela ukvarjati že v gimnazijskih letih, gledališko pot je nadaljevala v Impro ligi, v skupini Vidci in Združenem ŠILA gledališču. Igrala in režirala je tudi v Gverila teatru in Teatru Gromki. Od leta 1998 do 2006 je bila aktivna v Klubu Gromka v AKC Metelkova mesto, kjer je ustvarjala kulturno-umetniški program in aktivno sodelovala v Forumu AKC Metelkova mesto. 

Leta 2006 se je odločila za študij gledališke in radijske režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V času študija je ustvarila več odmevnih predstav, med njimi rekonstrukcijo avantgardne predstave Žlahtna plesen Pupilije Ferkeverk na odru Male drame in diplomsko predstavo, Sofoklejevo Antigono, na velikem odru Drame SNG Ljubljana.

Po zaključenem študiju je najprej režirala lutkovno predstavo po indijanski pravljici Lobanja, ki je žrla ljudi v sodelovanju Lutkovnega gledališča Ljubljana in AGRFT ter Svinje po besedilih Tomislava Zajca v Gleju. Režirala je več predstav za otroke in mladino, pri treh je bila tudi soavtorica besedila, Ikaromenipos ali Nadoblačnik v Kulturnici LGL, Loli, Boli in svet, poln čudes ter Kekec v Gledališču Koper. Poleg predstave Mala šola za klovne je za odrasle v SSG Trst režirala Molièrovega Amfitriona, v ljubljanski Drami pa je poleg dveh bralnih uprizoritev na velikem odru postavila Möderndorferjevo Evropo.

Asistirala je režiserjem zelo različnih estetskih usmeritev, Philippu Calvariu, Kokanu Mladenoviću, Katji Pegan, Samu M. Strelcu, Vitu Tauferju, Jaki Ivancu, Dušanu Mlakarju, Nenni Delmestre in Damirju Zlatarju Freyu, večinoma v Gledališču Koper.

Od leta 2014 živi na Primorskem.

 

Za režijo predstave Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa sta bili koprodukcijski hiši, SNG Nova Gorica in Gledališče Koper, najprej dogovorjeni z Jako Ivancem, ki pa je zaradi osebnih okoliščin predlagal zamenjavo. Si imela kakšno težavo pri sprejemu odločitve, da na hitro skočiš v projekt, ki ga pred tem nisi imela v načrtu?

Res je, predlog je prišel kot strela z jasnega; ker je bilo ravno okrog novega leta, sem si rekla, Dedek Mraz mi je prinesel še eno darilo! Takrat sem sicer bila v procesu režije Mehurčkov Otona Župančiča, decembra smo koncept uprizoritve oziroma prvi del predstave že testirali na tradicionalni novoletni gledališki prireditvi ob obisku Dedka Mraza v Gledališču Koper. Potem pa sva si v dogovoru s Katjo Pegan z Jakom Ivancem zamenjala režiji. Seveda sva oba začela od začetka, ohranila sva le enako igralsko zasedbo. Zelo hudo mi je bilo zapustiti Mehurčke, po drugi strani pa sem bila po branju dramatizacije Skrivnostnega primera čisto prevzeta in sem z veseljem sprejela zamenjavo.

 

Roman, ki je čez noč dosegel mednarodno slavo, je tudi v slovenskem prevodu izšel že leta 2004 in postal nadvse priljubljen med mladimi in odraslimi. Kaj te je najbolj vznemirilo ob branju romana oziroma adaptacije?

Pretresla me je zgodba, družinska drama in v njej predvsem medsebojni odnosi, ki se mi zdijo bolj pomembni kot to, da ima Christopher aspergerjev sindrom. To je samo ena izmed okoliščin, ki je avtorju romana nudila priložnost za drugačno, sveže ubesedenje opazovanja ljudi, dogajanja in sveta sploh. Naša predstava bo govorila predvsem o tem, kako laž, ki jo porodi občutek nemoči, spremeni življenje.

 

Odrsko adaptacijo je priznani angleški dramatik Simon Stephens napisal za londonski Royal National Theatre in krstna uprizoritev je bila izjemno odmevna. Prejela je kar sedem nagrad Olivier (kar je bilo dotlej največ), med njimi tudi nagrado za najboljšo novo igro (2013). Prav v letošnji sezoni je igro kot prvo slovensko uprizoritev zelo uspešno zrežirala Mateja Kokol v Drami SNG Maribor. Ti je bilo vse to v breme ob razmišljanju, kako se soočiti z izzivom svoje postavitve? 

Ne, vsaj do določene stopnje ustvarjalnega procesa se želim z gradivom soočati zgolj čez vijuge svojih možganov, izkustva in domišljije. Ni mi do tega, da bi najprej pregledovala že obstoječe rešitve. Ko pa točno vem, kaj bi rada postavila, potem včasih pogledam, kako so se z besedilom spopadali drugi.

Tokrat mi je zanimiv izziv, kako uprizoriti zapis in branje zapisa romana. Želim si, da bi gledalec bil hkrati tudi bralec. Predstava se namreč začne, ko učiteljica Siobhan odpre knjigo in vstopimo v Christopherjev svet.

 

Prvič režiraš v SNG Nova Gorica, medtem ko si s koprskimi igralci tako rekoč stalna sodelavka. Je režiserju / režiserki lažje, če igralce že dobro pozna, ali je nemara avantura bolj zanimiva, ko se z njimi sreča prvič? 

Tudi z igralci novogoriškega ansambla sem že delala, s Heleno pri Jeklenih magnolijah, z Žigo in Juretom na akademiji in kmalu potem, le z Gorazdom in Medeo tokrat prvič sodelujem. Če režiser igralca pozna, je to gotovo prednost, saj je že odkril način, kako mu povedati nekaj, da razume oziroma da začuti, kaj želi. Režijske napotke je treba prilagoditi vsakemu igralcu posebej, saj vsak drugače vstopa v svet kreacije.

Pri tej uprizoritvi je delo z igralci ključnega pomena. Sekvence so zelo kratke, sploh v prvem delu se povezujejo skoraj kot filmska montaža. Fragmentarna struktura zahteva posebno igralsko koncentracijo, poleg tega so igralci ves čas na odru. To je tekst za velike igralce in ponosna sem, da delam z njimi!

 

Kako pa sodeluješ z ostalimi sodelavci?

Njihova vloga je zasledovanje Christopherjevega materialnega in notranjega sveta. Močno je zastopana njegova fascinacija nad matematiko in vesoljem. Tudi pri režijski postavitvi in napotkih gibanja sem izhajala iz matematičnih zapisov, ravnih linij, geometrije, simetrije ... Skratka, postavljamo zelo natančno urejen svet, ki se zrcali v prostoru igre, kot sva ga zasnovala z Milanom Percanom in omogoča participacijo gledalca. Z lučjo želim kadrirati oziroma fokusirati, tu bo v veliko pomoč Samo Oblokar. Za avtiste je značilno, da jih pritegne detajl, ki se bo zrcalil tudi v kostumih Andreja Vrhovnika. Ideja za video, ki ga bodo pod mentorstvom Jasne Hribernik realizirali Anja Paternoster, Rok Urbanček in Tiziano Biagi, študenti novogoriške Akademije umetnosti, pa izhaja iz realnega posnetka možganskih sinaps in prenosa podatkov, s čimer bi želela uprostoriti Christopherjev um in v njem vse, ves svet, celo vesolje ... Tako kot je v vsakem izmed nas, pa tako malo vemo o sebi in drugih, kaj se ta hip zares dogaja v nas in med nami.

Sugestivno glasbo za predstavo je napisal Mirko Vuksanović, dragocena sodelavca pa sta tudi lektor Srečko Fišer in njegova asistentka Anja Pišot. In hvala vsem ateljejem, tehnikom, rekviziterjem in maskerkam, da nam bodo to omogočili. In hvala tebi, da tvoje dramaturško oko bdi nad celoto predstave.

 

Čeprav je avtor romana v nekem intervjuju opozoril, da v samem delu nista nikjer omenjena izraza avtizem ali aspergerjev sindrom, se ju v promocijah in recenzijah zelo velikokrat izpostavlja. O avtizmu se tudi v Sloveniji zadnja leta veliko govori, lansko leto je bila za osebnost Primorske razglašena Patricija Lovišček, ustanoviteljica koprskega zavoda Modri december, ki javnost že vrsto let ozavešča o avtizmu in aspergerjevem sindromu. Koliko se ti je zdelo za oblikovanje predstave pomembno seznaniti se s to nevrološko razvojno motnjo?

Seveda je pomembno, predvsem za Christopherja, kako gleda na svet, kako ga čuti. Poudariti želimo njegovo hipersenzibilnost, na primer, ob zvokih na železniški postaji. Zanima nas, kaj čuti, kakšne dražljaje doživlja ob tem, kar se mu dogaja. Skupaj smo iskali in si ogledovali posnetke, kako izgledajo izbruhi avtističnih otrok oziroma otrok z aspergerjevim sindromom, vendar je takšnega gradiva na spletu zelo, zelo malo. Na vajo smo povabili starša, ki imata otroka s takšno motnjo, in to je bila res pretresljiva in ganljiva izkušnja. Vznemirjalo nas je vprašanje, ali se izbruh zgodi v hipu ali počasi raste, a ker je vsak otrok unikum, ni trdnih pravil. Sicer pa si ne prizadevamo biti veristični, saj smo v gledališču in pripovedujemo zgodbo dečka oziroma mladostnika, ki ima aspergerjev sindrom. Elementi s tem pogojenega vedenja pa so tako ali tako vpisani že v sam tekst.

 

Ljudje se na Christopherja in njegovo specifično vedenje odzivajo različno, na eni strani so njegovi bližnji, ki poznajo njegovo motnjo, na drugi tuji ljudje, ki zanjo ne vedo, zato nastajajo konfliktne situacije ...

Seveda, osebe pristopajo drugače, če ne vedo za njegov sindrom. Predvsem pa jih Christopher s svojo neposrednostjo spravlja v nerodno situacijo, njegova drugačnost jih premakne iz cone udobja.

 

In hkrati odpre drugačen pogled na svet.

Ja. Na drugi stani pa imamo mamo in očeta. Najbolj grozljivo se mi zdi, da se mama Christopherja ne sme dotakniti, da je oropana možnosti dotika. Ne predstavljam si, da svoje hčerke ne bi mogla objeti, pobožati, poljubiti.

 

Christopherjeva mama ne zdrži takšnega bremena in zapusti družino. 

Oba, oče in mama, ravnata napak – ne, mislim, da to ni prava beseda, mogoče bi bilo bolje reči samo, da naredita nekaj, kar pusti za sabo globoke posledice. Mama odide brez slovesa in oče se zlaže o razlogih njenega odhoda. To sta dve gonili v njihovih odnosih in zgodbi.

 

Kar zadeva vključevanje otrok v izobraževanje, so slovenske razmere v primerjavi z angleškimi – kot so predstavljene v romanu, napisanem pred petnajstimi leti – drugačne. Pa vendar, se te je soočanje s temo vključenosti / izključenosti otrok v družbo drugače dotaknilo spričo dejstva, da si tudi sama že mama?

Materinska izkušnja mi najbrž pomaga razumeti, kolikšen je pomen dotika in v kako hudi situaciji se je znašla Christopherjeva mama. Starši otrok z razvojnimi motnjami so zame heroji, saj si velikokrat tako predano in angažirano prizadevajo, da bi jim omogočili dostojno življenje in da razvijejo svoje sposobnosti. Čeprav že obstajajo nekatere sistemske rešitve v izobraževanju, država še vedno ne naredi dovolj. Starši morajo zelo pozorno spremljati otroka, da vidijo, kaj rabi in v kakšno šolo naj bo vključen. Zelo so povezani, si izmenjujejo izkušnje in predlagajo rešitve, ki bi jih bilo še smiselno vključiti v procese vzgoje in izobraževanja. Seveda je od primera do primera drugače, saj so motnje izražene zelo različno, nekateri obiskujejo šole s prilagojenim programom, drugim omogočajo pridobivanje enakega znanja, samo z drugačnimi učnimi metodami, obstajajo, na primer, tudi oddelki, v katerih so samo štirje otroci in tri učiteljice. Skoraj nič pa ne slišimo, kaj se z njimi zgodi, ko se šolanje konča. Tu je še veliko dela, da otroke, ko odrastejo, vključimo v družbo. »Če si drugačen, si odvisen in lačen.«

 

Čeprav najbrž ne moremo več reči, da si predstavnica najmlajše generacije slovenskih režiserjev, se zdi, da ti je še vedno zelo pomembno pridobivanje izkušenj z asistiranjem  režiserjem, ki so bolj uveljavljeni. Ali imate režiserke v primerjavi s kolegi v Sloveniji manj možnosti za delo?

Ne vem, ali je angažma vezan na spol, prej se mi zdi, da je včasih odvisen od spleta okoliščin ali naključij. V našem gledališkem prostoru je še vedno več režiserjev, z novimi generacijami pa na akademijo prihaja čedalje več režiserk. Če pomislim na svoje kolege iz letnika, Evo Nino Lampič, Jašo Kocelija, Matjaža Fariča – saj vsi delamo! Upam, da zaradi te izjave kolegice ne bodo jezne ...

Res ne bi mogla reči, da imamo režiserke manj možnosti, mogoče ima manj možnosti za delo mlajša generacija v primerjavi z zelo dobro uveljavljenimi starejšimi režiserji – kar pa je tudi normalno, kajne? Seveda bi si želela veliko več režirati in asistence dejansko opravljam iz dveh razlogov, prvič, da se še kaj novega naučim, in drugič, ker je to vir moje eksistence. Rada imam gledališče in veliko raje asistiram ali vodim organizacijo realizacije projektov drugih režiserjev, kot da bi počela karkoli drugega. Zato sem hvaležna Katji Pegan, da mi to v koprskem gledališču omogoča in da mi v sklopu gledališkega treninga zaupa predajanje znanja na mlajše generacije.

 

Kdaj si se preselila na obalo? 

Zares pred petimi leti, ko se je bilo treba odločiti, kje bo Iskra obiskovala vrtec. Bila sem razpeta med Ljubljano in Koprom, ampak neskončno sem se zaljubila v morje in si ne predstavljam več življenja brez njega. Pa tudi ljudje, klima, rastlinje ... ritem in kvaliteta življenja sta na obali čisto drugačna.

 

Če se vrneva k režiserjem, s katerimi si sodelovala – s kom si pridobila izkušnje, ki se ti zdijo najbolj dragocene? 

Z Damirjem Zlatarjem Freyem pri uprizoritvi Kraljica mati. Super mi je bilo tudi pri Alanu Fordu, ki ga je režiral Kokan Mladenović, ampak pri tej uprizoritvi mi je bil všeč predvsem način dela, saj smo do konca izpisovali besedilo, kar je bilo za igralce sicer zelo hektično. Uživala sem seveda tudi pri Barufah Vita Tauferja, na drugi stani pa me je povsem fascinirala mirnost Dušana Mlakarja – v kakšni tišini in nabiti atmosferi so nastajale Zadnje lune ... Vsaka predstava ima svoj čar. Res, rada imam gledališče in v njem čutim svoje poslanstvo.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

SNG Nova Gorica, Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa

Povezani dogodki