Maja Čehovin Korsika/STA, 5. 12. 2012

Jurij Krpan: Oblastnikom ni do tega, da bi vladali kultiviranemu in civiliziranemu narodu (intervju)

Umetniški vodja Galerije Kapelica in nekdanji predsednik društva Asociacija Jurij Krpan je spregovoril o položaju nevladnih organizacij in samozaposlenih v kulturi, pa tudi o stanju slovenske kulture nasploh. Oblastnikom ni do tega, da bi vladali kultiviranemu in civiliziranemu narodu, saj se le tak ne pusti voditi kot čreda ovac, je dejal.

Foto: Nebojša Tejić/STA

Zdi se, da imamo v Sloveniji težave s kategoriziranjem kulturnikov. Tisti, ki so zaposleni npr. v ljubljanski Drami ali Operi so umetniki, vsi ostali pa paraziti države... ali kako to gre?

Tako razmišljanje temelji na zapuščini iz 80. let, ko so se prvič pojavili umetniki, ki za sodobni umetniški izraz niso našli svojega prostora. Na eni strani je bilo dejstvo, da je število javnih zavodov omejeno, na drugi pa to, da so se začeli kazati tako različni umetniški izrazi, da nekateri ustvarjalci niso sodili v nobeno obstoječo inštitucijo. In tako so se začeli umetniki samoorganizirati. Tedaj so ti umetniki dobili stigmo alternative. Ta je v družbi vedno razumljena kot nekaj mladega, vihravega in nedorečenega, ki pa bo enkrat dozorela, njeni pripadniki pa se bodo zaposlili v javnih zavodih. In še sedaj smo obravnavani kot drugorazredni bazen umetnikov v neki inkubacijski fazi.

Treba pa je poudariti, da so se od 80. let do sedaj stvari spremenile tako v umetnosti kot tudi v družbi nasploh. Konec 80. in v začetku 90. let se je oblikovala civilna družba, pojavile so se nove oblike samoorganiziranja in samozaposlovanja. In tudi na polju umetnosti so se začele stvari spreminjati. Mi smo tedaj imeli Zvezo kulturnih društev Slovenije, od katere smo dobivali določena sredstva, da smo lahko dofinancirali svojo dejavnost. Scena je bila tedaj mlada, umetnikom so zelo pomagali starši in partnerji in v bistvu si zato, da si nekaj naredil, potreboval zelo malo denarja. Potem pa se je scena začela razvijati, sistem pa temu ni sledil.

Sredi 90. let so nekateri razsvetljeni subjekti na ministrstvu za kulturo doumeli, da se dogajajo relevantne stvari v polju umetnosti in kulture ter so adaptirali svoj pristop. Toda ko smo se še pred nekaj leti, v času ministrovanja Vaska Simonitija, prišli kot predstavniki nevladnega sektorja pogajat na ministrstvo za boljše pogoje, so nam dejali, da nikjer v zakonu ne piše, da nas mora država podpirati. Dejali so, da država podpira javni interes, to pa so javni zavodi. Nevladniki in samozaposleni pa nismo javni zavodi in potemtakem tudi ne v javnem interesu.

Nato smo se začeli boriti za pridobivanje statusa društva ali zavoda v javnem interesu, ki naj bi nas in naše delo pozicioniral kot enakovredne ustvarjalce umetnosti in kulture. Pri tem je pomagal tudi Simon Kardum, ki je tedaj delal na ministrstvu, in je kot nekdo s scene dobro poznal specifiko dela v nevladnem sektorju. Z uradniki na ministrstvu smo nekako vzpostavili konsenz glede relevantnosti in legitimnosti nevladnih organizacij in samostojnih umetnikov, z odločevalci - torej politiki - pa je bilo in je še težje. Vsakič, ko se na ministrstvu pojavi nova ekipa, nas označijo za alternativce in preden omehčajo svoj mačehovski odnos, mineta leto ali dve.

Veliko ustvarjalcev se pač ne najde znotraj določenih institucionaliziranih okvirov in si zato raje izbere delo na svobodi. Kljub slabim in nerednim plačilom marsikateri umetnik ostaja svobodnjak do konca...

Umetniki so tisti najbolj čuteč del družbe in oni zato, da bi ustvarjali, potrebujejo primerne pogoje. So umetniki, ki delajo v nekemu sistemu javnega zavoda in v njem najdejo pogoje za svoj način izraza, so pa tudi ustvarjalci, ki jih takšna oblika zaposlitve tako omejuje, da so si izbrali druge oblike delovanja. Tu pa so še tretji, ki tudi, če bi si želeli delovati v javnem zavodu, tega ne morejo, ker takšnega zavoda enostavno ni. Na primer v Sloveniji trenutno nimamo javnega zavoda za področje intermedijskih umetnosti, nimamo inštitucije za raziskovanje zvoka kot sta IRCAM ali pa STEIM ali pa galerije za vizualno umetnost tipa "kunsthalle".

Nekatere umetniške prakse potrebujejo take zaposlitvene oblike, da se lahko prilagajajo, da so mobilne. Mi vemo, da če se hočeš predstaviti na področju umetnosti v razmerju do stroke, ne smeš delati samo v Sloveniji, ampak po vsem svetu. Javni zavodi pa težko omogočajo tako mednarodno komparativnost. Mi, profesionalni producenti v nevladnem sektorju, pa poskušamo ustvarjati pogoje za inkubacijsko okolje, v kateremu omogočimo umetniku, da razvije svoje umetniško delo, ki je primerljivo v mednarodnem prostoru. In na žalost tudi tako zgubljamo stik s slovenskim prostorom, ki prav patološko ni razvojno naravnan in je ksenofoben.

Po vstopu v EU se je zgodil zelo zanimiv fenomen, ki še ni polno raziskan. Namesto da bi začeli razmišljati o tem, da živimo v 500-milijonski državi, se nam je zgodila neke vrste implozija. Zaprli smo se navzven in svoj prostor iščemo znotraj različnih nacionalnih kontekstov, kar je popolnoma nerazumljivo. Ta shiza lokalnega financiranja in lokalnega servisiranja občanov se (predvsem pri subvencioniranju projektov na ravni Mestne občine Ljubljana) pozna po celi verigi ustvarjanja umetnosti in nas zelo ovira v razvoju stroke.

V Sloveniji v nevladnem sektorju deluje 0,4 odstotka vseh zaposlenih, v Skandinaviji pa je nevladnikov kar 40 odstotkov. Kako je drugod po Evropi urejeno to področje? Bi lahko podali primer dobre prakse, ki bi nam lahko bil v vzor?

Skandinavci imajo zelo visoko kulturo samozaposlovanja in so nam lahko absolutno za zgled. Nimajo zgolj izrazito sodobnega čuta za socialno državo, temveč tudi visoko razvite standarde glede zaposlitvenih oblik. Delo od doma je tam popolnoma legitimna oblika dela in sprotno spremljanje razvoja posameznega umetnika ali kateregakoli ustvarjalca je tam omogočena z družbenimi pogodbami, ki mladim omogočajo načrtovanje svojega življenja še preden se odločijo za umetniški poklic. Razpisi za subvencije so večkrat na leto, obstaja več fundacij, ki vlagajo v umetnost in kulturo, saj je korporativno okolje družbeno odgovorno. V takih stabilnih razmerah ljudem ni potrebno bežati pod peruti javnih ustanov, kjer bo poskrbljeno za njihov socialni mir.

Zelo posrečen način so še do nedavnega imeli Nizozemci. Pri njih je diplomiran umetnik avtomatično prejel štipendijo za eno ali celo dve leti in potem, če je kaj naredil, je lahko prosil še za podaljšanje. Glede tega, kaj se na Nizozemskem dogaja na področju sodobne umetnosti, lahko rečemo, da so svetovna velesila. Prav tako v arhitekturi in oblikovanju. S tem sistemskim načinom so uspeli premešati karte na svetovni ravni. To so prave kulturne politike.

V zadnjem času pa se je tudi situacija na Nizozemskem zaradi nacionalističnega populizma na oblasti poostrila, v kulturo vlagajo vse manj in posledično zgubljajo na svoji komparativni prednosti. Takoj, ko začneš tekmovati na ravni cen, so Kitajci boljši. To, da je ekonomija vzpostavila totalitaristični vrednostni sistem, je trdo dejstvo neoliberalnega kapitalizma.

V umetnosti vrednostno ne bomo mogli nikoli konkurirati, z dodano vrednostjo pa vedno. In čeprav je "dodana vrednost" sumljiv koncept, ki ga je izmislila prav neoliberalna logika, je potrebno ozavestiti tisto več, torej etiko in vrednote, v katerih živi in ustvarja naša družba.

Toda v Sloveniji se zdi, da se tega absolutno ne ceni. Najprej ukinitev samostojnega ministrstva, omejitev delovanja javnih agencij za knjigo in film, ukinitev centra za sodobni ples, ustavitev razpisa za uprizoritvene umetnosti... To pušča vtis, da lahko vlada na področju kulture počne, kar hoče. Kam gremo?

S pridružitvijo ministrstva za kulturo drugim ministrstvom se je zgodilo, da smo dobili enega človeka, ki odloča o vsem, a mu ne uspeva celotnega ministrstva prilagoditi nastali situaciji. Ker tega ne zmore, stvari razpadajo. Tak način odločanja, kot ga imamo sedaj, se na področju kulture ne obnese. Kriza je danes primeren razlog za mešetarjenje in demontažo civilne družbe in socialne države. Močne, organizirane strokovne agencije tem oblastnikom niso po godu in zato so predmet neprestanega šikaniranja tudi potem, ko so jih kljub drugačnim namenom le ohranili pri življenju.

Populistični govor uporablja jezik številk in denarja zato, da bi ljudi hujskal ene na druge. Oblastnikom ni do tega, da bi vladali kultiviranemu in civiliziranemu narodu, saj se le tak ne pusti voditi kot čreda ovac. Na tak način pa državljani zgubljamo strateško suverenost, saj smo reducirani na ceno svojega dela. Ta cena je še vedno relativno visoka, zato populisti zlahka ustvarjajo vtis, da je vse, kar počnemo, mogoče drugje kupiti ceneje. In spet smo pri tem, da politični odločevalci in njihovi neoliberalni botri lažje razmišljajo o tem, da bi zamenjali narod, ki mu vladajo, kot pa o tem, da bi spremenili svoja stališča.

Umetniki in kulturni delavci lahko v resnici zagotovimo izjemno spodbudno okolje, v katerem vsi državljani bolje živijo in so bolj ustvarjalni. Gre za indeks kakovosti življenja. Tako lahko postanemo zanimivi za ves svet in kot država, ki jo je potrebno in pomembno imeti v svoji družbi. Sam nisem blazno slovensko razpoložen. Ampak tukaj sem se rodil, tukaj ustvarjam in mislim, da je v naši državi ogromen potencial, s katerim pa ne znamo gospodariti, kaj šele, da bi ga izvažali.

Jurij Krpan

Gost

Roko na srce, tudi Jurij je neke vrste diktator; diktator umetniškega stila in okusa; čas je da sestopi.

6. 12. 2012