Maja Čehovin Korsika/STA, 28. 1. 2018

Janez Mejač: Vodilo me je hrepenenje po usklajenosti lepega z resničnim (intervju)

Baletni plesalec Janez Mejač je letošnji prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, kar mu je v veliko čast, sploh v luči, da se pridružuje dosedanjim velikim nagrajencem. Blizu mu je misel iz gnostične himne "kdor ne pleše, ne ve, kaj je življenje", kot plesalca pa ga je vselej vodilo hrepenenje po usklajenosti lepega z resničnim.

Janez Mejač / Foto: Stanko Gruden, STA

Kakšni so vaši spomini na baletne začetke? Šolanje ste zaključili leta 1957, prvo vlogo v Danini pa ste dobili že leta 1951...

Leta 1947 sem prvič povohal teater, ko sem kot pevec nastopal v malem zborčku opere Carmen. Tedaj me je vse skupaj vznemirilo in sem se leto kasneje vpisal v baletno šolo. Tam sem srečal zgolj prijetne deklice, bil pa sem edini fant, kar mi ni bilo pogodu in sem šolo zapustil. A nekaj me je še naprej gnalo in sem se leta 1949 v baletno šolo ponovno vpisal. Po drugem letniku sem imel manjši operativni poseg in sem mislil že, da je vsega konec, pa sem po letu 1950 vendarle šolanje nadaljeval.

Dneve sem preživljal tako, da sem zjutraj obiskoval gimnazijo, popoldan baletno šolo, zvečer pa me je čakalo delo v teatru. Baletna šola je tedaj trajala šest let. Poučevala me je profesorica Nadežda Murašova. Spominjam se, da se nas je v prvi letnik vpisalo 32, diplomiralo nas je sedem, kariero smo pa delali zgolj trije.

Do velikega preobrata je prišlo, ko mi je moja sestrična in dolgoletna koreografinja na televiziji Majda Sevnik povedala, da Pino Mlakar, ki je tedaj z ženo Pio vodil ljubljanski balet, potrebuje mlade baletne plesalce, in sem rekel: Seveda!

Star sem bil 15 let in spominjam se svetlobe v baletni dvorani. Pri Mlakarju ni bilo tega, da bi me, kot se reče, kdo od plesalcev vzel v roke. On je samo zavpil: "Tri, štiri, gremo! Janez, učite se!" Pri njem sta bila red in disciplina. Res se je vse začelo z Danino, kot vsak sem se sprva udinjal v zboru, prvo manjšo solo vlogo pa sem dobil leta 1956, moja partnerka je bila Lidija Sotlar. Leta 1959 sta mi zakonca Mlakar ponudila prvo glavno vlogo Princa v Pepelki, a v njej nisem dolgo plesal, saj sem bil vpoklican v vojsko.

Kakšni časi pa so to bili za baletne plesalce? Še danes se za balet odloča več deklet kot dečkov. Kako so vaši starši sprejeli, da želite postati baletni plesalec?

Ta želja do plesa, da bom stal na odru...to je bil moj primarni vzgib. Kljub težkim razmeram v družini moram povedati, da je bila mati vselej na moji strani in me je podpirala. Ko sem videl, da so me kot mladega učenca v baletni dvorani sprejeli vsi, tudi starejši od mene, sem se počutil dobro. Moram pa reči, da sem se vselej počutil moški. Dolgo obdobje nas je v baletu plesalo 12 fantov iz Slovenije, kar je zelo veliko.

Je bila kakšna razlika v pristopu poučevanja Nadežde Murašove ter Pina in Pie Mlakar?

Pravzaprav v delu ne. Poklic plesalca je trdo delo, ki zahteva disciplino. Če je nimaš, nimaš v tem poklicu kaj iskati. Gospe Nadežde Murašove se spominjam kot prijetne gospe, a trde roke.

Kako pa se spominjate zakoncev Mlakar? Kateri je najpomembnejši nauk, ki sta vama ga dala?

Zakonca Mlakar sta nas v disciplini in delu na nek način vkalupila. Mi nismo poznali prostega časa. Delali smo od ranega jutra do poznega večera. Če sem imel kakšno prijateljico, se z njo tedaj nisem uspel dogovoriti. To je bila velika žalost, veste... Spominjam se, kako mi je Mlakar nekoč v baletni dvorani pred vsemi ostro, z resnim pogledom, zabičal, kaj je zame pomembno: "Janez! Tukaj je vaš dom! To je vaše poslanstvo in delo!" To se me je potem držalo vse življenje in ob spominu na ta trenutek dobim kurjo polt. Še danes sem discipliniran in odgovoren do svojega dela. Če nekaj začnem, želim, da to naredim natanko tako, kot sem si zamislil.

Kaj pa vas je vodilo kot plesalca?

Jasno, da me je vodila neka težnja, hrepenenje po usklajenosti lepega z resničnim, kar nam je vedno in znova v dušo vcepljal gospod Mlakar. V plesu doseči neko popolnost lepote in s tem, kot bi rekel on, postati resnica svojega bitja in bivanja. Mlakar je dejal, da delo baletnega plesalca ni težaško delo, je pa težavno ter odgovorno do sebe in občinstva, katerega src si želiš dotakniti.

Veste, v številnih delih lahko zasledimo zapis, da je ples mati vseh umetnosti. Curt Sachs pa v svoji knjigi o svetovni zgodovini plesa zapiše, da glasba in pesništvo obstajata v času, slikarstvo in arhitektura v prostoru, medtem ko ples hkrati živi v času in prostoru. Svet, kakršnega vidimo, plesalec ustvarja v plesu, z lastnim telesom, s svojim edinim instrumentom. Lepa misel je tudi, da vse, kar zmore telo, spreminja tudi um, kar pa zmore um, spreminja telo. Gre za čudovit proces, ki se dogaja v plesalčevem telesu, s svojimi čustvi pa se želimo dotakniti gledalčevega razmišljanja.

Mlakar vas je poimenoval za danseur noble - plesalec fantovskega kova. Bi pojasnili ta termin?

Danseur noble pomeni biti plesalec z neko eleganco, kar mi je prirojeno. Gre za termin iz hierarhične lestvice baleta pariške Opere. Tako je označen klasični baletni plesalec po izgledu, kretnjah in, kot rečeno, eleganci. Fantovskega kova - prevod tega - pa že samo po sebi vse pove. Moram reči, da mi je bilo v čast, ko me je gospod Mlakar tako označil. In tistih 12 plesalcev, ki smo tedaj sodelovali - mi smo bili ekipa fantovskega kova.

Oblikovali ste 84 solističnih vlog, kar je ogromno. Je bila med njimi katera, ki vam je bila resnično pisana na kožo, ki ste jo najbolj začutili?

Da. To je vloga princa Albrechta v baletu Giselle, v katerem sva plesala s pokojno balerino Tatjano Remškar. Drugo dejanje je tako čustveno in hkrati tehnično težko. Vključuje ples v dvoje, potem ima vsak svoj solo. Skozi dejanje se čustva še stopnjujejo, višek pa je na koncu. Ko Giselle odhaja, se izgublja v grob. Najprej vidiš njeno roko, nato prste in naenkrat je ni več. In kako bo z nami?

Prav tako mi je bila ljuba vloga Romea, ki sem jo plesal ob Lidiji Sotlar ali pa Razuzdanca, ko je bila ob meni Magda Vrhovec. Za slednjo sem leta 1973 prejel tudi nagrado Prešernovega sklada. Kasneje pa so mi bile všeč tudi bolj karakterne vloge. Denimo za 25-letnico delovanja sem si privoščil vlogo Notredamskega zvonarja, prav tako mi je bil pri srcu Čudežni mandarin, v katerem sem plesal z Vido Volpi.

Ko ste že omenili nagrado Prešernovega sklada. Ste tudi prejemnik nagrade Lidie Wisiakove za življenjsko delo Društva baletnih umetnikov Slovenije (2011), istega leta pa ste prejeli tudi predsedniški red za zasluge. Zanima me, ali je priznanj za baletne ustvarjalce dovolj in kakšna se vam zdi njegova splošna prepoznavnost v javnosti?

Ustvarjalci s področja baleta smo mnogokrat cokla. Našemu poklicu, ki, kot sem že omenil, ni ravno enostaven, je namenjene premalo pozornosti. Želel bi si, da bi bil bolj spoštovan. Spoštovanja vredna bi morala biti tudi bonifikacija našega staža z naslova upokojevanja, ki so nam jo pred približno štirimi leti znižali. Menim, da bi jo bilo treba urediti in spraviti na prvotno stopnjo.

Kar se tiče razdeljevanja financ znotraj ljubljanske operno-baletne hiše, baletne predstave še zdaleč niso enakovredne opernim. Mnogokrat se baletu namenjen denar odtrga in nameni drugam.

Poslanstvo plesalca se mora dotakniti človeških src, ostriti naš mentalni svet, nas dvigniti iz sivine in spon vsak dan. Ne moremo, danes pa sploh ne, spregledati uspešne produkcije klasičnih baletov in sodobnih plesnih predstav ljubljanskega in mariborskega baleta. Oni so na izredni umetniški stopnji in upam si reči, da bodo še boljši. Zadnje dve do tri leta imata oba ansambla pomembna gostovanja po vsem svetu in sta resnično mednarodno priznana.

Glede publicitete baleta v medijih pa je je absolutno premalo. Društvo baletnih umetnikov sicer dvakrat na leto izdaja svoj časopis, v ostalih medijih pa objav skorajda ni. Veliko manj je kritik, prav tako se zelo malo ve o že omenjenih številnih gostovanjih obeh baletnih hiš v tujini.

Kariera plesalca je vendarle zelo kratka. Vi ste jo sklenili že leta 1981, stari ste bili nekje 45 let...

Tako je, tedaj sem zaključil plesno kariero in prvi mandat prevzel vodstvo ljubljanskega baleta. Veste, kratek vek je plesalčev vek. In vsako slovo od odra ima svojo zgodbo. Po vajah, ki terjajo veliko truda, samodiscipline in odrekanja, lahko rečem, da sem živel sanje, še danes pa iščem ravnovesje med lepim in manj lepim, med veseljem in žalostjo, med smislom in nesmislom in nenazadnje med življenjem in smrtjo. Kajti pred menoj je manj, kot je za menoj.

Če me je morda v poklic baletnega plesalca privedla usoda, me je nato vodila želja, hrepenenje po plesu. Kot je dejal gospod Mlakar, želel sem "postati resnica svojega bitja in bivanja". Zadnja leta živim v stvarnosti, ki pa se seveda hrani z lepimi in grenkimi spomini. Danes občudujem plesalce na odru, razmišljam, kaj je pred njimi in upam, da imajo v sebi tudi toliko želje in entuziazma, kot sem ga imel jaz. Iz sebe sem želel vedno stisniti tisto nekaj več. Seveda, kolikor mi je telo dopuščalo.

V kakšni kondiciji pa je po vaše slovenski balet danes?

Danes ne moremo več govoriti izrecno o slovenskem baletu, kot smo lahko pred pol stoletja, saj je postal izrazito internacionalen. Šolanje, baletna tehnika, vse to se razvija in odpira na boljše. Rad pa bi povedal nekaj. Rad gledam predstave, tudi sodobne, a če je baza znanje klasičnega baleta. Nekoč mi je nekdo dejal, da sem konservativen, a nisem. Verjamem pa, da je klasični balet temelj, ki ti nudi možnost, da se iz njega razvije nekaj več.

Da ne bo narobe razumljeno. Nisem nasprotnik novih iskanj v baletni in celotni plesni umetnosti. Sem pa proti mišljenju in ravnanju ter močno razširjenemu nazoru, da je bistvo plesne umetnosti, tudi baleta, v težnji ponuditi gledalcu samo pašo za oči. Skupaj s sosledjem ekshibicionističnih plesnih variacij. Če se me predstava kot gledalca ne dotakne, sem nepotešen.

Baletni ansambel se lahko z novimi koreografskimi prijemi še bolj razvije. Bil sem prvi, ki je v ljubljansko opero povabil Ksenijo Hribar in ustvarila je zanimivo predstavo. Reči pa je treba, da je ljubljanska operno-baletna publika zelo specifična. Rada ima čisto klasiko, lepo glasbo in seveda dobrega koreografa. Ljubljana ni tako avantgardna, da bi lahko kar vsako leto sprejemala novosti.

Bi morali baletno občinstvo pravzaprav vzgajati?

Zanima me, kje bo vse skupaj obstalo, če ne bomo vzgajali občinstva. Je pa resnično treba utirati pot na oder dobrim koreografom. Gospod Mlakar je denimo trem mladim koreografom ponudil, da sestavijo baletni večer - Metodu Jerasu, Majdi Sevnik in Henriku Neubauerju. Ti še danes veljajo za pomembne slovenske baletne koreografe. Kasneje so to bili še Vlasto Dedović ali Ivo Kosi, danes pa na področju klasičnega baleta nimamo niti enega slovenskega koreografa. Sodobne pa imamo in glede tega sem malo skeptičen.

Nedavno sem gledal produkcijo baletne šole. Imajo nekaj fantov! Dolžnost opere in baleta pa je, da pridobi te fante. Pravim, da je treba zasvojiti mlade z odrom. Oder je čaroben! In fantje smo v baletu zlata vredni. Deklic imamo kar nekaj. Baletna šola ter operno-baletna hiša bi morali korakati skupaj. Potem bomo imeli naraščaj in nam ne bodo plesalci uhajali v tujino, kar se je že pripetilo.