STA/Maja Čehovin Korsika, 14. 2. 2016

Jelena Rusjan: Zaključek Škrip trilogije bo übergesamtškripwerk (intervju)

Neodvisna gledališka ustvarjalka in glasbenica Jelena Rusjan s predstavo ÜberŠkrip v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) sklepa svojo Škrip trilogijo. Kot je razkrila v pogovoru, predstava tematizira ponavljanje zgodovine ter potrebo po uničenju tega, kar ustvariš. Petkova premiera bo po njenih besedah übergesamtškripwerk.
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar
Foto: Anja Seničar

Rusjan, rojena v Beogradu, na slovenski neodvisni sceni že deset let deluje kot igralka, plesalka, performerka in glasbenica. V režiji se je prvič preizkusila v predstavi Škrip Orkestra v produkciji Gledališča Glej (2009). Tematizirala je nasilje, osebne odgovornosti ter izgubljeno otroštvo v prepletu z estetiko noir-kiča. Ob predstavi je izšel glasbeni album, prirejena pa je bila tudi za koncertne odre.

S soavtoricami Škrip Orkestra je začutila, da se z orkestrom njihovo škripanje ne sme končati. Ker so bila sredstva za promocijo Škrip Orkestra minimalna, se je rodila ideja, da bi bila druga predstava reklama sama zase. Tako je v koprodukciji Zavoda Maska in Kina Šiške nastala predstava Škrip.Inc, ki je na udaren način podala kritiko današnje družbe. Trilogijo sklepa s predstavo ÜberŠkrip.

Pri prvih dveh Škrip predstavah ste sodelovali s pretežno žensko zasedbo ustvarjalk, ki so se po večini prvič srečale z igro. Kakšno dinamiko ste ustvarile med seboj?

K predstavi sem tedaj povabila prijateljice, s katerimi sem si želela sodelovati. Ko se spomnim priprav na predstavo Škrip Orkestra, ko smo z Barbaro Krajnc in Ano Franjić začele delati na besedilih, ki so slonela na delu Blazinec Martina McDonagha, je vse teklo kot po maslu. Popolnoma jasno nam je bilo, kaj bi rade. Ko so se nam pridružile še Andreja Kopač, Leja Jurišič, Urška Vohar in Neja Tomšič, se je to dobro sodelovanje nadaljevalo. Predstava je nastala skozi igro in zabavo, kar se je po mojem mnenju na koncu tudi čutilo.

Pri Škrip.Inc je bila zgodba drugačna, saj Tine Perić, pevke zasedbe Ludovik Material, ter Kristine Gorovske, ki poje pri zasedbi Bernays Propaganda, nisem dobro poznala. Pri izbiri soavtoric sem sledila intuiciji, da sta to pravi osebi, s katerima bom dobro sodelovala, in da imata veliko povedati na temo predstave. Tedaj smo vsa besedila napisale popolnoma same, brez predloge. Imele smo sicer izhodiščno idejo, a ustvarjalni proces nas je popeljal v čisto drugo smer. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš kot režiser oziroma glavni avtor predstave jasno vizijo, kaj bi rad, hkrati pa dopustiš, da se ta vizija razvija in dopolnjuje z idejami soavtorjev oziroma igralcev. Na dialogu temelječe ustvarjanje je zame pojem popolnega sodelovanja.

Povabilo za tretji del trilogije ÜberŠkrip je prišlo s strani SMG. Bi nam razkrili kaj več o predstavi?

Letošnjo produkcijo SMG določa 60-letnica gledališča. Osnovno izhodišče je tako bilo, da bi eno od predstav, ki so bile uprizorjene v gledališču, postavili v novi, sodobnejši različici. Pri predstavi ÜberŠkrip smo izhajali iz besedila Dušana Jovanovića Žrtve mode bum-bum iz leta 1979. Sama ideja predstave je, naj preberem, "uprizarjanje kot inercija zgodovinskih dejstev, ki se začenjajo kot resnica in ponavljajo kot farsa, pri čemer je edino, kar ostaja brezmejna človeška neumnost".

V ÜberŠkrip se ukvarjamo z idejo, da se zgodovina ponavlja in da smo ljudje, ne glede na dosežen tehnološki napredek, v bistvu na isti točki, kot smo bili pred tristo ali več leti. Ko se počutimo eksistencialno ogroženi, postanemo vsi živali. To občutenje privede do ekstremnega stanja - vojne, v kateri pride na površje človeška težnja po uničenju. Kot človek si želiš harmonično življenje, v katerem se dobro počutiš, a nato tvoja temna plat sproži občutek, da se v tem stanju strašansko dolgočasiš.

Sama gledališče doživljam kot medij, v katerem se prepletajo in dopolnjujejo vse veje umetnosti. Drznila bi si reči, da smo skupaj s scenografoma in kostumografoma Lenko Đorojević in Matejem Stupico, soavtoricama besedila Katjo Perat in Katarino Rešek, ter drugimi soustvarjalci predstave uspeli ustvariti nekakšen gesamtkunstwerk, celostno umetnino. V njej se prepletajo vizualna, literarna, glasbena in gledališka umetnost. Če bi morala določiti, v kateri žanr sodi ÜberŠkrip, bi rekla, da gre za übergesamtškripwerk.

Scena je torej ključnega pomena...

Drži. Đorojevićeva in Stupica sta me popolnoma navdušila z razstavo Nevromat v MoTA Pointu. Njuna vizualna logika mi je zelo blizu in takoj smo se ujeli. Skozi predstavo gradimo ÜberŠkrip stroj, ki ga na koncu uničimo. Kar zgradimo, uničimo. Nato iz nične točke ponovno gradimo. In spet uničimo. V ciklih. Znova in znova.

Kako ste doživeli različne produkcije predstav iz trilogije?

Škrip Orkestra je bila zaradi nizkega proračuna popoln primerek predstave tipa naredi sam. Zanjo smo sceno, kostume in glasbo naredile same. Vsi zvoki so prišli z odra. V Škrip.Inc so bila produkcijska sredstva nekoliko višja in smo lahko povabile k predstavi še sodelavce za glasbo, sceno in video. Kljub vsemu je bil tudi pri tej predstavi angažma ustvarjalcev, glede na plačilo, zelo velik.

Poudariti je treba, da smo ustvarjalci na neodvisni sceni navajeni na to, da je treba vse narediti sam. To pomeni, da so tudi sami igralci ali soustvarjalci avtorskega projekta pripravljeni narediti veliko več kot sicer. Sedaj sem predstavo režirala v instituciji, kjer so igralci navajeni na določeno metodologijo dela. Moja velika sreča pa je, da v SMG sodelujem s izjemnimi igralci, ki so tudi avtorji. Morda je bila največja razlika v tem, da smo na prvo vajo z igralci prišli z besedilom, ga prebrali, nato pa smo ga začeli razvijati in spreminjati.

Torej tudi institucionalni okvir ni spremenil vašega načina dela?

SMG je zelo specifično gledališče, ki ima v svojih vrstah igralce, ki so hkrati zelo močni avtorji in podpisujejo avtorske predstave. Sama se, kljub temu, da je tehnično to moja tretja režija, v bistvu ne doživljam kot režiserka, bolj kot avtorica. Je že res, da mora biti pri predstavi nekdo glaven, zato da vse skupaj organizira, a sem hvaležna, da imam tudi tokrat ob sebi ekipo, s katero se dopolnjujemo.

Kako ste si v predstavi ÜberŠkrip razdelili vloge?

Popolnoma bi se strinjala z izjavo Katarine Stegnar, ki nastopa v predstavi, da smo vsi igralci kot koleščka v ubijalskemu stroju ÜberŠkrip. Imamo različne, morda celo arhetipske vloge, ki so v funkciji mehanizma tega stroja. Podobno kot smo danes in skozi zgodovino ljudje zgolj figure v funkciji družbe.

Zadnja leta vas poznamo tudi kot glasbenico (TRUS!, Borghesia, Napravi mi dete). Sta gledališče in glasba za vas preprosto dva svetova, ki ju ne morete ali ne želite ločevati?

Rekla bi, da sem še vedno v fazi glasbeno-gledališkega izraza, ki jo s predstavo ÜberŠkrip na nek način sklepam. Minulih sedem let, od Škrip Orkestra, je v mojem življenju in ustvarjanju zelo prisotna glasba. Verjetno je potreba po tem izhajala iz moje velike želje, da bi delovala na področju glasbe, vse bolj pa se mi dozdeva, da je to - to. Čutim, da sem na tem področju napredovala in priznam, da sem se kdaj že vprašala, ali sploh še želim delati v gledališču. A kdo ve, kaj prinese prihodnost...

Na slovenski neodvisni sceni delujete že več kot deset let. Ste se kot tuja ustvarjalka takoj počutili vključeni in kako je danes?

V Slovenijo sem prišla leta 2004, ko je slovenska neodvisna scena delovala bolje kot danes. Na voljo je bilo dovolj sredstev, proračun za kulturo je bil bistveno višji, tudi nasploh je uživala večjo podporo. Rojena sem bila v Beogradu, v Slovenijo pa sem prišla iz Sarajeva. Tamkajšnja scena je bila tedaj v slabem stanju, tako da sem bila nad tem, da slovenska neodvisna scena sploh deluje, da lahko prijaviš projekt preko nekega zavoda in da država neodvisno produkcijo celo subvencionira, popolnoma navdušena. V bistvu se mi je s prihodom v Slovenijo odprl nov svet, v katerem sem zelo uživala.

Po izobrazbi sem igralka, tako da sem se morala po selitvi naučiti jezika in se seznaniti s tem, kako zadeve sploh delujejo, da sem se lahko vpela v sistem. Imela sem srečo, da sem v Slovenijo prišla preko programa Agon. Zahvaljujoč temu programu sem se znašla v okolju, ki me je zanimal kot ustvarjalko. Na koncu smo z Majo Delak in Malo Kline ustvarili predstavo Galerija mrtvih žensk in sem na sceni lahko takoj nekaj pokazala. Tako se je kolesje počasi začelo vrteti.

Danes se počutim kot del slovenske neodvisne scene, moram pa povedati, da je situacija trenutno resnično zelo slaba. Zavodi propadajo, denarja za neodvisne produkcije ni. Sama na primer ne vem, kaj bom počela po predstavi ÜberŠkrip. Na neodvisni sceni je sicer ta negotovost ves čas prisotna. Včasih ni nič, drugič se pojavi več projektov hkrati, ki jih ne uspeš realizirati. Ampak to je specifika življenja na "svobodi".

Povezani dogodki