V Asociaciji, mreži samostojnih ustvarjalcev in nevladnih organizacij v kulturi, z zaskrbljenostjo opazujemo niz napadov na svobodno izražanje ustvarjalk in ustvarjalcev, ki smo jim priča v zadnjih mesecih.
Ena najbolj prepoznavnih dramatičark Simona Semenič je zaradi svojega umetniškega performansa s slovensko zastavo podvržena sovražnemu govoru, pritlehnim napadom in celo kazenski ovadbi. Enako se dogaja eni najbolj prepoznavnih intermedijskih umetnic v mednarodnem prostoru in pri nas Maji Smrekar. Njuna dela so deležna zasmehovanja, pokroviteljstva, nerazumevanja.
Maja Smrekar je prva intermedijska umetnica, ki je prejela nagrado Prešernovega sklada, in druga v celotni zgodovini podeljevanja nagrad – pred tem jo je zadnji ustvarjalec s področja intermedije dobil leta 2001. Simona Semenič je v zadnjih letih tako na neodvisne kot institucionalne odre postavila nekaj najostrejših družbeno kritičnih besedil pri nas. Namesto, da bi bila podelitev nagrad Prešernovega sklada slavnosten triumf praznovanja prodornih umetnic, ki premikajo meje obstoječih družbenih norm, se je sprevrgla v diskurz, poln sovražnosti, mizoginije in prepričanj, ki ne spadajo v sodobno, odprto in strpno družbo. Izrazi, kot so »izrojena umetnost« je nekaj, kar poznamo iz učbenikov o totalitarnih režimih. To je nekaj, čemur je Evropa že zdavnaj rekla jasen nikoli več.
Kot je na proslavi ob 8. februarju poudaril Vinko Möderndorfer, je načinov cenzure več. Obstaja tudi takšna, ki se dogaja pod pretvezo krčenja sredstev. Zato nas ne preseneča, da je Ministrstvo za kulturo iz programskega financiranja nevladnih organizacij izločilo oziroma zmanjšalo sredstva nekaterim progresivnim organizacijam, ki že leta odpirajo polje nevidnega, in skozi svobodno umetniško izražanje z brutalno iskrenostjo kažejo ogledalo celotni družbi.
V času, ko so povsod po svetu v porastu ideologije izključevanja in sovraštva, je še toliko bolj pomembno, da umetnost ostaja polje svobodnega izražanja, ki daje zavetje prosti kritiki in predstavlja kompas vsem, ki ne pristajajo na logiko zatiranja. Stališča, ki jih postavljamo v bran nagrajenima umetnicama, zato niso le podpora kritičnemu umetniškemu izražanju, temveč odgovor na temeljno vprašanje, v kakšni družbi hočemo živeti.
Ob tovrstnih napadih na umetnice je tišina nesprejemljiva. Zato jim v Asociaciji javno izrekamo podporo in pozivamo, da se do teh pritiskov na ustvarjalke jasno opredelijo tudi odločevalci.
Društvo Asociacija