Tatjana Doma, 27. 9. 2019

Heidi in njeno sporočilo danes

Gledališče Celje, Johanna Spyri HEIDI, premiera 27. september 2019.
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar
Foto: Uroš Hočevar

Švicarska pisateljica Johanna Spyri (1827–1901) se je začela s pisanjem ukvarjati dokaj pozno, ko je dopolnila štirideset let, do takrat pa se je, kot se je spodobilo za tiste čase, ukvarjala z vzgojo sina. Napisala je 25 knjig, ki so vse razen Heidi pozabljene. Pisala je o življenju na podeželju, njene knjige so bile namenjene predvsem otrokom, da bi jih s svojimi zgodbami razveselila.

Odrasla je v vasici Hirzel s prelepim razgledom na švicarske gore, večino odraslega življenja pa je preživela v Zürichu. Starši so bili premožni in so Johanni in njenim petim bratom in sestram omogočili lepo življenje. Doma je bilo veliko knjig, glasbe in obiskov. Do poroke pri petindvajsetih je živela pri starših. Dom je za kratek čas zapustila v najstniških letih, ko je obiskovala šolo. Odrasla se je posvečala vzgoji sina, dobrodelnosti, potovanjem, glasbi, rada se je pogovarjala o knjigah, umetnosti, glasbi in politiki.

Klasični roman mladinske literature Heidi je avtorica napisala v dveh delih – Heidi: njena leta učenja in potepanja (Heidis Lehr- und Wanderjahre) in Heidi: uporaba pridobljenega znanja (Heidi kann brauchen, was es gelernt hat), izšel pa je leta 1881 s podnaslovom Za otroke in tiste, ki imajo otroke radi. Johanna Spyri je bila ob izidu stara že več kot petdeset let. Pred tem s svojim pisanjem ni dosegla veliko prepoznavnosti, zato na izreden uspeh Heidi ni bila pripravljena. Roman je bil že pet let po izidu preveden v angleščino in je postal velika uspešnica tudi izven domovine. Kljub temu da je bil napisan konec 19. stoletja, še danes ostaja eno najbolj poznanih mladinskih del švicarske literature.

 

Aprila 2010 je švicarski profesor Peter Buettner odkril knjigo, ki jo je leta 1830 napisal nemški avtor Hermann Adam von Kamp. Zgodba iz leta 1830 ima naslov Adelaide: dekle iz Alp (Adelaide, das Mädchen vom Alpengebirge), ki ima s Heidi številne podobnosti. Biografinja Johanne Spyri Regine Schindler ni zavrnila možnosti, da je Johanna Spyri poznala zgodbo, saj je odraščala med številnimi knjigami v družini, ki je gojila bralno kulturo. Dejstvo, da morda ne gre za izvirno zgodbo, ni vplivalo na priljubljenost romana.

Roman Heidi je napisan v nemščini po okusu bralcev 19. stoletja. Takrat je bila glavna naloga mladinske literature vzgajati bralce. V knjigah so takrat nastopali zgledni junaki, po katerih naj bi se mladi zgledovali. Ti junaki niso bili podobni resničnim otrokom, pogosto so bili prilagojeni nazadnjaškim nazorom svojih ustvarjalcev. Tudi Johanna Spyri je želela bralcem prikazati življenje lepše, bolj idilično, kot je bilo. V knjigi so nekateri liki prežeti z dobroto, drugi so zlobni. Okrog Heidi je zbrala osebe dveh socialnih okolij, revne vaščane na Planini in bogate meščane v mestu. Bogati niso srečni, ne znajo uživati bogastva, so pa zelo radodarni do revnih, ki so jim za njihovo dobroto neizmerno hvaležni. Liki v romanu so črno-beli. V knjigi je prikazana idealizirana podoba narave in kmečkega življenja. Gonilna sila Heidinih dejanj je navezanost na naravo, ki jo avtorica idilično opisuje. Narava lahko nudi uteho, saj stik z njo osvobaja.

Tak prikaz oseb in sveta danes ne more več komunicirati z mladim gledalcem, zato se nova dramatizacija osredotoča na tri bistvene elemente v zgodbi: uporništvo in neizmerni optimizem Heidi, razliko med dvema popolnoma različnima principoma vzgoje – Ded Heidi vzgaja v samostojno in samozavestno dekle, iz Klare pa z zaščitniško vzgojo naredijo nesamostojno bitje – in odnos do narave. Roman Heidi je napisan v nemščini po okusu bralcev 19. stoletja. Takrat je bila glavna naloga mladinske literature vzgajati bralce. V knjigah so takrat nastopali zgledni junaki, po katerih naj bi se mladi zgledovali. Ti junaki niso bili podobni resničnim otrokom, pogosto so bili prilagojeni nazadnjaškim nazorom svojih ustvarjalcev. Tudi Johanna Spyri je želela bralcem prikazati življenje lepše, bolj idilično, kot je bilo. V knjigi so nekateri liki prežeti z dobroto, drugi so zlobni. Okrog Heidi je zbrala osebe dveh socialnih okolij, revne vaščane na Planini in bogate meščane v mestu. Bogati niso srečni, ne znajo uživati bogastva, so pa zelo radodarni do revnih, ki so jim za njihovo dobroto neizmerno hvaležni. Liki v romanu so črno-beli. V knjigi je prikazana idealizirana podoba narave in kmečkega življenja. Gonilna sila Heidinih dejanj je navezanost na naravo, ki jo avtorica idilično opisuje. Narava lahko nudi uteho, saj stik z njo osvobaja.

Heidi je borben in uporniški ženski lik, kar ni pogosto v otroški klasični literaturi, ki v ospredje pogosto postavlja nebogljene deklice. Je svobodna in deluje po lastni volji. Uspe ji, kar ne uspe odraslim. Z močno voljo zbudi borbeni duh bolne prijateljice Klare. Heidi je junakinja, ki s svojim znanjem, izkušnjami in inteligenco pomaga drugim in doseže spremembe v družbi.

Mlada junakinja navdihuje z vztrajnostjo, iznajdljivostjo in neustrašnostjo, njene največje odlike pa so uporništvo, samostojnost in svobodni duh. Namesto da bi ubogala, želi odgovore in pojasnila, namesto da bi molčala, sprašuje, namesto da bi se uklonila prepovedim in omejitvam, jih skuša preseči. Predvsem pa si želi spoštovanja in ljubezni.

Heidi je sirota, ki po smrti staršev živi s teto Deto. Ko se Deti ponudi dobro plačana služba v mestu, odpelje Heidi k Dedu na Planino. V to odločitev jo prisilijo okoliščine in kruta realnost, da noče nihče v službo vzeti mlade ženske z otrokom. Skrivnostni Ded s svojim samotarskim načinom življenja buri domišljijo vaščanov. Pod robato zunanjostjo pa se skriva osamljen in nesrečen starec, ki prav tako kot mala Heidi hrepeni po družini in ljubezni. Umaknil se je visoko v gore, kjer živi povezan z naravo.  Ded in vnukinja se navežeta, spleteta pristne vezi in najdeta družino in ljubezen, po kateri sta hrepenela.

Heidi se zaljubi v naravo, ki ji predstavlja prostor popolne svobode in sproščenosti. Ded jo uči življenja z naravo, jo pri njenih raziskovanjih spodbuja in jo vzgaja v samostojno dekle. Heidi na Planini najde tudi prijatelja Petra.

Nekega dne se nenapovedano vrne teta Deta in odpelje Heidi v mesto za družabnico bolni Klari. Heidi življenje v mestu ni všeč, saj je polno pravil in omejitev, ki jih pooseblja varuška, gospodična Rottenmeier. Klara živi pod budnim očesom varuške, ki je preveč zaščitniška in ji ničesar ne dovoli. Prav zaradi okolja, ki je ne vzpodbuja, ostaja priklenjena na voziček.

Klarin oče je kar naprej na poti, pred obveznostmi in težavami beži v delo, za svojo odsotnost se Klari poskuša odkupiti z darili. Prav zaščitniški odnos je tisto, kar iz Klare naredi psihično in fizično invalidko. Živi v svetu samih prepovedi, ki naj bi jo obvarovale, v resnici pa ji škodujejo. Heidi je Klarino nasprotje, je svobodomiselna, uporniška, samostojna, vedoželjna in vztrajna. Prav s svojim upornim in svobodomiselnim duhom spodbudi Klaro, da začne živeti.

Heidi je zgodba o svobodi, ki jo lahko občutimo le v naravi, o sproščenosti, ki jo človek najde v povezanosti z naravo, o uporništvu, vztrajnosti in pogumu, ki so gonilo življenjskih sprememb. Je zgodba o ljubezni in moči ljubezni, ki priča o tem, da so družina ljudje, ki se imajo radi, si pomagajo in skrbijo drug za drugega, ne glede na to, koliko članov sestavlja družino. Je zgodba o dveh različnih principih vzgoje, o vzgoji, ki otroka spodbuja, da postane samostojno in odgovorno bitje, pa čeprav je pot do tja včasih boleča, in vzgoji, ki otroka ščiti do te mere, da iz njega naredi tako psihičnega kot fizičnega invalida.

Povezava: PDF gledališkega lista

Gledališče Celje, Ivana Djilas, Heidi

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 13. 5. 2011
Mi nismo umetniki, mi smo knapi!
Tatjana Doma, 20. 9. 2013
Neil Simon in njegova zdravilna komedija