Tatjana Doma, 27. 11. 2015

Spominjat se je važno. To je edino, kar ostane.

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Vinko Möderndorfer NOSTALGIČNA KOMEDIJA, režija Boris Kobal, premiera 27. november 2015.
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje

Vinko Möderndorfer je gledališki, radijski, filmski in operni režiser, dramatik, pisatelj, pesnik, esejist, scenarist, avtor libretov ... Ustvarja za otroke, mladino in odrasle. Je eden najuspešnejših slovenskih sodobnih dramatikov, za svoje drame je prejel več nagrad, med njimi šest nagrad žlahtno komedijsko pero in dve Grumovi nagradi (Vaje iz tesnobe 2012; Evropa, 2014). Njegove drame so bile prevedene v številne tuje jezike. Je prejemnik tako literarnih kot gledaliških in filmskih nagrad (nagrada Prešernovega sklada za zbirko novel Nekatere ljubezni, Župančičevo nagrado za zbirko novel Krog male smrti, nagrado Marjana Rožanca za zbirko esejev Gledališče v ogledalu, Borštnikovo nagrado za uprizoritev Potujoče gledališče), za svoje tri filme Predmestje, Pokrajina št. 2 in Inferno je prejel več različnih nagrad v domovini in tujini.

Je eden najplodnejših slovenskih avtorjev, v svojem ustvarjanju se pogosto kritično odzove na družbene razmere in opozarja na krivice in bedo današnjega dne ali pa se ukvarja z medosebnimi odnosi med spoloma ali med različnimi generacijami. Lansko leto je na filmska platna prišel njegov film Inferno (scenarist in režiser), ki brezkompromisno razkriva bedo malega človeka, ujetega v kolesje turbokapitalizma, v drami Evropa, ki jo je žanrsko označil kot dramo s sporočilom, hudo blasfemično farso, poetično burlesko, težko evropsko môro in še marsikaj, pa je naslikal brezizhoden položaj mladega slovenskega intelektualca. V celjskem gledališču ga poznamo kot dramatika, predvsem kot avtorja komedij, in režiserja. Nostalgična komedija bo poleg komedije Obiskov v režiji avtorja besedila (SSG Trst), drame Evropa (v režiji Renate Vidič, SNG Drama Ljubljana) in drame Mali nočni kvartet v režiji avtorja besedila (PG Kranj) letos že njegova četrta krstna uprizoritev na slovenskih gledaliških odrih.

Na vseh področjih svojega umetniškega delovanja je izredno kreativen. Zanj je značilno, da nenehno prehaja z enega ustvarjalnega polja na drugega in svoja dela adaptira za drug medij (svoja dramska besedila prireja za televizijo, romana Predmestje in Pokrajina št. 2 je predelal v filmska scenarija, radijske igre adaptira za gledališke postavitve). Sam zase pravi, da je po poklicu režiser, po duši pa pesnik. Njegov režijski opus je žanrsko raznolik, kot dramatik je prav tako raznolik, najraje pa se ukvarja s komedijo in socialno angažirano dramo. V zadnjem obdobju je opozoril s socialnimi temami, ki izrisujejo sodobno slovensko stvarnost, kljub temu pa socialna tematika ni prevladujoča tema v njegovem pisanju. Čeprav je napisal več socialnih iger kot komedij, se uvršča med vodilne sodobne slovenske komediografe. Sam meni, da so mnoge njegove komedije tudi socialne igre. Komedijo ima rad, ker lahko s komedijo nastavi ogledalo družbi, njegove komedije pogosto nosijo elemente družbenopolitično satire, v svojih komedijah pa poleg družbenopolitične stvarnosti obravnava tudi intimna razmerja. V svojem ustvarjanju raziskuje tudi večno temo ljubezni in smrti, temo erotike je v zrelejšem obdobju izpodrinila tema minljivosti in osamljenosti, zanimajo ga medčloveški odnosi, psihološki odnosi med moškim in žensko, srečevanja med njima in razhajanja. V njegovih dramah in komedijah so pogosto prisotni črni humor, absurd, groteska in satira.

Njegovi dramski liki so plastični, polnokrvni, na odru živijo. Pogosto se zdi, da so to ljudje z ulice, ki jih vsak dan srečujemo in jih poznamo. Avtor jih dokaj natančno socialno umesti, s svojimi liki pa zajame različne predstavnike celotne družbe, od najnižjih slojev do predstavnikov politične elite – pogosto gre za pripadnike srednjega sloja, študente, intelektualce, umetnike, politike, pripadnike socialno ogroženih ali marginaliziranih skupin. Möderndorferjevi ljudje so v življenju veliko hoteli, pa malo dosegli, vodil jih je interes, ki je prišel navzkriž s prepričanji, najsi bo lastnimi ali prepričanji drugih, čutijo pomanjkanje emocij in strasti, še posebej "intelektualci" ali nesojeni umetniki, in o vsem le govorijo, čeprav imajo tudi svoja "mala veselja", je Möderndorferjeve like opisal Blaž Lukan v spremni besedi k zbirki dram Blumen aus Krain (2011).

V gledališču ga zanima zgodba. Njegova dramska dela so žanrsko mešana, gre za preplet različnih žanrov – v komedijah najdemo dramske elemente, v dramah so pogosti komični toni, v satiri najdemo tragične tone. Zgodbe išče vsak dan, na vsakem koraku. 

Njegovo dramsko pisanje je aktualistično, zanima ga sodoben trenutek, ki ga natančno izriše in analizira v svojih delih, pa naj gre za prikaz intimnih razmerij ali sliko današnje družbe. Njegova dramatika na zelo neposreden način spregovori o domačem okolju in aktualnih problemih. Pogosto se sprašuje, kaj je resnično, kaj resnica, kot je življenjska zgodba para iz Nostalgične komedije preplet različnih resnic.

Pogost element v njegovih igrah je tudi igra v igri, ki ga srečamo tudi v Nostalgični komediji, ko par v različnih življenjskih obdobjih preigrava prizore skupnega življenja.

Nostalgična komedija je preplet prizorov iz treh različnih obdobij v življenju nekega para, je življenjski obračun para, ki se vsak po svoje spominjata istih dogodkov iz njunega skupnega življenja. Spoznamo ju kot mlad, zaljubljen par, v zgodnjih srednjih letih, ko ustvarjata družino in se spopadata s prvimi življenjskimi krizami, in kot ostarel par, ki je uspel previhariti vse življenjske viharje. Spoznamo, kaj ju je združevalo in kaj ju je razdruževalo, poglobimo se v njun odnos, težave in radosti njunega življenja.

Njuna pogleda na skupno preteklost sta različna, vsak po svoje sta si v spomin zapisala pomembne dogodke in jih po svoje interpretirala. Igra govori o različnih percepcijah življenja, vsak človek si zapomni svoje detajle, svoje občutke in reakcije, vsak dojema reakcije nekoga drugega drugače. Resnica ni nikoli objektivna. Je subjektiven pogled na posamezni dogodek, ki se z leti spreminja in zato ima vsak človek svojo resnico. Skupno življenje je preplet različnih dojemanj in doživljanj istih dogodkov in zakonca se skupnega življenja spominjata vsak po svoje. Starec in Starka imata različna pogleda na njun odnos tekom njunega življenja, kljub temu pa je njunim pogovorom in spominom skupna nostalgija – hrepenenje po časih, ki so minili, po čustvih, ki sta jih čutila drug do drugega, po stvareh, ki jih ni več, ne nazadnje, po življenju, ki se je izteklo.

SSKJ pomen besede nostalgija razlaga tudi z močno, otožno željo po tem, kar je osebek v preteklosti čutil, imel. Beseda nostalgija je starogrškega izvora (nóstos = vrnitev, preteklost in álgos = bolečina) in označuje žalost in hrepenenje po nečem, kar ne obstaja več. Besedo je v 17. stoletju skoval nemški študent medicine za diagnozo žalosti pri švicarskih najemniških vojakih, ki so bili dolga obdobja zdoma. V psihologiji z nostalgijo označujejo žalost za preteklimi časi. Človek ponavadi idealizira preteklost, ki je bila boljša od sedanjosti. Razlog za to je lahko izguba varnosti v življenju ali enostavno staranje.

Nostalgija je občutje, ki preveva igro. Par se na svoje preteklo življenje spominja z nostalgijo. Spominjat se je važno. To je edino, kar ostane, pravi Starka.

Zanimivo je razmišljanje, ki ga je avtor zapisal v svojih razmišljanjih o literaturi, gledališču, filmu in drugih rečeh z naslovom Izdelovalec zvonov (2013) pod naslovom Preteklost kot lepa zgodba. Pravi takole: Konec novembra smo pokopali našo tetko. Rojena je tisoč devetsto dvaindvajset in je zadnji član dveh generacij pred mano. V grobu so tako zdaj vsi: dedek, babica, in njuni štirje otroci (med njimi tudi moja mama). Končala se je zgodba neke generacije, pravzaprav dveh generacij, konec je nekega časa. Ko odidejo živi pričevalci časa, se čas spremeni v zgodbo.

Spomini Starca in Starke so njun zadnji poskus, da bi obračunala z lastno preteklostjo, čeprav ne moreta ničesar več spremeniti.

V svojih spominih nenehno razčiščujeta svoj odnos, prepirata se, kdo je imel prav, kaj je kdo storil. Dogodki, ki ji opisujeta, razkrivajo, da njun odnos nikoli ni bil harmoničen, ni bil idealen, bil je odnos dveh povprečnih ljudi z vzponi in padci. Ob koncu svoje življenjske poti si priznata, da sta drug drugemu stvari prikrivala (pes in mačka), da sta bila oba nezadovoljna in nesrečna (on ni nikoli diplomiral, krivdo za svoj neuspeh pripisuje dejstvu, da je dobil otroka, hodil je v službo, ki je ni maral), da se niso razumeli z njenimi starši. Med eno in drugo slabo odločitvijo mine življenje, pripomni Starka. Starec pa jo dopolni, da so bile vmes tudi dobre odločitve. Vmes je bilo življenje, ki je minilo. Kljub krizam, ki sta jih preživela, sta živela, imela sta želje, načrte, življenje in prihodnost. Zdaj, ko sta mrtva, ničesar zamujenega ne moreta nadoknaditi. Po njuni smrti hči in sin vržeta v smeti vse nujne spomine in izkaže se, kako malo vedo otroci o svojih starših.

Nostalgična komedija Nostalgična komedija predstavlja pogled na življenje, ki prehitro mine, na partnerske odnose, ki združujejo in razdružujejo, na generacijske probleme med starši in otroki, govori o minljivosti in relativnosti našega bivanja. Kaj pustimo za sabo po svoji smrti? Je spomin, ki ga na svoje umrle ohranijo njihovi najbližji, sploh blizu resnici?

Nostalgična komedija je intimna in močna zgodba o družini, družinskih odnosih, staranju in smrti, o življenju dveh posameznikov v različnih obdobjih njunega življenja. Izrisuje različne faze odnosa nekega zakonskega para, od zaljubljenosti do medsebojnega razvijajočega se odnosa, težav v zakonu, rojstva otrok, odnosa s starši in okolico, je zgodba vsakega izmed nas, ki si gradi svojo resnico o lastnem bivanju in se spopada z lastno minljivostjo.

Iz razčlembe

Literatura

Vinko Möderndorfer: Gledališče v ogledalu: gledališka razmišljanja in travestije 1986–1998. Maribor: Obzorja, 2001.
Vinko Möderndorfer: Blumen aus Krain: igre 1990–2010. Ljubljana: Cankarjeva založba 2011.
Vinko Möderndorfer: Spalnica: 3 igre. Ljubljana: Knjižna zadruga, 2012.
Vinko Möderndorfer: Izdelovalec zvonov: razmišljanja o literaturi, gledališču, filmu in drugih rečeh. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.
Vinko Möderndorfer: Nostalgična komedija. Tipkopis. Celje: SLG Celje, 2015.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/5027 Kb)

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 13. 5. 2011
Mi nismo umetniki, mi smo knapi!
Sprašuje Tatjana Doma, 18. 5. 2007
Intervju s Patrickom Marberjem