Miha Trefalt, 17. 3. 2017

Gledališče sme vse. Le dolgočasiti ne.

Gledališče Koper, Marc Camoletti (TOTALNO) KATASTROFALNA VEČERJA, režija Samo M. Strelec, premiera 17. marec 2017.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z režiserjem Samom M. Strelcem pred premiero komedije (Totalno) katastrofalna večerja

Že bežen pregled vašega dela in nagrajenih predstav pokaže, da ste kot režiser »zavezani« komediji, bolj kot klasični naslovom, ki so mlajši od vas. Je odločitev za komični žanr zavestna ali gre vendarle za splet okoliščin?

Nisem tako »iskan režiser«, da bi lahko sam izbiral, kateri tekst bom režiral in katerega ne. Delam tam, kamor me povabijo, režiram to, kar potrebujejo. Če imam možnost, z veseljem predlagam besedilo. Kar nekaj dobrih komedij imam v predalu in tudi dram, ki me žulijo že več let. In ker omenjate naslove – drži, vse več in več jih je (in jih še bo), ki so mlajši od mene. Smeh.

Večina režiserjev se z leti bolj in bolj obrača h klasiki, k resnejšim žanrom …

Upam, da se bom še dolgo obračal, preden se bom zvrnil! A šalo na stran. Starejši kot sem, bolj smešne se mi zdijo situacije okoli mene. Tudi resnejše!

Kateri so tisti izzivi, ki jih režiserju – v nasprotju z resnejšimi žanri – ponuja komedija?

Pripraviti gledalce do smeha je dovolj velik izziv, kajti če se pri komediji ljudje ne smejijo, pomeni, da mi ni uspelo. Drugače je pri drami ali tragediji; če se dolgočasijo, se vedno lahko tolažim s tem, da ne »štekajo«, da ne razumejo »nerazumljenega umetnika« ali umetnosti kot take.

Katera zvrst komedije, humorja vas najbolj privlači?

Obstajata le dve zvrsti komedije, humorja: tista, ki me nasmeji, in ona, ki me ne. Bolj me privlači prva.

Namen komedije je smeh gledalca. V nedavnem radijskem intervjuju ste dejali, da imamo Slovenci s smehom problem. Zakaj?

Vsako posploševanje je zgrešeno, tudi moje nedavno, ki ga omenjate. Ko sem pred leti še delal v mariborski Drami, sem preštel uprizoritve, ki so se uvrstile v program Borštnikovega srečanja in so nastale na podlagi komedijskih besedil ter jih primerjal s številom onih, ki so nastale na podlagi dram, tragedij. Rezultat mi je dal misliti, da imamo Slovenci s smehom morda vendarle težave.

Je Borštnikovo srečanje lahko merilo? Zdi se mi, da smo se v zadnjih letih Slovenci prav znašli v poplavi komedij in standup večerov, ki so, četudi so narejeni na prvo žogo, vedno dobro obiskani?

Ljudje si po navadi želimo tisto, česar nimamo. Smešno pa je ljudem različno: od ščipanja v zadnjo plat do lucidnega, bistrega humorja. Verjetno je smeh nekakšen »varnostni ventil«, tako kot je bila to v času starih Grkov – in je v srečnih trenutkih tudi še danes – dobra drama, tragedija.

Bi moralo biti gledališče, ki naj služi svojemu namenu, tudi ko gre za komedijo, kritično v odnosu do družbe, gledalcu poleg zabave, smeha zagotavljati tudi resni, alternativni razmislek o svetu?

Gledališče po mojem ničesar ne mora. In sme vse. Le dolgočasiti ne.

Pobuda, da v Gledališču Koper uprizorimo priredbo Camolettijeve (Totalno) katastrofalne večerje, je bila vaša. S čim vas je prepričalo besedilo, ki ga odlikuje dobro grajeno komedijsko dejanje, v dialogih, v vsebini pa bi mu lahko očitali kar nekaj plehkosti?

Prepričalo me je prav s svojo plehkostjo! Da je plehko do te mere, da je vse skupaj en ništrc, vendar obenem napeto, bistro – to me je prepričalo! Tekst se mi je zdel velik izziv za igralce in zame, in če nam bo uspelo, verjamem, da bo uprizoritev lahko v veselje gledalcem.

V Večerji imamo opravka s seciranjem moške energije, ki je sprva usmerjena k seksualni potešitvi, nato k reševanju vedno bolj in bolj zapletenih situacij in laži, v katere se zapletajo prešuštnik, njegova žena in njen ljubimec. V resničnem življenju bi bila takšna situacija prekleto resna, v komediji se ji smejimo? Se pri komediji smejemo situacijam, ki v danem trenutku odstopajo od pričakovanega?

Zdi se mi, da se smejimo uvidu. »Aha!«-ju. Aristotel bi rekel prepoznanju, da smo mi boljši kot liki v komediji. Smejimo se tudi zato, ker smo enaki »tistim butljem na odru«, čeprav ne želimo, da bi to vedeli drugi. Zato se slabostim Drugega (na odru) z veseljem smejim, smejimo.

Na odru so lahko smešne situacije, ki se jim v realnem življenju ne smejimo. Je možna tudi obratna pot?

Včasih se mi zdi, da je v gledališču možno prav vse – zelo verjetne in najbolj neverjetne reči. Najlepše pa je pričakovati in dočakati najbolj nepričakovano.

Zakaj v zvezi s komedijo vedno govorimo o veščini – tako režiserki kot igralski – pri resnejših žanrih pa ne? Kot bi šlo pri komediji za »rokodelstvo« pri drami ali tragediji pa le za umetnost?

Pametno vprašanje. Če naj bo rezultat komedije smeh, je presoja jasna: Ali si občinstvo vešče pripeljal do smeha ali ne. »Rezultat« »dramske«, »resne« umetnosti ni tako nedvoumen. Ste vi, Miha, pri gledanju zadnje tragedije doživeli Aristotelova strah in sočutje – katarzo? Kako naj to vemo? Se to na vas opazi? Najbrž po kakšni potočeni solzi, solzici. Ali pri tem razlikujemo, je solza žlahtna ali manj žlahtna? »Rokodelska« ali »umetniška«? Je slabše, »nizkotnejše«, če potočim solzo zaradi holivudske melodrame kot pa zaradi lepo povedanega Hamletovega monologa?

Načeloma velja, da je iz dobrega dramskega besedila, tudi komedije, težko narediti slabo predstavo in iz slabega nemogoče narediti dobro uprizoritev. Kje se lahko pri dobri komediji zalomi tudi pri veščem režiserju?

Marsikaj se lahko zalomi pri našem delu. Ni jamstva, za nič. Kot režiser morda hočeš preveč, hočeš kaj dodati, biti pametnejši od avtorja, pa pihneš mimo. Sploh pa režiser ni vse: tu so ja igralci, kolegi, sodelavci, tehnika … prav povsod in pri vseh se lahko zalomi.

Povod in motiv Večerje je nezvestoba, vendar komedijo od večine njej podobnih loči njen konec, ki ostaja odprt, saj trije prešuštniki ostanejo nerazkriti, nekaznovani, zdi se celo, da skupaj z avtorjem obnašanje drugega celo dopuščajo. Kako konec interpretirate vi?

Povsem zadnji prizor v uprizoritvi je brez besedila in ker ga kot takega ne morem ubesediti, je takšen tudi moj dogovor na vaše vprašanje.

Če bi hoteli z Večerjo le zabavati in nasmejati, besedila najbrž ne bi nadgradili z režijskim domislekom, ki razgali materialno in moralno bedo zakonskega para ter s tem zavzame do dela (slovenske) družbe tudi kritično stališče?

»Takle (morda) mamo«, sem pomislil in zato komedijsko dogajanje iz Avstrije prestavili na domača tla. Občinstvo bo že znalo presoditi, ali je tako ali ne. Glede kritičnosti pa tole: nekoč sem mislil, da mora biti gledališče za vsako ceno kritično in da lahko spreminja svet. Danes mislim, da to prvo bolje počnejo najrazličnejši opozicijski ter drugi kritiki in kritikastri. Kritiziranje je Slovencem v kratek čas. Zadnje čase me bolj zanima udejanjanje. Vsi vemo, kako bi bilo treba, kako bi bilo boljše, imamo ideje, toda vprašanje je, kaj od tega udejanjimo. Težje in zanimivejše od kritiziranja se mi zdi ustvarjanje novega, boljšega. Včasih je za to treba spremeniti kaj čisto malega. Za začetek, recimo, pri sebi.

Ni prvič, da se ob režiji podpisujete tudi kot scenograf. Se vam zdi, da vam »uradni« scenografi ne bi zmogli »slediti«?

Kje pa, le zelo rad imam, da je scenograf nenehno ob meni na vajah! Za kaj takega so »uradni« scenografi pri nas premalo plačani in ne morejo mi »podariti« dveh mesecev svojega časa. Tako pa imam scenografa zmeraj ob sebi. Moram reči, da me zelo dobro razume, ve, kaj bi jaz kot režiser rad. Naravnost začuti me. Ničesar mu ni treba razlagati! Smeh.

Pri vaših scenografijah je opaziti, da te nikoli ne posnemajo samo zahtevanega prostora, vedno gredo korak dlje, stran od realnega. Kako scenografija Večerje nadgradi besedilo?  

Da ga nadgradi? Hvala. Sprejemam kot kompliment. Scenografija je prostor igre, prostor možnega, prostor asociativnega, svobode. Če bo gledalčeva domišljija zapolnila luknje v mojem prostoru, bo to imenitno.

Prevod priredbe besedila ste nekoliko priredili tudi vi in dogajanje komedije umestili ne le v slovenski, temveč v primorski prostor. Zakaj?

Morda tudi zato, ker mi je Katja Pegan ponudila krasno igralko za vlogo Suzi, Koprčanko, Vanjo Korenč. Rad imam narečja. Na primorščino me vežejo mladostni sentimenti. Pa se mi je zdelo fino, da ena taka mlada brihtna koprska »bejba« v naši zgodbi v enem večeru zasluži več kot gospod direktor ...

Za konec: v Koper ste se kot režiser vrnili po sedmih letih in v tem času se je tudi pri nas marsikaj spremenilo. Kakšni so tokratni vtisi?

Koper moje mladosti je železniška postaja, nahrbtnik na ramenih in izhodišče za nadaljevanje poti v Kanegro, Stello Maris ali Poreč. Koper danes je »uživancija«, so študenti, univerza in potniške ladje z množicami turistov, ki napolnijo mesto; Čajnica Vanilla ob obali, dobra hrana pri Mici, Istrska klet, Klas in parkirišče za en evro za ves dan. Prijazno mesto s špecerijo v središču starega jedra, kar je že redkost. Predvsem pa tista navidezna črta, ki deli morje in nebo in me zmeraj znova spomni, da živim v utvari tega, kar vidim – da je svet raven.

Gledališče pa: Ja, Katji je uspelo ustvariti – ali morda ohraniti? – »oazo«, kjer se da »delati teater« morda še malo bolj ... recimo ležerno, z manj stresa, bolj »po domače«, na »starinski način«. Predvsem pa gledališče tu resnično živi z mestom. Pred sedmimi leti nisem imel občutka, da vaše »ekipe« toliko igrajo, gostujejo po vsej Sloveniji, tujini in zamejstvu. Danes opažam, da delajo veliko, so pogosto na terenu in so, če ne gostujejo, na vajah. To sem v tokratnem študiju izrazito opazil.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Miha Trefalt, 26. 10. 2011
Mediteran te »zastrupi«
Miha Trefalt, 25. 11. 2016
Verjeti ali ne verjeti. To je vprašanje.