Miha Trefalt, 28. 2. 2014

Za pisanje sem zdaj pogumnejši

Gledališče Koper, Mare Bulc VSE O IVANU, režija Mare Bulc, premiera 28. februar 2014.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z režiserjem Maretom Bulcem pred premiero komedije Vse o Ivanu

Je res, da ste se pisanja komedije Vse o Ivanu lotili le zaradi tega, ker vam v nobenem od gledališč ni uspelo prepričati umetniških vodij, da bi vam zaupali režijo katere od Cankarjevih dram?

Res je. Večkrat sem vodstvom gledališč predlagal, da bi režiral to ali ono Cankarjevo besedilo, a je vedno ostalo le pri predlogih. Želja je bila morda prešibka – če bi si to res želel, bi lahko Cankarjevo besedilo režiral tudi v lastni produkciji na neodvisni sceni – a vendar dovolj močna, da sem začel razmišljati o tem, da se Cankarja in njegovega pisanja lotim avtorsko; s projektom, v katerem bi Cankarjeva besedila, naj gre za dramatiko, romane, črtice, pesmi idr., gledalcu predstavil skozi avtorsko branje, osebno vizijo. Posledica teh razmišljanj je danes komedija Vse o Ivanu.

Dogajanje komedije ste postavili v televizijski studio, v katerem se srečujejo Cankarjevi dramski liki. Kje ste iskali vstopno točko v predstavo? V televizijskem mediju ali v prepletanju ravni dramskih likov in njihovi konfrontaciji?

Vstopna točka v projekt je bilo iskanje odgovora na vprašanje, kako bi se dandanašnji na svet odzvali Cankarjevi dramski liki, kako bi ti gledali na svoja (literarna) življenja v dramah, komedijah in na pisatelja, ki jih je ustvaril, pa tudi iskanje rešitve, kako napisati besedilo z dramskimi liki, ki so nam v gledališkem svetu domači in jih vsi dobro poznamo.

V katerem trenutku je v razmišljanje o besedilu (in o projektu) kot medij vstopila televizija?

Pozneje. Ob prebiranju Cankarjevega opusa sem nehote pomislil, da gre za tako različna besedila, da bi z njimi lahko vsebinsko zapolnili celoten televizijski program. Cankarjeva besedila, predvsem dramska, ponujajo namreč dovolj snovi, da bi po njih lahko posneli kriminalko, nekaj popoldanskih nadaljevank, situacijsko komedijo … Odločitev, da besedilo umestim v televizijski studio in se poigram s formo televizijskega programa, se je kazala za pravilno še toliko bolj, ker sem dramatika in njegove dramske like nameraval umestiti v medij, ki nam je domač, vendar Cankarja in njegovih junakov današnji gledalec vseeno tam ne pričakuje (več).

Bi vam lahko kdo očital, da z umestitvijo Cankarjevih likov v televizijske pogovorne oddaje zmanjšujete veljavo največjemu slovenskemu literatu?

Odgovoril vam bom s primerom iz likovne umetnosti: tudi Marcel Duchamp je Da Vincijevi Moni Lizi narisal brke in s tem ni zanikal veličine renesančnega umetnika. Tudi jaz se Cankarjevih besedil lotevam z dolžnim spoštovanjem in pritrjujem njegovi veličini, vendar poskušam njegovi literarni zapuščini dati svoj avtorski pečat – morda bi lahko rekel, da mu »obrijem brke«. Ne norčujem se iz Cankarja, poskušam ga brati na drugačen, sodobnejši način, tudi tak, ki bi avtorja lahko znova približal ljudem. Cankarjeva veličina je v tem, da omogoča različna branja in zato prav toliko različnih načinov približevanja bralcem ali gledalcem.


Foto: Jaka Varmuž
Vprašanje se postavlja samo: zakaj ste za osrednje tri like v komediji izbrali prav Jacinto, Lojzko in Grudnovko?

Izbor mi je v prvi vrsti narekovalo dejstvo, da so ženski liki v Cankarjevi dramatiki zapostavljeni, in nato razpoložljivost igralcev. Komedijo sem pisal z vedenjem, da pišem za tri igralke koprskega gledališča, ki sem jih kot gledalec spremljal v zadnjih sezonah. Za tri osrednje like sem zato izbral tiste Cankarjeve junakinje, ki naj bi bile tem igralkam pisane na kožo. Izbor likov je narekovala še njihova različnost, ki mi je omogočila med njimi ustvariti kar največja nasprotja in konfliktne situacije ter s tem dramsko dogajanje za gledalca narediti privlačnejše. Začetno idejo o treh igralkah sem pozneje razširil, pridružila sta se jim še Gorazd Žilavec in Igor Štamulak.

Pišete hitro?

Nimam vatla, s katerim bi lahko meril hitrost pisanja, in tudi primerjati ne morem, saj do danes še nisem napisal avtorske drame, komedije, le kakšno krajše postdramsko besedilo za gledališko predstavo in nekaj dramatizacij. Vse o Ivanu sem pisal pol leta, in če ta čas primerjam s časom, v katerem bi dramsko besedilo napisal kdo, ki se s pisanjem ukvarja profesionalno, najbrž pišem zelo, zelo počasi.

Cankar na primer, je svoje Pohujšanje napisal v dveh tednih, eno dejanje celo v enem večeru.

A res? Nisem vedel.

Nekateri avtorji pred pisanjem naredijo obsežno raziskavo, si zapisujejo le zaznamke in strukturo besedila, nato pa besedilo napišejo v kratkem času. Kako ste se pisanja lotili vi?

Ker nisem dramatik, sem besedilo predstave Vse o Ivanu najprej zaupal dramatičarki Simoni Semenič. Moja zamisel o Cankarjevih likih, ki se srečujejo v zanje novem, sodobnem okolju, ji je bila všeč in začela sva razvijati ideje za predstavo. Žal je nato Simona zbolela in pisanja besedila sem se lotil sam. Simoni sem res hvaležen za začetne pogovore o projektu in za spodbudo med pisanjem. V veliko pomoč mi je bilo tudi vedenje, za katere igralke in igralce besedilo nastaja.


Foto: Jaka Varmuž
Cankarjevi junaki v vašem besedilu zaživijo v sodobnem času, vendar se vračajo tudi v Cankarjev čas, nenehno prehajajo iz vloge v vlogo, včasih za trenutek iz lika izstopijo in postanejo igralci sami … Bo gledalec znal najti ključ za razumevanje predstave? Se radi igrate z gledalčevo percepcijo?

Ne gre za vprašanje igranja z gledalčevo percepcijo, temveč za to, da v trenutku, ko v »formulo« vstaviš like, ki so stari sto let in več in po vsem, kar se je z njimi zgodilo v Cankarjevih dramah, še vedno živijo med nami, toda so hkrati nekje daleč v literaturi, »logika« v gledalčevem razumevanju predstave odpove. Princip likov, ki živijo v »vzporednih svetovih«, sem na vajah enkrat pojasnil tudi s primerom ljudi na Papui Novi Gvineji, ki verjamejo, da njihovi predniki kot duhovi bivajo z njimi, četudi ostajajo nevidni. Zahodni človek s svojim znanstveno determiniranim razumevanjem sveta verjame v naključja, za prebivalca tropskega gozda na Papui pa naključij ni. Zanje so odgovorni duhovi prednikov. Ne gre za vprašanje verovanja, temveč za vprašanje razumevanja sveta. Zahodnjak mora v duhove verjeti, za nekatere druge pa so ti preprosto dejstvo, kot je za nas dejstvo, da ostaja nekaj takega, kot je naključje. Podobno je z logiko v naši predstavi: četudi se ne sklada z znanstveno, jo moramo sprejeti kot dejstvo, kot logiko, ki jo v predstavo vpeljeta avtor besedila in režiser. Cankarjevi liki so zato nekakšni duhovi, ki z nami ves čas živijo in le v teatru postanejo vidni.

Še vedno niste odgovorili na vprašanje, ali se radi igrate z gledalčevo percepcijo?

Ker gre za polje komičnega, za žanr, ki široko objame takšno igranje z (ne)logiko in jo tolerira, za gledalcu ponujeno nelogično situacijo pa upa, da jo bo sprejel kot dejstvo, kot gledališko konvencijo, si seveda to lahko privoščim. Prav v teh nelogičnih preskokih se lahko skriva komičnost. V gledališču se je treba predvsem igrati. Tudi s percepcijo gledalca. Upam, da se bo »igranje« v tej predstavi obrestovalo.

Vrniva se še ta trenutek k pisanju. Se motim, če rečem, da se s tem, ko klasične dramske strukture ne postavljate več v konstitutivno središče, odrekate zgodbi, razvoju likov?

V času pisanja in vaj nisem razmišljal o tem, da bi morali ustvariti predstavo s prepoznavno zgodbo, z jasnim začetkom, srečnim ali nesrečnim koncem, zapletom in razpletom in razvojem likov. Jacinto, Lojzko in Grudnovko sem vedno dojemal kot dramske like, ujete v nekem trenutku, v danem časovnem izseku. Z umestitvijo dogajanja v televizijski studio sem spoznal, da se mora vse, kar se ima med njimi zgoditi, dogoditi v času enega dne, in da mi dogajanja ni potrebno zaključevati, ga umeščati v zgodbo z jasnim začetkom in koncem. Okvirja naši predstavi zato ne daje njena zgodba, temveč scenski delavec Nemi Ivan, o katerem v tej fazi ne bi rekel ničesar določnejšega, razen tega, da je precej podoben Ivanu Cankarju.

Na prvo vajo ste prišli z nepopolnim besedilom in ga dokončali le dobrih štirinajst dni pred premiero. Vedno čakate do zadnjega, kaj vam bodo na vajah ponudili igralci in sodelavci?

Ja, takšen način dela mi ustreza – je zanimiv, potenten in igriv. Gledališče je »skupinski šport«, zato rad prisluhnem predlogom prav vseh ustvarjalcev predstave. Zavedam se, da se kot režiser na koncu za to ali ono rešitev vedno odločim sam, toda hkrati vem, da bi bilo na vajah – če bi režiral tako, kot sem si zamislil, še preden sem prestopil prag dvorane – silno dolgočasno in naporno. Če bi bilo na vajah vse, kot si želim, bi se počutil osamljenega; zadovoljen sem, če vidim, da na vajah sodelujejo vsi in obenem čutim, da se vsi sodelavci dobro počutijo.


Foto: Jaka Varmuž
Tokrat, kot avtor besedila in režiser obenem, sem pri delu popolnoma svoboden; ni se mi treba ukvarjati s tem, kaj je hotel povedati avtor, kako so se besedila lotili in kako so ga režirali predhodniki; predstavo gradim neobremenjeno in izbiram obliko ustvarjalnega procesa zanjo.

Vse o Ivanu nekoliko manj eksplicitno kot drugi vaši avtorski projekti podrži ogledalo družbi, a vendar: mora biti gledališče nujno – četudi skozi prizmo komičnega – odraz dogajanja v družbi?

Ničesar novega ne boste zapisali, če rečem, da v naših gledališčih lahko vidite odlične (in tudi zelo slabe) družbenokritične predstave, ki se dotikajo socialnopolitičnega vsakdana, prav tako pa tudi odlične ali zelo slabe predstave drugih žanrov – poetične, komične, predstave, ki so lahko, in prav je, da so, same sebi namen … Bolj kot delitev na žanre ali angažiranost predstav je vsaj zame pomembno, da predstave ustvarjam iz notranje želje, nekakšne notranje gnanosti, in jih režijsko vodim v iskanje odgovorov na vprašanja, ki me intimno vznemirjajo. V predstavah, še posebej avtorskih, večinoma zavzamem stališče do aktualnih vprašanj; tudi v predstavi Vse o Ivanu se zaradi osrednjih likov ne morem izogniti umetnosti, šolstvu, »narodni« vzgoji, politiki, veri in licemerju. V polju družbenega ta komedija korespondira med družbo z začetka prejšnjega stoletja in današnjo družbo. Z besedilom sem skušal narediti primerjavo obeh obdobij in družb, zato tudi Jacinta po ogledu jutranjih poročil ne reče zaman: Politiki itak že sto let obljubljajo eno in isto. Narod pa še vedno verjame v čudeže. A mislite, da je bilo v času Cankarja, kaj drugače? Znova lahko rečemo, da se iz zgodovine nismo naučili ničesar.

Menite, da gledalci vaše avtorske predstave prepoznavajo kot vaše?

Ne iščem lastne poetike, ne trudim se najti lastne estetike, ne hlepim po prepoznavnem režijskem podpisu (čeprav ta verjetno nastaja), ampak si prizadevam, da z vsako novo režijo vstopam v snov drugače, da z vsako novo režijo odkrijem ali iznajdem novo predstavo in se poskušam v vsakem projektu na novo izumiti. Želim si, da gledalec, ki bi si ogledal moje predstave – ob predpostavki, da ne ve, kdo je režiser – ne bi pomislil, da jih je »podpisal« isti človek.

Še vedno ne razumem, zakaj biti z vsako novo predstavo za vsako ceno drugačen?

Z vsako novo predstavo se želim nekaj novega naučiti, zgostiti svoje znanje. Konkretno: pred časom sem si moral priznati, da se ne znam najbolje sporazumevati z igralci, da drug drugega pogosto napačno razumemo in da to pri delu postaja moteče. Načrtno sem se odločil, da bom režiral monodrame in s tem pridobil potrebno kilometrino v komunikaciji z igralcem. V štirih letih sem režiral štiri monodrame in se skušal mojstriti v tem, kako na vaji igralcu razumljivo razložiti, kaj od njega pričakujem in kako to v kratkem času od njega tudi dobiti.

Se vam je pridobljeno znanje obrestovalo tudi pri delu z igralci koprskega gledališča?

Čutil sem predvsem, da vsi ves čas študija želijo, da predstava uspe. Da dajejo vse, kar zmorejo. Vsaka pripomba soustvarjalcev predstave je bila izrečena z željo po izboljšanju, in presrečen sem, da študij poteka v tako pozitivnem vzdušju.

Če si posamezne projekte zastavljate kot osebne izzive in tudi kot procese (samo)šolanja, vas le nekaj dni pred premiero lahko vprašam: česa ste se »naučili« pri ustvarjanju predstave Vse o Ivanu.

Vedno sem si želel pisati, toda ker za to nisem imel dovolj poguma, je želja ostala skrita. Ker sem bil »prisiljen« komedijo Vse o Ivanu napisati sam (in upam, da mi je uspelo opravičiti pričakovanja vodstva Gledališča Koper, ki mi je naročilo zaupalo), sem – mogoče to zveni nečimrno – pridobil nekaj samozavesti za pisanje. Za pisanje sem zdaj pogumnejši.

Povezani dogodki

Sprašuje Miha Trefalt, 12. 3. 2010
Vsak ima svojo Moskvo
Miha Trefalt, 28. 10. 2011
Poklici brez pravega urnika
Miha Trefalt, 26. 10. 2011
Mediteran te »zastrupi«