Nika Leskovšek, SiGledal, 14. 12. 2011

»Gledališče kot možnost, da po svoje spreminjaš svet«

Jure Henigman je član igralskega ansambla Mestnega gledališča ljubljanskega, dobitnik Borštnikove nagrade za mladega igralca v predstavi Macbeth Ivice Buljana in Severjeve nagrade za vlogo kralja Leara v istoimenski drami Williama Shakespeara ter vloge Murilla, Misijonarja Roseja ter Guhla v Dürrenmattovih Fizikih. Trenutno obkroža svet v filmu Izlet Nejca Gazvode, za katerega je prejel vesno za najboljšo moško vlogo.

Romeo in Julija / foto Barbara Čeferin

Žirija je v utemeljitvi Borštnikove nagrade za mladega igralca leta 2009 zapisala: »Kljub navzven prevladujoči divji energiji, ki je v igri Jureta Henigmana kot vodilo v polni meri prisotna od začetka do konca uprizoritve, so liki, ki jih igralec udejanja, natančno zasnovani, izrazno igralsko pestri in nadzorovani. Henigman igralsko ne podlega moči in energiji uprizoritve, temveč jo s svojimi, tudi tehnično izdelanimi vlogami, ustvarja, nadzoruje in stopnjuje do skoraj neznosne intenzitete.« Tvoj komentar?

Zmeraj mi je fascinantno slišati takšne stvari. Macbeth je predstava, kjer nam je bilo ustvarjalcem od začetka jasno, da jo moramo pripeljati prav do te »neznosne energije«, sicer bo celi uprizoritvi nekaj zmanjkalo. Nihče od nas pri tem ni imel izbire, nismo se skušali obvarovati ali se na lahek način preigrati čez predstavo, saj je bilo treba iti v vsako vajo in predstavo stoodstotno in na sto-in-en možen način. To je najbrž to, kar je žirija videla v tem. Res pa je, da se ob nekaterih festivalih ali gostovanjih zgodi, da se kakšna izvedba še posebej posreči, in tukaj se je zgodilo prav to, da so se vsi dejavniki sestavili in ob tem smo vsi prav uživali. Je pa to seveda tudi način dela režiserja Ivice Buljana, ki od igralca vedno zahteva maksimum.  

Ivica Buljan te je gledališko precej zaznamoval … Zanj je značilen tudi fizičen pristop h gledališču oziroma načinu igre. 

Ja, tukaj sem sicer prvič sodeloval z njim, ampak sva se takoj zavohala, ker ni tip režiserja, ki bi ti polagal korake, besede in kretnje v telo, ampak te vseskozi intelektualno usmerja. Tudi če kdaj v procesu dvomiš, se stvari na koncu vedno poklopijo. Buljan je tako dober dramaturg, da zna sestavljati in uporabljati stvari, ki jih igralec ponuja. Rad sem avtor svojih likov. Ne branim se sicer režiserjeve ideje, če se z njo strinjam, ampak če lahko sam s predlogi in načinom nekaj vložim v koncept vloge, mi je najlažje, ker je tisto moje. Če zna režiser to potem pametno uporabiti, je to najboljše, kar se ti lahko zgodi.    

Delal si z zelo različnimi režiserji, ki imajo zelo različne pristope, od Buljanovega fizičnega teatra prek Matjaža Pograjca do psihološkega realizma Alena Jelena, če omenim najbolj skrajni točki. 

Ja, delal sem z veliko režiserji, tudi s takšnimi, ki so v svojem življenju ustvarili že veliko vidnih predstav, čeprav se naše morda niso sestavile tako, kot sem pričakoval, kljub temu da sem bil s tem, kar sem počel, kar zadovoljen. Zmeraj se mi zdi pametno, da ti režiser ponudi prostor in ti pusti, da sam raziskuješ – vsaj sam sem te vrste igralec ali pa se bom moral morda navaditi drugače.  

Kako pa sploh delaš vlogo, ti je v glavno oporo tekst, nek občutek ali kaj drugega?

Zame je zelo pomembno prvo branje, ko tekst preberem sam, doma. Prvi vtis (vloge in celega teksta) je pri meni skoraj vedno točen, v smislu tega, kaj naj na koncu pričakujem. Čeprav med procesom tavaš, se morda tudi izgubljaš, se na koncu ta začetni občutek vedno vrne, vsaj do neke mere. Zato si ga poskušam vedno zapomniti in si razložiti, zakaj je prav tako. Potem sledi »team work«. Nedvomno mi je tekst vseskozi v glavno oporo. Pri tem ponavadi sledi klasično vprašanje laikov, kako si lahko zapomniš takšno količino teksta. Nekateri igralci imajo s tem dejansko probleme, pa ne samo starejši. Sam si ga zapomnim dovolj hitro, pa tudi vaj je toliko, da s tem ni problema. Včasih le dobim občutek, da ne morem realizirati vloge tako, kot bi jo hotel. Res je, da sem šele na začetku svoje poti in da ti lahko včasih zmanjka nekih praktičnih rešitev ali pa si ne upaš, odvisno od situacije. Včasih se mi zdi, da niso izpolnjeni vsi pogoji, ki bi ti lahko omogočili, da dosežeš zastavljeni cilj. Morda je odvisno to od mene, čeprav tega v tistem trenutku ne dojemam na ta način, prej čutim, da me nekaj zavira. Vedno pa poskušam med procesom ustvariti pogoje, da predstavo rad igram tudi na ponovitvah. V MGL-ju imamo razmeroma veliko repriz glede na ostale teatre, in če vlogo nerad igraš, ni najbolje.  

Čeprav praviš, da si še na začetku, si imel do zdaj že precej nosilnih oziroma večjih vlog (Andreas v Bobnih v noči, Brick v Mački na vroči pločevinasti strehi, na Akademiji v Kralju Learu in v Razrednem sovražniku … ). Je kakšna razlika med glavnimi in stranskimi vlogami?  

Zmeraj pravim, da je glavne vloge igrati lažje, ker vsi delajo zate. Manjše vloge mi še vedno predstavljajo misterij. Ker moraš podpirati celoto, hkrati pa še narediti vlogo. Poleg tega si v večji meri obremenjen s tem, da te morajo opaziti. Prav s tem se včasih zakolješ. Za pomembne nosilne vloge rabiš nekaj, kar poganja celo zadevo naprej. To mi nikoli ni bilo težko. V procesu dela sem vedno navijač predstave in skušam dati največ od sebe, pri tem včasih pritegnem še koga, ki mu med procesom morda pade zanimanje. Mislim, da je to neka moja kvaliteta.  

Koliko imaš kot igralec možnost zavrniti stvari, ki ti ne odgovarjajo?  

Zaenkrat sem imel to srečo, da so mi bile dodeljene vloge, ki sem jih z veseljem igral. Gotovo pridejo tudi tiste, ki mi bodo malo manj ljube, ampak kot igralec veš to že od začetka. Drugače sem pa teatrsko vlogo zavrnil, če nisem imel časa, ker sem bil zaseden drugje. Precej je odvisno od umetniškega vodje, kakšne priložnosti ti daje, kako skrbi za celoten kolektiv. Za to je na primer v MGL-ju dobro poskrbljeno. Barbara (Hieng Samobor op. a.) je zelo premišljena v tem, tako da zaenkrat nimam nobene potrebe po tem. Mogoče bom kdaj čez dvajset ali trideset let rekel tudi ne. 

Režiserji, s katerimi delaš, se ponavadi ne trudijo najbolj, da bi te pretirano oblekli. Kako je z goloto na odru?  

Racionalno jih že razumem. Bolj me moti, če začutim, da je golota sama sebi namen ali pa naj bi izzvala reakcijo že sama po sebi. Sicer me golota na odru ne moti. Z njo nimam problemov, razen če je neutemeljena. Pri Plesu na vodi se je celo zgodilo, da sem jo predlagal sam. Ko se Filip transformira v vidro oziroma umre, sta obstajali dve možnosti: ali bi bil čuden stvor, navlečen z raznoraznimi kostumskimi dodatki, ali povsem gol. Ne bi mogel biti na primer v rdečih kopalkah. Takrat nisem rekel nič, ampak sem se preprosto slekel in je to potem tudi obveljalo.  

Kako vlogo razvijaš skozi faze življenja predstave, če jo igraš po dolgi pavzi ali po daljšem obdobju ponavljanja? Kdaj vidiš vlogo drugače kot na primer na premieri?  

Lahko jo vidim drugače, kar pa ne pomeni, da jo igram drugače. Zgodi se, da se nekatere stvari v procesu ne izidejo in jih razumeš šele v toku časa. Vendar jih kljub temu ne moreš spremeniti, ker je kakšna stvar toliko zafiksirana z mizansceno in odnosi med liki. V tem primeru lahko z minimalnimi spremembami narediš kaj, da se počutiš bolje, ne da bi pri tem razrušil koncept. Če je ponovitev veliko, lahko greš čez različne faze občutij, od pozitivnih do negativnih, ampak to morda zato, ker imaš preveč časa za stvari, s katerimi se sicer ne bi ukvarjal. Kar pa ni nujno vidno navzven – to, kaj hočeš in kaj ne, je morda skrito v petih odstotkih vloge. 

Ti je katera od vlog še posebej ljuba?  

Zelo rad igram Mačko. Zelo fino je igrati stvari, kjer ima lik razpon in se mu nekaj zgodi ali nekaj spozna tekom predstave, ker imaš tako na koncu, pri poklonu občutek, da si nekaj naredil, da ima vse to nek smisel. Od vlog bi mogoče izpostavil predstavo Vincent River, ki mi je res ljuba. Tudi predstava je bila simpatična, zelo igralska in tudi veliko kolegov igralcev jo je videlo. Takrat sem bil res še na začetku igralske poti, in da so me pohvalili, je bila dobra popotnica za naprej. Bolj kot teatrske pa se mi zdi, da te vsrkajo filmske vloge, ker je proces bolj zgoščen in imaš res malo časa. Tudi ko ne snemaš, moraš biti ves čas na prizorišču in se trudiš obdržati lik, prav bojiš se, da ga ne bi izgubil. V gledališču s tem nimam problemov in lahko izklopim.  

Kaj je zate relevantno mnenje? Omenil si mnenje kolegov, mogoče prijateljev, kritikov? 

Zmeraj je dobro slišati pozitivno kritiko. Čeprav se ne opiram nanje. Mogoče se prej obesim na kakšno negativno, ker me zbode in poskušam razumeti, zakaj nekdo nekaj vidi na tak način. Zelo veliko mi pomenijo mnenja kolegov. Na kritiko bi rad dal veliko, pa ne morem, ker se mi zdi, da je izgubila ostrino in gre danes velikokrat za nekakšne obnove. Predvsem poskušam zaupati samemu sebi. Vem, da včasih kakšna stvar ni tako dobra, kot slišim, da je, ampak se pač zahvalim. Predvsem skušam uživati in upam, da bodo tudi ostali to opazili.  

Do zdaj si dobil že precej nagrad, sploh glede na to, koliko jih je na trgu …  

Pa še ukinjati so jih začeli …  

Misliš, da imajo te nagrade neko relevantno mesto?   

Mislim, da bi bilo dobro, da bi nagrade dobivali mladi ljudje. Ker dejansko dajo nek zagon, spodbudo, kar se mi zdi kot en virus. Sam nisem zavisten do ostalih igralcev, ki naredijo dobre vloge. Mislim, da lahko ob veliko dobrih igralcih sam še vedno dobro delaš in širiš pozitiven odnos. Od česa je odvisen odnos do nagrad, je najbrž predvsem stvar posameznika, začne se formirati pa že zelo zgodaj, recimo na Akademiji. Mi smo bili zelo močan letnik in zdi se mi, da si je vsak od nas že tam poskušal vzpostaviti nek prostor. Med nami kljub temu ni bilo zavisti – eni dobijo nagrade, drugi pač ne. Se mi zdi pa prav, da so to mladi ljudje. Ker te nagrade nekako razbremenijo.  

Ko že omenjaš močan letnik: kako se spominjaš Akademije?  

Akademija me je veliko naučila. Predvsem sem hvaležen Korunu, ne toliko zaradi stvari, ki me jih je naučil, ampak ker mi je vcepil ljubezen do gledališča, do tega poklica, do odra, in kar se mi zdi najbolj pomembno: občutek, da je to nekaj svetega, kar še zmeraj mislim in upam, da bom vedno. Gledališča ne vidim kot tekmo in dokazovanje, ampak kot možnost, da po svoje spreminjaš svet, v katerem živiš. Mogoče zveni takšen pogled malo idealistično, ampak mislim, da na ta način lažje deluješ, kot če gledaš na to zgolj kot poklic. Glede tehničnih stvari je pa z Akademijo tako: tam ti nudijo vse, koliko si vzameš, pa je odvisno od tebe samega oziroma od tega, kakšen človek si, kakšen mentor ti odgovarja. Nekaterim na primer isti mentorji niso toliko odgovarjali kot meni.   

Vincent River ste igrali v rudniku srebra, tudi na Akademiji si imel zanimivo izkušnjo, ko ste predstavo Idiot uprizarjali v Polju. Je bilo še kaj bizarnih situacij?  

Ta v Polju je bila sploh zanimiva, glede na to, da sva bila z Ano (Dolinar op. a.) takrat drugi letnik. V prvi vrsti so sedeli vsi s haljami in odprtimi usti ter med predstavo glasno komentirali brez zadržkov. Najbolj dragocen pa je bil pogovor z njimi po predstavi. Zanimivo je bilo slišati, kako pazljivo so gledali in kaj vse so opazili. Ena izmed njih je bila celo teatrsko usmerjena – najbrž je bila zaradi tega tudi tam. Bolj kot za konstruktivno debato je šlo za izmenjavo mnenj in možnosti, da vidiš, kako gledajo predstavo. Tudi v rudniku je bilo zanimivo, vsi so imeli plašče in čelade z lučmi. Sicer smo igrali še kaj na Metelkovi, na off sceni in kakšnih drugih bizarnih lokacijah pa niti ne. Večinoma igram kar v gledališčih. 

Z Mačko na vroči pločevinasti strehi ste bili na Bitefu in v Reki, sicer pa ima film – sploh aktualni Izlet - kar se gostovanj v tujini tiče, najbrž večji domet?  

Film se posname in ima potem ponavadi dveletno življenje kroženja naokrog po festivalih. Povsem drugače kot v gledališču, kjer je premiera na dan, ko dosežeš igralski vrhunec, in si neposredno po tem soočen z odzivi, pri filmu mine ponavadi celo leto od takrat, ko si ga naredil, in imaš do tega že distanco. Sploh ker sem sam človek, ki hitro pozabi nekatere stvari. Obenem sem bil bolj živčen, ker je bilo vse že narejeno in se ne da nič spremeniti, lahko samo še čakaš, kaj si bo kdo mislil o tem. V Sarajevu je bilo vse zelo zares, z rdečimi preprogami, kamerami in bliskavicami. V takšnih trenutkih se vprašaš, zakaj to počneš, in ko se sprijazniš, se še opomniš, da moraš dati roke iz žepov in se smejati. Take odrasle stvari, s katerimi se moraš soočiti. Kar je v bistvu dobro.  

Kakšne so razlike filmskega medija glede na gledališki, kar se igre tiče?   

Razlike so sicer bolj tehnične narave, ampak zame je igra igra, ne glede na to, ali gre za film ali gledališče. Res pa je, da pri filmu nimaš toliko vaj in moraš biti pripravljen vnaprej, še preden začneš snemati. To sem ugotovil, ko sem prvič snemal in sem kar plaval iz kadra v kader ter sploh nisem imel občutka, kako bo videti celota. Zdaj doma že prej poskušam določiti stvari in pri tem upam, da se ne bodo preveč razlikovale od režiserjevega pogleda. Oder je pa čisti rokenrol. Zelo mi je pomembno, da uživam v procesu vaj in delam z entuziazmom. Mogoče se zgodi redko, ampak rad delam predstave, v katerih rastemo v ideološkem smislu in želimo nekaj sporočati. Gledališče ne sme biti (zgolj) prostor zgodbic, trivialnosti in zabave, to lahko ljudje dobijo tudi drugje. 

Izlet je značilno generacijski film, tudi ustvarjalci ste se med sabo poznali od prej in nekatere zgodbe so osebne … 

Čeprav se zadnje čase precej omenja, da smo prijatelji in naj bi zato imeli toliko več prostora za improvizacijo, pravim, da lahko tudi prijatelji posnamejo slab film. Poleg tega je na filmu improvizacija skoraj nemogoča, ker moraš imeti skoraj vse pripravljeno vnaprej. Zgodijo se sicer kakšne nepredvidljive stvari, sploh če nimaš dovolj produkcijskih sredstev, da bi zamejil snemalno prizorišče in onemogočil ljudem, da se sprehajajo ali vozijo mimo – česar nikoli ne moreš povsem izključiti.   

Si zadovoljen s produktom?  

Zelo, sploh glede na čas, ki smo ga imeli. Sicer smo vse dorekli že pred tem in se veliko dobivali, posneli pa smo ga ekspresno hitro, v dveh tednih, kar je bilo naporno in stresno. Ker smo prijatelji, smo bili v medsebojni komunikaciji bolj direktni, kritiko smo si povedali brez zadržkov in na ta način nismo zgubljali časa. 

Misliš, da lahko prepoznavnost igralcev iz drugih medijev pritegne gledalce v gledališče?  

Glavno prepoznavnost pri nas prinaša televizija in ta me ne zanima, vsaj ne v formah, ki trenutno prevladujejo. So sicer izjeme, kot na primer nadaljevanka Na terapiji, ki se mi zdi korak v dobro smer, tako za igralce kot gledalce, ker kaže tudi, da se lahko slovenščina sliši povsem naravno. Prepoznavnost igralcev uporabljajo v napovednikih in promocijskih materialih določeni teatri bolj, drugi manj, tudi če so včasih zavajajoči. Ljudje ne hodijo v gledališče, sploh mladi, in te stvari se mi zdijo sprejemljive. Vsak se po svojih najboljših močeh trudi privabiti gledalce in tudi kot igralec imaš rad, da je dvorana polna. O Izletu se je zaenkrat veliko govorilo, ampak se mi zdi, da se bo še več, ko bo prišel na redni program. Sam nimam s prepoznavnostjo v tem smislu nobenih problemov, niti tak ni moj namen. Raje vidim, da me poznajo po stvareh, za katerimi stojim, ne po drugih, kjer se pojavljam bolj slučajno.   

Vmes si postal očka. To kaj vpliva na tvoje kreiranje vlog in tvojo »divjo igralsko energijo«?  

V tem obdobju sem imel sveti čas zase, tako da bo predstava, ki jo trenutno delam, prva, v kateri bom igral, odkar sem očka. Gotovo pa daje to dejstvo neko povsem drugo dimenzijo. Za nekoga si odgovoren, ne samo zase, kar se mi zdi super občutek. Poleg tega se lahko od otrok veliko naučiš, in to že zdaj, ko je stara eno leto: ne znajo lagati, so zelo iskreni, odzivni. Kaj pa to pomeni za samo igro, še ne vem. Ampak če te nekaj spremeni kot človeka, se to najbrž pozna tudi na drugih segmentih življenja.  

Kaj si želiš delati v prihodnje? Imaš morda ogledano kakšno vlogo? 

Rad bi delal z ljudmi, ki delajo stvari, ki jih hočejo delati, in ki imajo neko mnenje. Predvsem pa z režiserji, ki pustijo, da njihove ideje pove igralec. Zdi se mi, da bi moral režijski teater odpreti prostor igralcem, gledalci na odru nočejo gledati konstruktov. V zadnjem času sem imel tudi to srečo, da sem v dveh letih posnel dva filma. Kar mi gre vedno lažje in me tudi vedno bolj zanima, čeprav me je včasih privlačil le teater. Kakšne monodrame si še ne bi upal delati, čeprav sem že pomislil na to, ampak mislim, da sem še premlad za to in si moram pridobiti še nekaj izkušenj. 

Kakšni konkretno so tvoji trenutni načrti za delo? Dela ti vsekakor ne bo zmanjkalo?  

Zadnjih osem mesecev sem igral le tekoče predstave, in ker večinoma ne igram komedij, ki imajo precej več ponovitev in dosti gostujejo naokrog, sem imel več časa zase, ampak zdaj bom spet bolj delaven. Trenutno delam z Luko Martinom Škofom Viteza čudes, potem prvič, odkar sem v MGL, delam na Mali sceni s Tijano Zinajić, tudi za naprej sem že nekaj dogovorjen, ampak je še neuradno.

Jure Henigman

Nika Leskovšek, SiGledal, 23. 10. 2010
Tonight I celebrate*; Ignacij Borštnik
Nika Leskovšek, SiGledal, 24. 3. 2011
»Biti moramo predvsem zanimivi, univerzalni in drugačni«
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Nostalgični konec