Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 8. 2010

Skoraj tam

KRITIKA (De Utvalgte:Skuggar, r.Kari Holtan)- Predstava o senčnih straneh življenja, predstavljena na preveč porozen način.


Režija: Kari Holtan
Oblikovanje fotografije in videa: Boya Bøckman
Producent in dramaturg: Anne Holtan
Sodelujoči pri konceptualni zasnovi: Torbjørn Davidsen
Avtorska glaba: 3 Øre
Maska: Carle Lange
Glasbeni producent: John Birger Wormdahl
Inštruktorja govora: Kari Holtan, Jørgen Langhelle
Lučna podoba: Jean Vincent Kerebel
Igralci: Leo Holtan Bøckman, Iben Ossavy Kolbenstvedt, Fabian Sæthre, Synne Flikke, Ronja Maria Rodrigues in Lois Mathias Williams
Igralci na odru: Eva Bøe Moen, Hans Wedvik, Kari Vik Knutsen in Stein Davidsen
Soprodukcija: Black Box Teater
Ob podpori: The Norwegian Arts Council, Independent Performing Arts Norway, Norwegian Ministry of Foreign Affairs

65 minut
Predstava je v norveškem jeziku z angleškimi podnapisi.

Norveška skupina, ki se nič kaj skromno poimenuje De Utvalgte ('Izbranci'), se na Mladih levih predstavlja že drugič. Nazadnje smo jo ujeli v zanosu kvazi resničnostnega šova Jimmy Young, predstavi, nabiti z eksplozijo informacij, videi, zrežiranimi pogovornimi šovi, poplesovanjem, ki se je bolj dobesedno kot kaj več igrala z ognjem in (nehote) sprožala požarne alarme. Bombastična newagevska zadeva, ki pusti priokus skepse. Letošnja uprizoritev – Sence je, vsaj na začetku, učinkovala kot povsem nov list papirja, s precej manj hrupa in z znosno mero pretencioznosti.

Pritegne predvsem obetavna scenografija velikih jajčastih belih teles, ki visijo s stropa in služijo kot dodatno projekcijsko platno tistemu zadaj. Sicer pa prevladuje izpraznjeno prizorišče, v ozadju idilično osvetljena klopca z negibnim starcem in atmosferski, morda celo metafizični dodatek kontemplativnega pozibavanja dreves. Začetek brez odlašanja načne (vsaj potencialno) osrednjo temo uprizoritve: problematiko staranja oziroma starosti ali bolj poetično: človeško življenje na ozadju večnosti.

Predstavijo se pravzaprav tri generacije, ki najverjetneje predstavljajo razvojne faze istih oseb, ampak nič ni zagotovo – kot po navadi, da se lahko ohranja interpretativna širina in pridih nedorečenosti ali univerzalna arhetipskost. Na lebdeče kokone je odsevana šesterica otroških obrazov, ki edini govorijo, a besedilo je pisano za srednjo generacijo oziroma govori o njej, medtem pa se v temi in tišini na odru kot sence neopazno (kako družbeno simptomatično) premikajo trije starci.

Rekonstruiranje in hkrati radikalno banaliziranje zgodbe bi se lahko glasilo sledeče: preplet kompleksnih odnosov med moškim, žensko (otroško prijateljico) in njegovo ženo – tako starci kot otroci so razdeljeni v trojke s po dvema ženskama in enim moškim. Spregovorijo pa pravzaprav o srečevanju v odhajanju (ali radikalno poenostavljeno: o snidenju prijateljev iz otroštva in soočenju s smrtjo – očeta), predvsem pa o tisti emocionalni zadregi vmes, tesnobnem občutju neznanega, razpuščanju spletenih vezi …

Skratka, celoten vtis, ki ga poskuša uprizoritev ustvariti, je nekakšen marleaujevski teater z beckettovskim besedilom, maeterlinckovsko slutnjo, bergmanovsko emocionalno zadrego in kvazimetafizično oživljenostjo narave à la Tarkovski. Prevod: sodobni teater, ki se zaveda možnosti izrabe tehnologije in igranja z iluzornostjo, temelji na reduciranem in v neskončnost repetitivnem tekstu, ki ovinkari zato, ker drugače o eksistencialnih vprašanjih ni mogoče govoriti, saj bi potem postala nekaj drugega; medtem pa daje slutiti tesnobno pričakovanje neizrečenega in hkrati neizbežnega ter krhko minljivost, hkrati pa tudi izmenljivost posameznega v večnosti.

Vse lepo in prav – ampak(!): z odločno premajhno dozo atmosfere, da bi upravičil statičnost in repetitivnost nikamor razvijajoče se predstave, ki računa na razvoj gledalčevih notranjih občutij. A tja le dregne, za kaj več ji zmanjka moči zaradi ne dovolj radikalnega oziroma subtilnega teksta, ki bi lahko povzel osnovno grozo beckettovskega prikritega mehanizma sveta in neznosnega vztrajanja v defetizmu; vizualno vse preveč kičasto, da bi lahko bilo presežno in zlovešče, tekstovno premalo zaostreno, da bi bilo nelagodno v psihološkem razčiščevanju. Skratka: dobro zastavljena uprizoritev, ki ostaja na pol poti. Površina, ki hoče biti globoka in katere celota drsi nazaj v new age. Sodi pa v tip predstav, ki gledalca vedno znova silijo k razmišljanju, ali resnobne in tragične vsebine terjajo tudi neznosno turobno nategovanje forme. Včasih se sprašujem, zakaj se Mladim levom tako mudi odrasti.

Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 8. 2010
Temna (in svetla) stran Senc
Nika Leskovšek, SiGledal, 29. 8. 2010
In-validnost osebne investicije v umetnost
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Beatlomanija?
Nika Leskovšek, SiGledal, 30. 8. 2010
Connoisseur političnih govorov
Nika Leskovšek, SiGledal, 23. 10. 2010
Tonight I celebrate*; Ignacij Borštnik
Nika Leskovšek, SiGledal, 12. 5. 2011
P-ostajanja slovenske drame