Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 2. 11. 2011

Virtualno gledališče Mihaela Toša

Intervju z multimedijskim ustvarjalcem, avtorjem spletnega portala Ptuj2012.net, Mihaelom Tošem.

Mihael Toš / foto osebni arhiv

Mihael Toš (Tosch) je eden od neodvisnih ustvarjalcev, ki jih je navdihnila ideja projekta Evropska prestolnica kulture. Luciden mislec in videobloger, nadarjen glasbenik, nevrolingvistični programer, novinar ptujske televizije, diplomirani germanist, brat igralca Tadeja Toša ter stalni spremljevalec ptujskega kulturnega in družbenega življenja bo v naslednjem letu na spletu uprizarjal zgodbo o Ptuju.

Zakaj portal ptuj2012.net?


Na portalu Ptuj2012.net bo v obliki virtualnega gledališča predstavljena zgodba o Ptuju, ki je partnersko mesto v projektu Evropska prestolnica kulture. Vsak mesec v letu bo publiciran nov del te zgodbe. Trenutno je na strani že kronika nemškogovorečega gledališča na Ptuju, ki sem jo naredil dve leti nazaj – lahko rečem, da je neke vrste podlaga za to virtualno gledališče, saj sem s pripravo te kronike prišel v aktivni stik s ptujskim gledališčem na tem nivoju. Potem pa bo to virtualno gledališče, ki bo z virtualnimi liki predstavljalo zgodovino mesta in na nek način tudi njegovo kulturno in ostalo dediščino. Glavno vlogo bodo igrale animacije.

Kot televizijski novinar se veliko ukvarjam tudi z videoblogi, kratkimi videi. Glede na to, da sem tudi tehnični videoproducent, sem se poglobil v izdelavo animacij in spoznal, kakšno sporočilno moč ta forma ima, in jo razvijal naprej. Na drugem nivoju se ukvarjam tudi z nevrolingvističnim programiranjem – delam izobraževalne animacije o duševnem zdravju. In ko sem videl, kako močan učinek imajo tiste animacije, sem se po že izdelani gledališki kroniki odločil narediti širše zastavljeno virtualno gledališče. Kombiniram torej dva projekta, kulturnega in zdravstvenega, kulturnega pod delovnim imenom locus communis, zdravstvenega pod imenom sensus communis.

Kaj je nevrolingvistično programiranje?

To je veja, ki se postopoma uveljavlja. Gre za (psevdo)znanost, kako se človek z uporabo lingvistike, torej z uporabo svojega komunikacijskega aparata, lahko privzdigne na višji nivo, si ustvari mnogo bolj intenzivno zavedanje o sebi in svetu. Dejansko si svoj um programiramo, in če znaš to delati načrtno, iz situacije lahko potegneš dosti več ali vsaj optimum. Ampak v virtualnem teatru nevrolingvistično programiranje ne igra osrednje vloge.

Scenarij pišete sami, animacije so vaše delo. Ste tudi avtor glasbe in risb, ki so na strani?

Glasba v kroniki Statdttheater Pettau ni avtorska. Glasba v nadaljnjih animacijah pa bo avtorska. Imam glasbeno skupino Volk (nekoč se je imenovala Hudobni volk, zdaj jo najdete na spletni strani www.v-o-l-k.net), ki naslednje leto praznuje dvajseto obletnico delovanja. Lahko rečemo, da je to doslej največja rockovska skupina na ptujskem področju. Skladno s projektom EPK bomo izdali svoj drugi album, ki se bo imenoval Evropa. Naša glasba bo tudi del virtualnih predstav, ki bodo na ogled od januarja prihodnjega leta. Na portalu bodo tudi nekatere skladbe z albuma in tudi skladbe, narejene posebej za portal. Za oblikovanje grafične podlage portala pa sem uporabil originalni material iz časa obnove ptujskega gledališča (okoli leta 1896). Tehnično bom stran še izpopolnil, da bo povsem intuitivna.

Pravite, da portal še ne služi svojemu namenu. Kdaj bo na ogled prva virtualna predstava?

Delno že služi, saj je tam objavljena kronika Stadttheater Pettau, 1786–1918. Prva obsežnejša nadgradnja bo sledila prvega januarja, s pričetkom projekta EPK. Projekt ptuj2012.net sicer ni omejen samo na leto Evropske prestolnice kulture, ampak bom idejo razvijal tudi v prihodnje. Gre za začetek neke dejavnosti, ki se bo razvijala skozi leta.

Lahko izdate kakšno podrobnost o predstavi?

Šlo bo za to, da se nakaže pomembnost tega našega okolja, Ptuja, kot najstarejše naselbine v Sloveniji – o tem se premalo govori. To bom predstavil na zelo ekspresiven način. Podrobnosti še ne izdam, ampak prvega januarja bo na ogled prvi del predstave, ki se bo mesečno nadgrajevala.

V začetni animaciji se lik zbudi iz težkih sanj …

Eno od izhodišč EPK je, da naj bi prišlo do prenove duha, in ta animacija to dejansko simbolizira. Sodobni človek, ki popije nekaj in gre opit kar oblečen spat, se sredi noči zbudi iz težkih sanj, spije namesto vode pivo, se usede pred televizijo in prestavlja kanale, na koncu pa prestavi na ta program, Locus Communis, ki dejansko pomeni prenovo duha. Kljub vsem odmikom od realnosti se ustavi na tem programu. To je začetna animacija. Simbolizira pa tudi tisto, kar se zdaj v družbenem toku dogaja – »prebujamo« se.

Smo zdaj v težkih sanjah?

V Sloveniji so dvajset let nazaj obljubljali, da so »danes dovoljene sanje«, vsi pa vidimo, da je to postala nočna mora. Se pa iz te nočne more človek kljub temu lahko zbudi, potrebuje težnjo po doseganju ustreznega zavedanja in voljo, da z delom to prebuditev tudi dejansko doseže.

Kakšna je vaša povezava s projektom EPK, ste entuziast ali za svoj projekt dobite subvencijo?

Imam lastno agencijo in svoje projekte financiram sam, tudi s pomočjo družine. Vsi, ki zadevo spremljajo, vidijo, da je EPK finančno v stiski, in odkrito povem, da se sploh nisem potegoval za sofinanciranje, ker bi vložil preveč časa za to, da bi mi na koncu odgovorili, da me ne bodo sofinancirali. Te stvari znam delati sam – če bi nekomu naročil, naj mi jih naredi, bi rabil na tisoče evrov. Odločil sem se torej, da projekt postavim samoiniciativno, in glede na to, da nimam nobenega sofinancerja, bom to lahko tudi tržil, kot se bo meni zdelo prav. Ne bom vezan na neko občinsko stališče do tega projekta in ne bo mi treba živeti z občutkom, da sem komur koli na neprimeren način kar koli dolžan.

Ste stalen in strasten spremljevalec družbenega in kulturnega življenja na Ptuju, od kod vaša ljubezen do mesta?

Sem tip človeka, ki se odloča tudi emocionalno, ne zgolj racionalno, skladno s sloganom »Emotion in motion«. V življenju sem doživel dve težki prometni nezgodi, v katerih sem dojel pomembnost odgovora glede minljivosti življenja, in takrat sem se razvil v tej smeri, da zelo dosti dam na domače okolje. Nisem zagovornik migracij – oziroma če tukaj ne gre, ne vztrajaš, ampak greš drugam – ampak trdim, da mora vsak sposoben človek v domačem okolju proizvajati dober material, ker na ta način pripomore k temu, da okolje ni nazadnjaško in regresivno. V bistvu je to čisto ena taka spontana ljubezen. Ljubezen do Ptuja pomeni ljubezen do življenja.

Mihael Toš

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 6. 4. 2012
»Trudim se. Oziroma se ne – dokler to tako sladostrastno počnem.«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 25. 9. 2011
Rojakom nastavlja ogledalo
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 10. 12. 2012
Maja Cerar: »Ne popuščam tam, kjer preprosto vem, da moram vztrajati«
Gost

Virtualno ili imaginarno-super..

2. 11. 2011

Gost

Deluje mi kot slaba samopromocija v stilu Damjana Murka

2. 11. 2011