Predstava nas popelje v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, v leta Jugoslavije. Predstavi nam tedanje pozitivne in negativne razmere v državi, posledice krize, stiske, tako družbene kot posameznikove in njune razvrednotenosti. Vse te problematike pa kot niti vodijo v današnje stoletje, današnjo samostojno Slovenijo, v kateri so se globoko zakoreninile in na žalost postale krepkejše. Režiser Jernej Lorenci je ustvaril prepričljiv most med »včeraj« in »danes«, ki prepriča, da misliti in kljub obilici komičnosti, ki je v odličnem sorazmerju z bridkostjo in v ključnih trenutkih tragičnostjo, ob koncu pusti z občutkom nekakšne tesnobe. Ta občutek pa je posledica zavedanja, da je bila predstava več kot resničen prikaz današnjega dogajanja, miselnosti, vrednot tako družbenega kot državnega delovanja.
Pričakovanj glede predstave nisem imela niti pretirano visokih, kar je bil verjetno ključni pogoj, da me je Svatba tako močno, pozitivno presenetila. Vse od glavnega para – Lenke, ki jo je odigrala Nina Ivanišin, in Jurija, ki ga je upodobil Janez Škof – do Natakarice, ki ji je življenje vdahnila Maja Končar. Vsi prisotni na odru so se med seboj ujeli in ustvarili sinhrono atmosfero proletariata, vdanega v lastno usodo, ki so mu ostali le vračanje v preteklost in nedeljska druženja v gostilni, kjer lahko znova in znova premlevajo in podoživljajo že davno minule dogodke iz svojega življenja. Vsak posebej je s svojim likom prepričal. S skupno intenzivno prezenco igralci gledalce ujamejo v svoj svet, ki na plan izvabi pestro paleto čustev in občutij, od lagodnih do nelagodnih, zmes veselja, žalosti, smeha, otožnosti, odobravanja in tudi zgroženosti.
K dobri zasedbi igralcev in celotnemu videzu predstave sta vsekakor pripomogli tudi dobro dodelana scena in kostumografija. Pri prvi moram izpostaviti predvsem videz gostilne in po mojem mnenju najpomembnejši detajl v njej – v prvem dejanju na steni obešeno sliko Josipa Broza Tita, ki je bila v tistem času obvezna oprema večine prostorov. V zadnjem dejanju jo zamenja znak »Prepovedano kajenje«, ki nekako simbolizira most med preteklostjo in sedanjostjo. Med prvim in zadnjim dejanjem je vidna razlika tudi v kostumih, saj na začetku oblačila igralcev spadajo v preteklost, na koncu predstave pa v današnji čas. S temi ključnimi posebnostmi je nekako pristno prikazan čas osemdesetih in kako je vse takratno prepleteno z današnjim. Prav poseben vtis na gledalce naredijo tudi glasbeni vložki, ki pozorno izbrani glede na razpoloženje v igri spremljajo predstavo in ki pripomorejo k še močnejšemu emocionalnemu učinku.
Svatba je vsekakor drama, vredna ogleda. Njeno ravnotežje med komičnim in tragičnim je popolno in zato nabito z različnimi čustvi. V enem trenutku se smejiš, v drugem si pretresen, in tako je bolj ali manj vso predstavo. Tematika je aktualna in primerna za današnje razmere.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.