Predstava se prične že s prihodom v poslopje Slovenskega mladinskega gledališča, kjer gledalce pričakajo plakati o plezalnih društvih ter množica privržencev alpinizma, ki nepoznavalca prostega plezanja navdajo z občutki tesnobe in nepripadnosti. Porajajo se vprašanja o meji med umetniškim delom in avtobiografijo ter o zmožnostih oz. omejitvah gledališča pri predstavljanju takšne tematike. Vsa ta vprašanja in nelagodni občutki se razblinijo v trenutku, ko se dvigne zastor.

V popolnoma umetniški svet nas popelje zmes glasbe, plesa in slike, ki že na začetku prikaže osrednjo umetniško težnjo celotne predstave. Svoj pečat je z dominacijo giba, koreografije in dinamičnosti močno odtisnil režiser Matjaž Pograjc, kar se je odlično skladalo s pisateljskim slogom Andreja E. Skubica. V dobri uri se je pred gledalcem zvrstilo veliko nepovezanih prizorov, kar je v popolno celoto združila neprekinjena glasba Tiborja Miheliča Syeda in Marka Brdnika ter tekoče menjavanje scene s pomočjo videoprojekcije Luka Dekleve in Dušana Ojdaniča. Vse umetniške komponente so se skupaj z igralci zlile v gibajočo celoto, ki ni dopuščala izstopanja posameznih igralcev.

Celotni igralski zasedbi je igro oteževala plezalna stena, po kateri so morali večji del predstave plezati, pri čemer so pokazali odlično fizično pripravljenost. Najbolj lahkotno je plezanje predstavil igralec Primož Bezjak ter tako dobro zajel bistvo svojega nastopa v vlogi alpinista Čopa. S svojo radoživostjo nam je prikazal človeka, ki se najbolj domače počuti v gorah, mestno življenje pa ga ne zanima. Skupaj s Katarino Stegnar, ki je nastopala v vlogi alpinistke Pavle, sta se dobro ujela in prikazala zanimiv odnos med dvema dokaj različnima posameznikoma, ki sta v trenutni situaciji odvisna drug od drugega. V vlogo alpinistke se je Katarina dobro vživela, žal pa nisem začutila enake identifikacije v ostalih prizorih, kjer prikazuje Pavlino mestno življenje. Morda bi bilo bolj smiselno v to vlogo postaviti nekoliko zapostavljeno Barbaro Ribnikar, ki zelo odločno (čeprav zelo redko) nastopa v vlogi mlade Pavle. Zelo močno sporočilnost oddaja lik stare Pavle, ki prikazuje njen družbeni propad, vendar k njeni dramatičnosti ne pripomore medla igra Maruše Oblak. Vse pomanjkljivosti treh igralk se razblinijo, ko se združijo na odru in skupaj suvereno predstavijo eno osebo ter z igro besed prikažejo boj v Pavlini notranjosti.

Med ostalimi igralci je pritegnil največ pozornosti Blaž Šef v vlogi Giovanninija, stereotipnega Italijana. Občinstvo je prevzel s svojo komično igro, ki so jo podkrepile šaljive ilustracije Nine Bric. Skozi celotno predstavo so bili predstavniki različnih režimov predstavljeni nekoliko komično. Tako je bil zasnovan tudi prizor z Urošem Kaurinom, ki je odigral Nemca Breinerja, vendar ga je uničil z neprepričljivo nemško izgovarjavo. Veliko bolje se je igralec odrezal v vlogi Brenka. Dokaj v ozadju je ostal tudi Boris Kos, ki kljub uporabi pripomočkov (mikrofon, postavitev v sobo za steno, klobuk in plašč, ki sta ga zakrivala) ni dobro prikazal avtoritete.

Celo predstavo sem čakala, da na plano privre odločna osebnost Pavle Jesih, da se pokaže njena ognjevitost in posebnost, ki jo uvršča med ljudi, vredne spominjanja. Nisem videla nekega presežka, s katerim bi se poklonili odločni osebnosti, ki je zaznamovala ljudi svojega časa. Toda na koncu sem ugotovila, da je ravno to bistvo. Pavla Jesih je bila izjemna ženska, kar je dokazovala s svojimi dejanji, vendar nikoli ni hotela posebnih časti in presežkov, bila je le človek. In s temi besedami se tudi zaključi videoprojekcija:˝Pavli Jesih, človeku.˝

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.