Neža M. Slosar, 20. 2. 2017

Merlin ali Pusta dežela

Študentska kritika|Tankred Dorst: MERLIN ALI PUSTA DEŽELA. Režija Aleksandar Popovski, SNG Drama Ljubljana, premiera 7. 12. 2016 - Epski boj, ki se bije med božanstvom in hudičem. V ta čas je postavljen človek, človeštvo, človečnost; kot skupek svobodnega subjekta, ki poganja boj ali ga zgolj opazuje.
:
:
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Realnost te misli in še mnogih drugih gre iskati v utopični drami nemškega postmodernističnega dramatika Tankreda Dorsta, Merlin ali Pusta dežela, ki jo je režiser Aleksandar Popovski s svojo ekipo v letošnji sezoni prvič postavil na slovenski oder (SNG Drama).

Kot se za postmodernistično dramo spodobi, je polna različnih žanrov, metafikcije in predvsem prevpraševanja tako starih kot novih idej. Dramatik je vse to postavil v kontekst zgodbe o Merlinu (Barbara Cerar) – čigar oče je Hudič (Silva Čušin) – ki nato začne z dobro idejo enakopravnosti in pojmom »prave poti« zgodbo o kralju Arturju (Tina Vrbnjak – mladi Artur, Branko Šturbej – zrelejši/starejši Artur) in vitezih okrogle mize (Klemen Janežič – Sir Lancelot, Filip Samobor – Perceval, Rok Vihar – Sir Gawain, Matija Rozman – Sir Lamorak, Gašper Jarni – Sir Orilus, Matic Lukšič – Sir Mordred, Tina Vrbnjak in Branko Šturbej – Sir Kay). Med vlogami iz mita se pojavita še Ginevra (Saša Pavlin Stošić) in Herzeloide (Saša Mihelčič). Saša Mihelčič odigra še lik Velikanke Hanne, vidimo jo pa tudi kot Devico Marijo v prizoru črne maše. V drami nastopi še Klovn (Tadej Toš), ki se nanaša in praktično pooseblja pojem »karnevalske literature«, ki sovpada tako z današnjim kot srednjeveškim svetom. Temu postmodernističnemu iskanju in prevpraševanju sledi tudi forma drame, ki je sestavljena iz 3 delov: zasnova dobre ideje in želje, da bi živela v svetu; možnost človeka, da je enakopraven in demokratičen; kar se sprevrže v propad/zaton, vendar ne nujno celotne civilizacije, ampak obdobja/vladavine. To nas pripelje v nov začetek človeške epopeje, ki je lahko utopično krožna ali upajoče spiralna.

Vsekakor so se ustvarjalci ravno prek epskega dojemanja časa spraševali, kakšno vlogo in sposobnost prikazovanja večnega časa ima teater kot umetnost. Kaj lahko ponudi sodobnemu kritičnemu gledalcu, ki je že z vsakodnevnimi izkušnjami bogatejši, vendar postaja hkrati del kolesja ponavljajoče se zgodovine in posledica »že videnega«? Tu velja pohvaliti celotno igralsko zasedbo, predvsem pa Barbaro Cerar, Silvo Čušin, Tino Vrbnjak, Branka Šturbeja in Tadeja Toša, za katere se zdi, da najbolj večplastno in hkrati pristno dosežejo zlitje daljnega, sedanjega in prihodnjega v točki večnosti. Brez dvoma je potrebno omeniti tudi, da je ekipi uspela izjemno dobra priprava teksta, kostumov in scene, saj omogoča zlitje predstave v celovito gmoto kompleksnosti, kjer ni ničesar preveč. Ta zasluga gre predvsem: avtorjema priredbe – Patricia Benecke, Patrick Driver, prevajalki – Urška Brodar, dramaturginji – Darja Dominkuš, scenografu – Branko Hojnik in kostumografinji – Jelena Proković. Najbolj dodelan del predstave po mojem mnenju predstavljata luč in glasba, saj sta tako močni sredstvi, da dajeta enotno strukturo drami, da se ne razdrobi v fragmente, jo hkrati nenehno komentirata in ji odpirata nove možnosti konteksta, celostno pa na neki ravni zaključujeta dogajanje in ga prenašata v brezčasnost, ki se gledalcu vsaj za trenutek zazdi dojemljiva. Za slednje so v predstavi zaslužni: oblikovalci luči – Aleksandar Popovski, Branko Hojnik, Metod Novak in skladatelj – Marjan Nečak.

Izpostavljeni so bili zgolj najpomembnejši in najopaznejši fokusi predstave, ki pa vsekakor niso edini; zato naj slehernik presodi, ali mu predstava vzbuja nove ideje ali stare ideje oziroma ali so ideje večne ali se postarajo. Se upodobitev drame in igra človeštva konča ali nadaljuje – optimistično, pesimistično, realno; utopično, distopično; ali mogoče ironično?

***

Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.

Povezani dogodki