PGK, 4. 12. 2017

Darja Reichman, dobitnica nagrade julija: »Edino z odra ljudi lahko prepričam v dobro!«

Igralka Darja Reichman je na ta veseli dan kulture v nedeljo 3. decembra prejela nagrado julija za izjemno igralsko stvaritev Karle v predstavi Helverjeva noč v sezoni 2016/2017, ki jo letos prvič podeljujeta Prešernovo gledališče Kranj in Gorenjski glas.

Foto: Mediaspeed / PG Kranj

Strokovna žirija v sestavi Alenka Bole Vrabec, Igor Kavčič in Mare Žvan je soglasno sklenila, da nagrado prejme na osnovi oddanih glasovnic gledalcev Prešernovega gledališča in bralcev Gorenjskega glasu ter kritiškega mnenja žirije. V vlogi Karle v Helverjevi noči je pretresljivo očarala z izjemno skalo čustvovanj, izredno kulturo telesa in jezika, presenetljivo igralsko uglašenostjo s soigralcem in ustvarila večplasten, pretanjen in nadvse prepričljiv lik ženske, ki se ji življenje izteče v strašljivi in neusmiljeni zvočni kulisi prihajajočega fašizma. »Karla v izvedbi Darje Reichman je vloga, ki ostaja v gledalčevem spominu, kar je bilo več kot očitno pri štetju glasovnic, hkrati pa je tudi dokaz, da občinstvo Prešernovega gledališča sprejema in ceni družbenokritičen in oster pogled na svet, v katerem živimo in v katerem človečnost izginja,« je v obrazložitvi povedala predsednica žirije Alenka Bole Vrabec.

V življenju ste prejeli že veliko nagrad za svoje igralsko delo, julija pa je nagrada domačega gledališča, domačega občinstva. Kaj vam pomeni?

Zelo sem bila presenečena, da so se v gledališču sploh odločili zanjo. O njej se v zadnjem letu ni kaj dosti govorilo, zato sem zdaj še toliko bolj vesela. To se mi zdi lepa gesta in način, s katerim lahko opozoriš na določene igralske kreacije, sploh ker naše gledališče nima nacionalnega statusa in so zato naše vloge morda malo prezrte. Dejstvo je, da se na vsa gledališča v državi ne gleda enakovredno, čeprav v resnici vsi delamo enako.

Kako bi torej vi umestili Prešernovo gledališče v slovenski prostor?

Naše gledališče je mlado in majhno, kljub temu, da nas je v njem nekaj že 'starih' igralcev. Občinska politika ne dopušča zaposlovanja novih igralcev, ki bi jih nujno potrebovali. Vseh skupaj nas je 25, je pa to, da nas je malo, lahko tudi prednost. V težkih trenutkih znamo stopiti skupaj in ker nas je tako malo, tudi vemo, da bi bilo pogubno, če bi bili drug drugemu sovražniki. Delamo predstave, ki se tičejo ljudi, o katerih lahko razmišljajo tudi naslednji dan, ki imajo neko sporočilo. Za to sta zaslužni zlasti naša direktorica Mirjam Drnovšček in umetniška vodja Marinka Poštrak, ki znata izbirati predstave, ki so tudi družbeno aktualne.

Takšne vrste predstava je tudi Teror, po premieri na Ta veseli dan kulture v nedeljo 3. decembra gotovo čutite olajšanje.

Ja. Vloga državne tožilke v Terorju je ena bolj zahtevnih v moji igralski karieri. Mislim, da moraš to presmučati, če uporabim športni žargon. Gre za zelo težko predstavo, čeprav se morda gledalcem ne bo zdelo tako. Opravka imamo s pravniški pojmi, ki zahtevajo zelo natančno izražanje, kar ne dopušča umika v improvizacijo. Vsaka najmanjša napaka se pozna in jo težko premostiš, v nasprotju s kakšno drugo vlogo, kjer prevladujejo čustva. Če pozabiš besedilo, si ne moreš pomagati s tem, da malo pomisliš in poiščeš kakšno drugo besedo, tu je vse natančno določeno. Poleg tega vloga zahteva zelo specifično verbalno spretnost.

Gledalci, tisti, ki so se odločili glas oddati, so obtoženega po slovenski krstni uprizoritvi oprostili z rezultatom 143 proti 63. Kako to komentirate?

Pri glasovanju so absolutno prevladala čustva, ki občinstvo povsem prevzamejo. Dopuščam možnost, da bi isti posameznik, če bi si predstavo ogledal še enkrat, drugič glasoval drugače, ker bi slišal še druge stvari.

V gledališču ste odigrali že 91 vlog. Nagrado julija ste prejeli za pretresljivo vlogo Karle v Helverjevi noči. Če poskusiva potegniti vzporednice med to predstavo in Terorjem, lahko rečeva, da je v obeh prisotno žrtvovanje.

Ja, res, vendar je Helverjeva noč povsem drugačen tip predstave, ko začneš, padeš vanjo in pozabiš na vse drugo. V njej se ne bojiš, ali se boš zmotil, ali boš pravilno formuliral določen stavek, ker ga lahko tudi zamenjaš, pa ne bo nihče opazil. Je pa to zagotovo ena od predstav, ki me je doslej osebno najbolj zaznamovala.

Vloga Karle zahteva izjemno psihofizično kondicijo, kot je na podelitvi izpostavila predsednica žirije Alenka Bole Vrabec. Ste takrat, ko ste se odločali za študij igre, vedeli v kaj se podajate?

Ne, nikakor. Pri devetnajstih ne gledaš in ne vidiš, kaj ta poklic potegne za sabo, kaj se skriva zadaj. Žene te neka prvinska želja po nastopanju, želiš se pokazati, ne zavedaš se, kaj  igra prinaša v resnici. Igralski poklic ni lahek, zahteva izjemno trdnost, psihofizično kondicijo, obenem pa neskončno ranljivost. Najtežje je, kako to uravnotežiš, kar pa je tudi edini način, da lahko ta poklic dobro opravljaš. Vloga te v vsakdanjem življenju ne sme bremeniti, čeprav te ves čas spremlja.

V svoji karieri ste preigrali mnoge like, na odru ste videli cel kup dobrih in slabih človeških značajev. Če rečemo, da je gledališče nekakšno zrcalo, obraz družbe, v kateri živimo, kakšen je vaš pogled na človeštvo?

Imam zelo dober občutek za ljudi. Človek je vedno človek, ne glede na to, kakšno izobrazbo ima in iz kakšnega socialnega okolja prihaja. Jaz, kot Darja, pa se v življenju trudim, da v ljudeh prepoznavam dobro, če se le da. Kadar pa vidim, da tega ni, potem se raje umaknem. V nekaterih ljudeh je tudi veliko teme in če lahko koga prepričam v dobro, ga lahko edino z odra. Ne glede na to, kako je vloga zapisana, jo vsak igralec izoblikuje po svoje, vanjo da svojo človeškost. Dva igralca ne moreta enako odigrati iste vloge. Z igralskega stališča so vloge negativcev, problematične vloge, mnogo bolj zanimive kot vloge likov, ki jim v življenju vse teče kot namazano. V svojem poklicu sem se večkrat srečala s težkimi, kompleksnimi vlogami, ki sem jim poskusila dati neko svojo svetlo plat, za katero mislim, da jo moramo vedno iskati v življenju, sicer lahko res kar obupamo.

 

 ***

O Darji Reichman

Rojena leta 1965 v Ljubljani. Leta 1990 je diplomirala na ljubljanski AGRFT v razredu prof. Dušana Mlakarja. Igrala je v različnih slovenskih gledališčih. V sezonah 1990 do 1995 je bila redno zaposlena v SLG Celje, od leta 1995 dalje pa je stalna članica Prešernovega gledališča Kranj. V gledaliških hišah SNG Drama v Ljubljani, SLG Celje, Mestnem gledališču Ljubljanskem in zadnja leta v Prešernovem gledališču v Kranju ter v drugih žanrih je ustvarila več kot 90 igralskih kreacij.