Tatjana Doma, 27. 11. 2015

Če lahko umetnost spremeni človeka, zakaj ne bi človek spremenil sveta

Slovensko ljudsko gledališče Celje, Vinko Möderndorfer NOSTALGIČNA KOMEDIJA, režija Boris Kobal, premiera 27. november 2015.
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje
Foto Jaka Babnik / SLG Celje

Intervju z Vinkom Möderndorferjem

6. oktober 2015


Na slovenskih odrih se ne zgodi pogosto, pa tudi za tujino je to velik dosežek, če sva iskrena, da bi v istem koledarskem letu uprizorili kar štiri krstne uprizoritve istega avtorja, kar se ti bo letos zgodilo z uprizoritvami Obiskov, Evrope, Malega nočnega kvarteta in Nostalgične komedije. Kako so kronološko nastajale te igre? Je kaj, kar jih morda povezuje, čeprav so si med seboj zelo različne?

Ja, takemu velikemu uprizoritvenemu metu botruje sreča. Najbrž pa ne samo sreča. Končno drame in komedije pišem že več kot tri desetletja in najbrž sem se v tem času nekaj malega pa že naučil. Ena od uprizorjenih iger (Evropa, SNG Drama Ljubljana) je bila nagrajena z Grumovo nagrado, druga (Mali nočni kvartet, PG Kranj) je bila nominirana za Grumovo nagrado, tretjo (Nostalgična komedija, SLG Celje) ste dobili na natečaj za komedijo in me najbrž ne bi poiskali, če bi bila igra slaba, četrta komedija (Obiski, SSG Trst), ki je bila uprizorjena kot prva, pa je bila všeč umetniški voditeljici in je ustrezala zasedbenim željam Slovenskega stalnega gledališča v Trstu, pravzaprav je štirim igralcem bila pisana na kožo. Vzrok za uprizoritev vseh štirih iger je najbrž v tem, da sem jih uspel dobro napisati. Seveda pa je zraven moral biti tudi krepek kos sreče. Namreč: po predalih slovenskih dramatikov, tudi v mojih globokih predalih, je vrsta dobrih in odličnih iger, celo nagrajenih in nominiranih, ki pa niso nikoli zagledale odrske luči sveta. V predalu imam, kot primer, prav tako nominirano igro za Grumovo nagrado Tri sestre, ki je v minulem desetletju dvakrat doživela premiero v Avstriji (Graz, Dunaj), enkrat na Hrvaškem, enkrat pa na Slovaškem, prav zdaj (oktober 2015) pa bo doživela premiero v Münchnu. V Sloveniji še ni bila igrana. In tudi najbrž nikoli ne bo. Pač ni imela sreče. In še kakšna takšna igra bi se našla. Ja, treba je imeti tudi srečo in ujeti pravi trenutek, ni dovolj, da je igra samo dobra.

Glede različnosti mojih iger, ki bodo uprizorjene do konca koledarskega leta: vse so si res zelo različne. Od situacijske komedije preko blasfemične burke o vprašanjih slovenstva in Evrope, pa vse do nostalgične komedije in celo drame. Bolj različnega pisanja si ne bi mogel zamisliti. Tudi nastajale so igre različno. Najbolj sveži sta Evropa in Mali nočni kvartet, najstarejša pa je Nostalgična komedija. Mislim, da je časovni razpon med vsemi igrami kakšnih deset let. Mogoče celo kakšno leto več.

Kako si napisal Nostalgično komedijo? Od kod ideja za posmrtni sprehod para skozi lastno življenje?

Najprej je bila ideja, kako bi bilo fino videti sebe v treh različnih življenjskih obdobjih. Mladost, srednja leta, starost. Gledališče je tisti prostor, kjer se to da prikazati, kjer se da spregovoriti o minljivosti časa in hkrati o sobivanju vseh časov, in to celo bolje kot na filmu. Najprej je bila gledališka domislica: starejši par se prepira o nekem dogodku iz njune mladosti, pa se pojavi isti par iz mladosti in prizor se odvije pred nami … Seveda pa takšen prizor za sabo potegne še marsikaj drugega. Idejo o nezanesljivosti spomina, o nepomembnosti človeških konfliktov, pa tudi o usodnosti nekaterih odločitev. Vse to pa sestavlja življenje. Smrt, oziroma, kot praviš, posmrtni sprehod para skozi življenje, se je v besedilo vtihotapil šele kasneje. Tako, da je smrt presenetila tudi mene kot avtorja. O, madonca! sem si rekel, saj sta vendar mrtva! To, da je starost tisto obdobje v življenju, ki ima edino pregled za nazaj, nad mladostjo, srednjimi leti, je nekako nastalo organsko, skozi pisanje. In tudi stavek, ki ga izreče Starka: Mrtva sva, se je pojavil organsko, sam od sebe. In mislim, da bi moral tudi pri gledalcih vzbuditi presenečenje, začudenje. Nekako ne bi smeli smrtnosti življenja napovedovati vnaprej. Tudi jaz je nisem, ko sem pisal. Ali pa ja. Ne vem. To je že stvar uprizoritve. Dejstvo pa je, da človek v resnici upa, da je nesmrten. V zrelih letih se konca življenja že bolj zavedamo, imamo izkušnje s smrtjo, prijatelji, z znanci, bližnji umirajo, ampak vseeno upamo (najbolj absurdno upanje), da nas bo smrt nekako obšla. Da ne govorim o tem, da pa je mladost sploh prepričana, da je nesmrtna in da življenje nima konca. Pravzaprav samo starost vidi več od ostalih obdobij življenja. Zato tudi pravimo, da je starost modra, pametna. No, vse to mi je bliskalo skozi misli, ko sem razmišljal in potem tudi pisal to igro. So bile pa še kakšne druge slike. Podobe. Pospravljanje stanovanja za mrtvimi starši. Čudenje moje ljube tetke, imela je oseminosemdeset let, nad tem, kako je življenje hitro minilo. Ob vsakem obisku mi je to pripovedovala. Kako hitro je minilo, kako hitro je minilo! Ker moja tetka ni imela otrok, sem jaz najbrž edini, ki se še kdaj spomni nanjo. Ko nekoč tudi mojega spomina nanjo ne bo več, bo čisto zares umrla. Tako je to. To je ta nostalgična komedija življenja.

16. oktober 2015

Ostaniva še malo pri Nostalgični komediji. Ko sem prvič brala besedilo, me je zelo presenetilo spoznanje ob koncu igre, ki ga omenjaš – da sta Starka in Starec že mrtva. Tega nisem pričakovala. Tudi na vajah se strinjamo, da je to nepričakovan trenutek v igri. Trenutek, ki spremeni dojemanje celotne igre. Ob spoznanju, da sta mrtva, se spremeni pogled na njuno življenje. Prav smrt podeli njunemu življenju občutek lahkotnosti, morda celo komičnosti. Šele ko sta mrtva, postanejo njuni konflikti in dogodki, ki so usodno zaznamovali njuno življenje, nepomembni.

Točno tako. Moram priznati, da nisem imel namena napisati tistega stavka: Mrtva sva, ki spremeni dojemanje celotne igre. Sploh ne. Dokler ga nisem napisal, nisem vedel zanj. Rodil se je dramaturško logično. Presenetil me je in pretresel. Ja, dramatika je pretresel njegov stavek :). Včasih se zgodi (žal ne vedno), da se dramska zgodba tako organsko razvija, da se sama piše. Nekako je preigravanje različnih tem in obdobij življenja, sploh v zadnjem delu igre, pripeljalo do tega, da lahko tako gledata na življenje samo osebi, ki sta čisto na koncu, ki imata pregled in odnos do vsega minulega izoblikovan na horizontu že minulega življenja. Ki sta mrtva. Mislim, da se v tem trenutku igra zgosti, nas preseneti, šokira in nam da misliti.

Zdi se, da je Starka bolj pomirjena z minulim življenjem, Starca pa stvari še vedno bolijo. Morda zato, ker vse do konca ne ve, da je mrtev? Da ničesar več ni mogoče spremeniti. Ali pa gre bolj za stvar ženskega in moškega pogleda na stvari?

Ja, Starka je bolj pomirjena. Na vsak način. Tudi zato, ker ve, da je mrtva in je to sprejela. Pa tudi drugače ste ženske drugačne. Bolj spravljene z življenjem. Moški neprestano nekam divjamo, hitimo, se prehitevamo. Hormoni nas mučijo in to kar do konca. Vedno se nam zdi, da smo nekaj zamudili, da nismo bili dovolj uspešni, da nismo imeli dovolj žensk, da nismo ničesar doživeli. Takšna je narava našega spola. Butasto sicer, ampak je res. Moški ste taki voli, mi je nekoč rekla prijateljica. Zelo sem bil užaljen. Vedel sem, da je mislila predvsem mene. Hkrati pa sem, niti ne tako globoko v podzavesti, vedel, da je to še kako res. Voli smo. In radi smo voli. Včasih smo celo ponosni na to, da smo takšni, saj nas imate tudi takšne rade. Nekako smo manjkajoči volovski del ženskega značaja. Super se ujemamo. In tako tudi naš par. Ujemata se in razhajata. On je večno nezadovoljen, ona drži hišo pokonci. On razmišlja površno, ona se zaveda globljih povezav v življenju. Oba pa delata človeške napake. Si jih oproščata (vsak na svoj način) in jih spet delata. In tako mine življenje :(.

20. oktober 2015

Medtem ko v celjskem gledališču nastaja Nostalgična komedija v režiji Borisa Kobala, sam režiraš svoje besedilo Mali nočni kvartet v PG Kranj. Kako je režirati lastno besedilo? Ne samo v primeru Malega nočnega kvarteta, sprašujem tudi na splošno. Imaš drugačen odnos do lastnih iger kot do iger drugih avtorjev? Si kot režiser zadovoljen sam s sabo kot z dramatikom? Spreminjaš in črtaš lastna besedila tekom vaj? Najdeš v svojih igrah tone, ki se jih nisi zavedal, medtem ko si pisal igro?

O tem, ali bom kdaj režiral svoja dramska besedila, sploh nisem razmišljal. Imel sem se predvsem za režiserja in za pesnika. Potem pa je tako naneslo, da sem zelo spontano napisal poetično igro Kruti dnevi, ki jo je režiral moj kolega, režiser Milan Stepanović. Igra je bila uprizorjena v okrogli dvorani Cankarjevega doma (leta 1982). Niti ne vem, če sem bil z uprizoritvijo zadovoljen ali ne, bil sem vzhičen, to pa gotovo. Takole nekaj napišeš in potem igralci to igrajo, besede oživijo, ljudje gledajo … Res poseben, čaroben občutek. In takrat mi je nekako bilo jasno, da bojo moja dramska dela režirali drugi režiserji. Potem pa se je zgodilo, da sem svoje novo besedilo nesel gospodu Andreju Hiengu, ki je bil umetniški vodja prav vašega gledališča. Takrat sem režiral Za narodov blagor Ivana Cankarja. Spomnim se, da sem besedilo nosil v torbi dolge tedne, preden sem se mu ga upal izročiti. Z Andrejem sva se zelo dobro razumela. Bila sva, in to si štejem v veliko čast, gledališka prijatelja. Bil je blazno zanimiv človek. Strahotno sem ga spoštoval in ga cenil kot pisatelja in človeka. No, in on je igro (Prilika o doktorju Josefu Mengeleju, 1986) čez noč prebral (danes to ne naredi noben umetniški vodja več) in naslednje jutro me je pri vratarju čakalo pismo, on se je namreč že navsezgodaj z vlakom vrnil v Ljubljano; pismo je bilo napisano z njegovo lično pisavo, v njem pa je zapisal, da že dolgo ni prebral tako vznemirljive igre in da jo bo uvrstil v program. In to takoj. Že v naslednji sezoni. Tako enostavno je to bilo nekoč. In naslednji teden mi je rekel, da naj jo kar jaz režiram. Mislim, da sem debelo pogledal, on pa je rekel: To pa ja znaš! In sem jo zrežiral. Tako mi je Andrej Hieng mimogrede vcepil samozavest in prepričanje, da lahko režiser brez problema režira svoja besedila, saj to vendar zna! In potem sem režiral kar nekaj svojih besedil in kar nekaj so jih režirali moji kolegi. Svoja besedila sem na oder postavljal, kot da niso moja besedila. Sem preveč vpet v gledališko delo, da ne bi vedel, da je treba biti do besedila gledališko neizprosen. In mislim, da se s sabo, kot z avtorjem besedila, nisem nikoli boril za kakšno repliko. Ja, s svojimi postavitvami svojih dram in komedij sem bil zadovoljen, saj sem jih zrežiral tako, kot sem jih videl, ko sem jih napisal. Dramske tekste vedno pišem kot odrske dogodke, kot gledališče, nikoli kot literaturo. Tako da je moj literarni zapis že zapis predstave. Kar pa ne pomeni, da kakšen drug režiser ne vidi v mojem besedilu druge in drugačne predstave. To, da sam režiram svoje besedilo ni nikakršna garancija, da bo predstava že zaradi tega dobra, da se bo a priori posrečila. Sploh ne. Pomeni samo to, da bo takšna, kot jo je videl avtor, ko jo je pisal. Seveda pa mi igralci na vsaki vaji odkrijejo nianse besedila, na katere nisem pomislil, ko sem pisal besedilo. Včasih se zgodi, da igralska intuicija ve več od dramatika, kar pomeni, da besedilo razumejo še na drug način. Igralec pretopi dramatikovo domišljijo, kljub vsemu dramski liki nastanejo v abstraktnem svetu dramatikove imaginacije, v meso in kri, v pravo dinamiko življenja. Dramskim likom, ki so iz takšne snovi kot sanje, igralec doda svoje telo, svoj srčni utrip, svoje izkušnje ... Ja, na vsak način, igralci mi vedno znova odkrijejo dodano vrednost vsebin, ki sem jih sam zapisal.

Se ti zgodi, da z uprizoritvami lastnih iger nisi zadovoljen? Da pomisliš, to bi pa jaz boljše zrežiral, ali ti uspe popolnoma sproščen pogled na uprizoritve svojih besedil drugih režiserjev?

Najprej: svojih dram, ki jih nisem zrežiral, nikakor ne morem sproščeno gledati, oziroma ne morem biti do njih popolnoma objektiven. Pa jih moram gledati. Bilo bi nespodobno, če jih ne bi. Medtem ko mi predstave, ki sem jo samo zrežiral, res ni treba več videti. In je tudi ne. Razlog pa je v obeh primerih isti. Trema. Grozna trema. Kdaj je večja? Pojma nimam. Najbrž takrat, ko sem samo avtor in res nisem imel nobene moči nad uprizoritvijo. Vse je bilo v tujih rokah. Grozno neprijeten občutek. Kljub veselju. Veselje in groza. Oboje hkrati :). Res pa je, da nisem bil vedno povsem zadovoljen z uprizoritvami svojih besedil, ki so jih režirali drugi. Včasih so šle uprizoritve proti besedilu. V besedilu so iskale nekaj, česar v njem ni bilo. Ali pa so režiserji skozi besedilo promovirali svoje videnje gledališča in svojih umetniških idej (kar se danes žal zelo pogosto dogodi). Obstajajo pa celo režiserji, ki so prepričani, da je besedilo samo inspiracija za njihovo avtorsko videnje problemov. Po domače: prepričani so, da je besedilo zato, da ga spremeniš, da ga zavržeš, da narediš nekaj svojega in drugega, da ga na novo napišeš in dopišeš (ni bolj vase prepričanih pisateljev kot so režiserji, in to prav tistih, ki nikoli nič ne napišejo) … In včasih se jim celo posreči, da naredijo res nekaj zanimivega, večinoma pa rojevajo nerazumljive in človeško nezrele gledališke spačke. Vendar kljub vsemu, ja, z uprizoritvami svojih besedil sem imel kar srečo. Včasih sem se prav začudil, kaj vse so režiser in igralci našli v dialogih moje igre ali pa, kakšne zanimive odrske rešitve so izumili, na katere nisem pomislil niti kot avtor drame in jih tudi kot režiser prav gotovo ne bi našel. Nekaj podobnega doživljam tudi zdaj v Kranju, ko na oder postavljamo besedilo Mali nočni kvartet. Neverjetno, kaj lahko igralci odkrijejo med vrsticami! Jaz pa sem najbrž tudi že dovolj gledališko izkušen (in pameten :)), da jim znam prisluhniti in ne trmarim kot vsevedni avtor in režiser.

21. oktober 2015 – ob 3:45, noč

Življenje in politika.

Noč je in razmišljam: življenje, ki ga živimo danes, je politično življenje. Človek je homo politicus bolj, kot je to bil kdaj koli do sedaj. Ljudje, ki pravijo, da jih politika ne zanima, enostavno ne govorijo resnice ali pa so naivni kot snažilke. Morda imamo včasih res občutek, da smo izven politike, ker kakšen teden ne beremo časopisov, ne gledamo televizije in informativnih oddaj, vendar ta občutek je lažen. In to zato, ker se politika zanima za nas. In kakšno zvezo ima to s parom v naši Nostalgični komediji? Na videz igra opisuje običajno življenje dveh ljudi, njuna različna življenjska obdobja, povsem človeške težave slehernika … Vendar tudi onadva živita (sta živela) v nekem času, ki ga je hudo zaznamovala politika. Zunanji (politični) svet vdira v njuno življenje v na videz nepomembnih drobcih. Naš par je vplival na politiko zgolj kot volivec, kot eden izmed mnogih, ki je obkrožil da ali ne ob osamosvajanju Slovenije. Starka govori o tem. Govori o dobrih in slabih odločitvah. O tem, da včasih nismo reagirali, pa bi morali, da smo preveč samo živeli življenje, nismo pa aktivno sodelovali v njem. In prav zato smo odgovorni tudi za napake zgodovine. Nismo se uprli, ko bi se morali. Sklonili smo glave, ko bi jih morali dvigniti ... Tudi to so dileme slehernika. Sicer v naši igri razmišlja tako samo ženska, kar se mi zdi dovolj povedno. Ženske rojevajo otroke. Matere so. Ženskam ni vseeno za življenje, za prihodnost. Politiko pa žal kreirajo moški. Mislim, da bi morali dramskim trenutkom, ko zunanji svet z znanimi dogodki vdre v stanovanje in življenje moškega in ženske, zelo resno prisluhniti. V njuni indiferentnosti se skriva tragika človeka homo politicusa. Ni dovolj samo živeti. Družina je premalo. Potomci te itak pozabijo. V resnici otroke začnejo njihovi starši zanimati šele takrat, ko je prepozno. Prava sled, ki jo človek pusti za sabo, je najbrž v zavesti, da se nisi prepustil toku življenja, ampak da si se mu včasih tudi uprl. Potem mogoče lažje odideš. Kaj vem. Tako nekako razmišljam to noč.

24. oktober 2015

Če se najprej navežem na tvoj zgornji odgovor, ki ga zaključuješ s spoznanjem, da si dovolj gledališko izkušen, da znaš prisluhniti igralcem. Kako pomemben se ti zdi stik dramatika z gledališčem? Je to predpogoj za kvalitetno dramsko besedilo?

Na vsak način je vez dramatika z gledališčem zelo pomembna. Skoraj obvezna. Dramatiki so pravzaprav vedno in od vsega začetka režirali svoja besedila. Poklic režiserja je namreč zelo mlad poklic. Star je kakšnih sto let. Najbrž manj. Dramatika pa jih ima dva tisoč. Najbrž več. Vsi pomembni dramatiki so bili povezani z gledališčem. Med njimi je bilo mnogo igralcev. Dramatiki so bili vedno hkrati tudi režiserji svojih del, dokler se ni pojavila režija kot samosvoja umetnost, ki lahko obstaja tudi sama zase.

Enostavno ne verjamem, da lahko dobra dramatika nastane povsem izven gledališča, v literarnih kabinetih. Na vsak način mora biti dramatik na ta ali oni način povezan z gledališčem. Na Slovenskem skoraj ni dobrega dramatika, ki ne bi bil povezan z deskami, ki pomenijo življenje. Danes pa je to skoraj nujno. Mislim, da se lahko dramatik zelo veliko nauči ob gledališki praksi. Izjema je bil morda samo Ivan Cankar, za katerega pa tudi ne vemo točno, če ni bil prijateljsko zelo povezan s takratnimi gledališčniki. Najbrž je bil, saj je Slovenija bila takrat, in je še vedno, velika vas, kjer se vsi poznajo in sedijo v istih gostilnah. Na vsak način pa je bil Cankar velik talent. Mislim, da je imel celo režiserski talent, glede na to, kako so njegova besedila (Za narodov blagor, Pohujšanje, Kralj na Betajnovi, Hlapci) izpisana gledališko ekonomično in zgoščeno.

Pogosto se v svojem pisanju lotevaš socialnih in družbeno kritičnih tem, kritično se odzivaš na družbene razmere in opozarjaš na krivice in bedo današnjega dne. V bližnji preteklosti sta takšna film Inferno in dramsko besedilo Evropa. Je to morda tvoj poskus, da se ne prepustiš toku življenja, da se življenju, kot je, poskušaš upreti? Mora biti umetnik nujno tudi homo politicus?

Mislim, da živimo v zelo političnem svetu. Bolj kot mogoče pred tridesetimi leti. Svet se bliskovito spreminja. Evropa danes ni več ista, kot je bila včeraj. V Evropi in Sloveniji se dogajajo veliki premiki in ne predstavljam si dramatika, gledališčnika, ustvarjalca ali celo umetnika, ki bi v svojem ustvarjanju in razmišljanju šel mimo vsega tega. Enostavno živimo v intenzivnem času politike in zgodovine. Dolžnost ustvarjalcev, ki so, pa brez lažne patetike, luč človeške zavesti, mnogo bolj, kot so to sprenevedavi politiki, pa je prav v neprestani in neizprosni refleksiji vsakdanjih problemov. Seveda v umetniški, pesniški formi, ki ima to moč, da lahko živo pride do ljudi.

Kar se mojega dela tiče, nimam se zgolj za angažiranega ustvarjalca. V resnici sploh ne vem, kaj točno pomeni biti angažiran, mislim, da je moje delo produkt moje osebne ogorčenosti nad neresnicami, krivicami, anomalijami, ki se pojavljajo v svetu in med ljudmi. Ko pišem svoje igre, me zanimajo predvsem ljudje in razmerja med njimi. V ospredju moje dramske pozornosti je človek. Njegovo delovanje ali nedelovanje. Zanima me človek z vsemi napakami. Človek, ki ljubi, ki sovraži, ki pozablja, ki se smeji, ki se izgublja v hudih notranjih stiskah ... Ker pa ta človek, ki me zanima, ki ga raziskujem, živi v svetu, ki je takšen, kakršen je, potem je povsem normalno, da se moje igre ukvarjajo tudi s svetom.

Drama, ki jo prav ta hip režiram v Kranju, Mali nočni kvartet, se ukvarja z intimno človeško bolečino, s smrtjo otroka, vendar se v odnose med paroma staršev vsiljivo sili duh časa, v katerem gospodujejo kapital, trgovina, denar, prepričanje, da se da vse kupiti, da se vse prodaja in da je vse kupljivo … V tem segmentu je tudi ta igra aktualna, politična, če hočeš. 

Za satiro in komedijo pa sem sploh prepričan, da sta to dve zvrsti dramskega pisanja, ki sta ustvarjeni prav za to, da kažeta zrcalo družbi. Komedijo razumem kot umetniško panogo, katere dolžnost je, da smeši napake sveta in jih razkrinkava skozi smeh. Umetnost, ki je zgolj prijetna zabava, zame ne obstaja. Ja, ustvarjalec mora imeti izoblikovano stališče do sveta v katerem živi. In, ja, umetnik je homo politicus.

Imajo umetniki (posledično njihova umetnost) danes sploh še kakšen vpliv, moč spreminjanja? Ali pa je to zgolj utvara, če ne celo egotrip umetnikov?

Umetnost ima veliko večji vpliv na svet, kot ji svet to želi priznati. Politiki nikoli ne govorijo resnice. Resnica, ki jo pridiga politik in državnik, je vedno zelo fleksibilna, raztegljiva kot čikgumi in neulovljiva kot dim. Tudi zgodovina, kot znanstvena veda, ne govori vedno resnice. Sploh pa ne zgodovina, ki analizira dogodke bližnje preteklosti. Za pravo, objektivno sliko mora preteči veliko časa. Bolj ko se oddaljujemo od nekega dogodka, več možnosti je, da bo zgodba o njem bliže resnici. Ko odpade vsa subjektivnost, ko se oddaljijo vsi vpleteni, je možnost za resnično podobo večja. Pa še to ni vedno tako. Medtem ko ima umetnost moč intuitivnega in čustvenega izpovedovanja resnice. Shakespearova dramatika nam o življenju in ravnanju ljudi, v času angleške kraljice Elizabete prve, pove več kot zgodovinska čitanka. Tudi slikarstvo nam nudi jasnejšo sliko o ljudeh, njihovem verovanju, navadah, o razmerju med oblastnikih in podložnikih, o čustvovanju kot pa zgodovinski traktat. In tudi sicer ima umetnost veliko večji vpliv na ljudi kot pa aktualna politika. Umetnost oblikuje duha časa, dušo naroda. Prepričan sem, da bi bili Slovenci zelo drugačen narod, če ne bi imeli Prešerna. Brez njegovih poezij mogoče danes sploh ne bi imeli samostojne države. Tudi brez Cankarja bi bili Slovenci drugačni. Samo umetnost lahko oblikuje značaj naroda. Res pa je, da umetnost nima izvršne moči nad dogodki. Če bi Nemci imeli samo Goetheja, nikoli ne bi bilo druge svetovne vojne, ampak so imeli žal tudi Hitlerja. Čeprav, tega ne smemo pozabiti, v zgodovini obstajajo trenutki, ko je umetnost posegla v tok zgodovinskega dogajanja, ko je prav umetnost navdihovala ljudi, da so izborili družbene spremembe (viktorijanska Anglija in dela Charlesa Dickensa, Francoska revolucija in Beaumarchaisev Figaro itd.). Sicer pa vsi, ki imamo radi umetnost, poznamo občutek, kako smo s kakšne gledališke predstave, s kakšne likovne razstave ali koncerta prišli domov spremenjeni. Umetnost nam je odprla vrata v novo videnje. Spoznali smo nekaj, česar prej nismo vedeli. V nas se je zaradi gledališke predstave naselil občutek nečesa novega. Nenadoma so nam bila jasna določena čustva, ki jih prej morda nismo poznali. Osebno sem nekaj takšnega doživel nekajkrat v življenju (Korunova in Cankarjeva Lepa Vida v vašem gledališču; Strehlerjev Kralj Lear v Piccolo teatru). Umetnost me je spremenila. Zaradi umetniškega doživetja sem postal drugačen. Umetnost mi je pomagala k spoznanju. In če lahko umetnost spremeni človeka, potem ne vem, zakaj ne bi človek, opremljen in navdahnjen z novim spoznanjem, spremenil sveta.

29. oktober 2015

Rad imaš komedijo. S komedijo se poglobljeno ukvarjaš kot pisec. Kar šestkrat si prejel nagrado za žlahtno komedijsko pero. Kdor se ukvarja s komedijo, ve, kako zahtevno je pisanje komedije. V našem prostoru pa se je komedije oprijela etiketa drugorazrednega žanra. Tudi režiserjev, ki znajo na oder postaviti vrhunsko komedijo, se pogosto ne jemlje resno, češ da na oder ne bi znali postaviti resne igre.

Komedija je zahtevna oblika dramatike. Tako v dramaturški zgradbi kot uprizoritveno. Na nek način je pisanje komedije poseben talent. In tudi režiranje komedije zahteva poseben talent. Sam sem vstopil v gledališče s prepričanjem, da bom režiral samo drame. Komedija me ni zanimala. Bila je skrivnost, s katero pa se nisem želel ukvarjati, saj se je tudi meni zdela slabši žanr. Želel sem si izpovedovati in ne zabavati. Kar se mi zdi popolnoma normalno stališče za mladega človeka, za mladega režiserja. Poleg tega je v tistih časih, govorim o sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na slovenskih odrih prevladovala komedija, ki je zgolj zabavala. In še te ni bilo preveč, saj v takratni socialistični doktrini komedija ni bila zaželena, bila je nekaj meščanskega, nekaj, kar ne izpoveduje pravega, proletarskega duha časa. Satira, ki je družbeno kritična komedijska zvrst, pa takrat sploh ni imela mesta na slovenskem odru. Mogoče z nekaterimi redkimi izjemami. Na primer satirična besedila Miloša Mikelna in še koga.

Komedijo sem odkril, ko sem se kot režiser spoprijel s Feydeaujem in njegovo briljantno komedijo Bolha v ušesu in to prav v Celjskem gledališču. Najprej sem se zmrdoval, potem pa me je čudoviti dramaturški stroj popolnoma očaral. Začel sem se temeljito ukvarjati s komedijo. Tudi teoretično. Prebral sem vse, kar se je dalo. Tudi vsa komedijska besedila, ki so bila uprizorjena na slovenskem. Zanimati sem se začel za sodobno komedijsko produkcijo. Iz tujine sem prinašal besedila. Tudi režiral sem jih. Nekatere pa sem prepustil slovenskim gledališčem. In so jih režirali drugi režiserji. Pravzaprav je bil študij komedije zame nekakšna druga akademija. Komedijsko besedilo namreč ne funkcionira samo kot smešna zgodba z zapleti in nenavadnimi razpleti, pač pa je komedija tudi neke vrste glasba. Ritem, stopnjevanje dialoga, na hitro izrisani značaji, situacije, jezikovne domislice, jezik, ki je okleščen, dialog, ki funkcionira tudi kot nekakšna glasbena partitura … vse to postavlja pred režiserja zahtevno nalogo, kako ustvarjati gledališče, ki ima veliko skupnega z glasbo. Komedija je gledališka glasba. Poigrava se z gledalcem na poseben način. V komediji se avditorij zlije z odrskim dogajanjem mnogo bolj in drugače kot v drami. Komedijo se tudi drugače igra. Bi rekel, da bolj precizno. Igralci se morajo pri res dobrih komedijah boriti za vsako repliko. Emocije se pretakajo drugače kot pri drami, včasih morajo igralci čakati, da se smeh v dvorani umiri, nekako za hip izstopijo iz igre, pa vendar ostanejo v njej. Pri komediji igra pomembno vlogo tudi občinstvo. Velikokrat se zgodi, da prave poante humornega zaživijo šele v kontaktu s publiko. Publika je pravzaprav enakovreden igralec v komediji. Smeh pa je tudi odrešujoč.

Kadar pa govorimo o satiri, o komediji, ki je družbeno kritična, in takšna je pravzaprav njena osnovna funkcija, potem je komedija brez dvoma močan smodnik. Zato se komedije v vseh časih oblastniki najbolj bojijo. Nihče ni rad osmešen. Ne totalitarne oblasti in ne demokratične. Nihče od vladajočih ne mara komedije. Resnica, povedana skozi smeh, je dinamit. Osebno prisegam na takšno komedijo. Čas, v katerem živimo, je najbolj primeren točno za nekaj takšnega. Dolžnost komedije je v kritičnosti skozi smeh.

Kar se pa režiserjev tiče: velikokrat se zgodi, da uprizorjene komedije niso tako zabavne, kot so napisane. Prevelika uprizoritvena in konceptualna ambicija škodi komedijskemu tkivu. Obsedenost nekaterih režiserjev z odkrivanjem v komediji nečesa, česar v njej ni, velikokrat zmanjša njen učinek. Študij režije bi se moral začeti s komedijo. V njej so skrite vse pasti dramaturgije; brez resnega, poglobljenega branja in analize ne more nastati dobra komedijska predstava. Komedija operira tudi s situacijo. Situacija, mizanscena (pa naj se to še tako nemoderno sliši), iskanje pravih komedijskih razmerij med protagonisti, nas nauči marsikaj o odrskem prostoru, in še in še in še. Zaenkrat, razen nekaterih izjem (Kobal, Jamnik), na slovenskem nimamo režiserjev, ki bi bili resnično mojstri smeha in ki bi jih komedija zares zanimala. Da ne govorim o tem, da tudi ni vsak igralec rojen za komedijo. Tudi v tem zahteva komedija drugačno disciplino in drugačno prezenco. No, ampak na slovenskem imamo brez dvoma kar veliko igralcev, ki so veliki in kvalitetni komedijanti.

Komedija je v resnici gledališče.

Na Festivalu Borštnikovo srečanje praviloma ne vidimo komedije. Imamo slovenska gledališča premalo kvalitetne uprizoritve komedij ali pa komedija na resen gledališki festival ne sodi?

Komedija je zelo resna zadeva in bi sodila tudi na resen festival. Če je festival res resen ne bi smel spregledati kakšne odlične predstave samo zato, ker je komedija. Vendar je to stvar programske odločitve, ki pa je vedno subjektivna, odvisna od tistega, ki pač vodi festival in izbira predstave. Tudi na vaš celjski festival komedije včasih ne spustite kakšne komedije. Vse je odvisno od selektorja. Od okusa tistega, ki sestavlja program. In ta okus je vedno legitimen in ga je treba spoštovati. 

Na vsak način pa sem prepričan, da bi zares kvalitetno narejena komedija sodila tudi na Borštnikovo srečanje. Po drugi strani pa je v Celju festival, ki je namenjen samo komediji. Tako da najbrž tudi zaradi tega, ker so pač na slovenskem zadeve popredalčkane, resna komedija ne sodi na Borštnika, ampak v Celje. Osebno sem prepričan, da sta festivala popolnoma enakovredna. Res pa je, da je Borštnikovo srečanje bolj glamurozno. Z večjo tradicijo. Ima tudi več denarja. Nagrade Borštnikovega srečanja nekaj pomenijo, so družbeno priznane, celo finančne. Podelitev je velik medijski dogodek. Žirije so pazljivejše izbrane, ob festivalu potekajo simpoziji, pogovori ... Festival poteka tudi strnjeno, je nekakšen gledališki dogodek sam zase. Žal festival celjske komedije vse to ni. Nekako lokalen je. Razvlečen v času trajanja. Brez velike medijske podpore … Vse to nekako znižuje pomembnost festivala in tudi vrednost komedije. Prepričan sem, da obstajajo za to objektivni razlogi. Denar, denar, denar! Dobrega festivala se ne da narediti brez družbene in predvsem finančne podpore, pa če se še tako trudiš. Res pa je tudi to: če sami ne cenimo pomembnosti svojega dela in se zanj neprestano in kar naprej trmasto ne borimo, potem ga bodo kulturni politiki še manj.

2. november 2015

V slovensko gledališko dogajanje si aktivno vpleten že več kot trideset let. V kakšni kondiciji je slovensko gledališče danes? Mislim tako na pogoje dela kot na predstave, ki jih ponuja publiki.

Gledališče je vedno v dobri kondiciji in to zato, ker gledališče na koncu vedno predstavljajo igralci. In slovenski igralci so res izvrstni in v odlični kondiciji. Kot še nikoli v zgodovini slovenskega gledališča. V načinu igranja ni več gledališke zaprašenosti, žlahtne patetičnosti, prevladujejo iskrena čustva, igra je naravna in silovita … Slovenski igralci so občutljivi, požrtvovalni in pripravljeni na vse. V življenju sem videl res veliko gledaliških in opernih predstav (in še več jih bom!). Tako v Londonu, New Yorku, Berlinu, Parizu ... Kadar kam odpotujem, odpotujem vedno samo zaradi gledališča. Zato lahko z gotovostjo trdim, da so slovenski igralci prav tako dobri in odlični kot vrhunski igralci v največjih svetovnih gledaliških hišah. Drugače pa je s predstavami. Vse prevečkrat so slovenske predstave nepregledne, nespametno igralsko zasedene, celo razvlečene, brez ritma, nerazumljive v smislu razvidnosti zgodbe in psiholoških odnosov med protagonisti. Kar se pri predstavah najboljših svetovnih gledališč nikoli ne zgodi. Mislim, da smo režiserji največji problem slovenskega gledališča. V iskanju novih rešitev, novih interpretacij, novih branj slovensko gledališče velikokrat zaide v maniro, celo amaterizem. Pogrešam režiserja Mileta Koruna in njegova izvirna branja dramskih besedil. Mile Korun je bil večni iskatelj, raziskovalec gledališča, vendar so njegove interpretacije izhajale iz besedila. Nikoli ni režiral na pamet. Vedno mu je besedilo pomenilo inspiracijo za njegovo vizijo. Danes pa vse prevečkrat gledamo predstave, ki počnejo prav obratno. Svoje ideje na silo lepijo na dramski tekst. Pravzaprav je včasih vseeno, kaj igralci na odru govorijo (lahko Shakespeara, lahko Goetheja, lahko Cankarja …), pomembnejše so likovne atrakcije, režiserske domislice. Zato so takšni gledališki izdelki za lase privlečeni, v njih ne vemo točno, kdo je komu oče, kdo je komu mati in kdo komu ljubimec.

Še večji problem slovenskega gledališča pa se mi zdijo kritiki. Strokovne gledališke refleksije skoraj ni več. Kritiško pero z vso nadutostjo vihtijo pravkar pečeni bolonjski diplomiranci (pa še to ne), ki dobijo v osrednjih slovenskih časopisih možnost, da se brez znanja, brez odnosa do gledališča, z vso vehementnostjo pokakajo na nekaj, česar se niso potrudili niti spoznati. Kritika (ne pri vseh, hvala bogu!) je danes vse preveč sredstvo izkazovanja narcisoidne moči in lažne samoprepričanosti.

Mislim, da ima slovensko gledališče veliko problemov. Ima pa tudi veliko talentov. Mladi igralci so živa energija slovenskega gledališča. Predvsem pa, in to je najvažnejše, slovensko gledališče ima novo in mlado in svežo dramatiko! Angleško gledališče je odlično zaradi Shakespeara, francosko zaradi Molièra in slovensko bo obstalo in ostalo zaradi slovenske dramatike, ne zaradi režiserjev. Vse ostalo se bo uredilo samo od sebe. Gledališče ima čarobno moč samoozdravljenja. Če ne zdaj, pa čez deset let. Če ne čez deset let, pa čez sto. Pomembno je le, da obstane slovenski jezik. Brez jezika tudi gledališča ne potrebujemo.

Imaš občutek, da imamo Slovenci gledališče radi?

Ja, imamo ga radi. Predvsem tisti, ki v njem delamo. Pa še mi smo včasih grdi do njega. Za slovenske gledalce pa mislim, da imajo drugi narodi svoje gledališče rajši. Slovenci sploh ne bi opazili, če nekega jutra gledališča enostavno ne bi bilo več. Nihče v tej deželi ne bi jokal Za kaj? Za koga? Za Hekubo?


(Spraševala Tatjana Doma)

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/5027 Kb)

Povezani dogodki

Tatjana Doma, 22. 2. 2013
Frajer za en dan
Tatjana Doma, 23. 9. 2010
Willy Loman, ujetnik lastnih sanj
Tatjana Doma, 18. 3. 2011
Vse lahko postane teater